XXXIX.

Bla je glih ura prezh
De∫et, an majhen vezh.
Sli∫hal ∫a ana ∫htima,
Ktira pa∫teljon ima ...

Tisto dopoldne je ob desetih z velike ceste v Stično drdrala potna kočija, za njo je peketalo krdelce jezdecev.

V kočiji je po kotih molče ždelo troje, četvero gospodov, oglašal se je le strežaj, ki se je v posebni obleki šopiril ob vozniku in trobil na skoraj kolobarčasti rog; njegov otožni glas je odmeval po vsej stiški dolini.

"O, kdo ti je pa ta, ki se tako mogočno pelja v Stično?" so se Stičani čudili. "Huda bo, biriči, glej, so mu v repu."

"Ali pa je tako velik gospod, da jih ima s seboj zgolj za čast?"

"E, večji ko gospod je, manj prida ga je."

"V potni kočiji? Pa gospod? Ľe dim morda ne gosposkega oné!"

Bolj jo se je bližala kočija, močneje in glasneje je trobil strežaj.

Slišali so ga tudi na Poberevini in izpred hiše gledali proti cesti.

"V samostan, glejte, so se obrnili!" se je Trlep prestopil, ko je kočija z biriči postala pred samostanskimi vrati. "Kaj neki hočejo?"

"Da le niso prišli kaj pozvedovat o vojski v Soteski?" je Francè pljunil predse.

"Hm, ne verjamem," je vendar zazeblo tudi Trlepa. "Sicer pa le naj poskusijo: če bo treba, je naša vojska še zmerom tu, da jim posveti."

"Z vojsko se ne bi rad še kaj motal," je Francè pogledal Nežo.

"Ne, ne!" je zadihano pritegnila ta. "Nikamor te ne pustim!"

Poberè in Trlep sta se glasno zasmejala.

"Le drži ga, da ga prevred ne zgubiš; neskušena vdova ga teže ujame kakor devica."

Francetova skrb je Trlepu vendar šla v glavo. Nameril se je v samostan, da bi pozvedel, kaj res je.

– Medtem so tuji gospodje že prišli do opata.

"Ivan Nepomuk Buzet, cesarski komisar," se je povedal tisti, ki je med njimi bil za prvega, "ti gospodje so mi pomočniki, jezdeci zunaj pa so biriči; varovati jim je komisijo in strahovati vsakogar, ki bi se ji kaj upiral."

"Ne bojte se, prišli ste med mirne in poštene ljudi," se je opat nekoliko nasmehnil komisarjevi nerodnosti. "Kaj bi pa radi?"

"Najprej vam v vednost dati cesarjev ukaz, da mi je izgnati vas in vse menihe, samostan in njegovo premoženje pa izročiti v državne roke."

"Torej res?" je opat vzdihnil. "Ali morda tudi želite, da se vam umaknemo kar precej?" se je že zmogel.

"Narobe! Nihče ne sme nikamor, dokler ne popišemo in ne preštejemo, kar imate v blagu in denarju. Za zdaj prosim le, da bi sklicali vso samostansko družino. Cesarjev ukaz ji moram prebrati sam."

Potrti opat je molče pokimal in dal v veliko obednico sklicat vse patre, fratre in brate.

Ko so samostanci hiteli tja iz celic in kapelic, iz knjižnice in lekarne in z njiv in vrtov, je v samostan prišel tudi Trlep.

Opat se je otožno nasmehnil in mu povedal hudo novico.

"Da vas res preženo?" je Trlepa zmagovalo. "In da pojdete proč vsi?"

"Vsi, Trlep, vsi. Božja volja je, da se ustreže tudi tistim, ki so to že dolgo želeli in nas le še izpod klobuka gledali."

Trlep je zardel in oči pobesil, vest mu ni bila kaj čista.

"Midva, pater opat, nisva bila zmerom prav prijatelja," se je spomnil svojih dveh skritih misli.

"Ali spoznavaš vsaj zdaj, da nisi ravnal prav?"

"So napake, ki niso napake in ki se jih človek ne pokesa zlepa."

"Ni prav tako, Trlep."

"To morda kdaj spoznam tudi sam. Za zdaj me peče nekaj drugega."

"Pokesaj in spovej se, pa ti odleže."

"Pokesal sem se že, zdaj se vam, pater opat, pa še spovem."

"Prav, pojdiva v cerkev."

"Ni taka spoved, da je kar tu ne bi mogli slišati. Pater opat, žalil sem vas, zoprval sem vam. Kesam se prosim, odpustite mi, ne ločiva se v žal misli."

"O Trlep, dobri mož," mu je opat ganjen segel v roko, "kakor ti je odpustil Bog, sem ti jaz takisto že zdavnaj. Le moli zame, tudi jaz bom zate in za vsto stiško gospoščino, tako ostanemo vsaj v duhu še nadalje vkup vsi."

Trlepu so solze zdrsnile po licu; sklonil se je nad opatov prstan in brž odšel, da ga še jok ne bi bil zmagal.

"In vendar je tudi tegale s tečajev snemal nesrečni novi čas," je opat milo gledal za samosvojim možem. "Hvala Bogu, preudariti se je znal in obrniti. V Trlepu je čista čud vsega našega ljudstva: včasih trda in zagovedna, sicer pa voljna in dobra."

Menihi so se v obednici že zbrali. Med nje je prišel Buzet z uradniki, kmalu za njim je vstopil še opat.

Z opatom je vseh samostancev bilo sedem in dvajset.

Komisar se je z uradniki široko ustopil pred menihe in ukazal:

"Vstanite! Poslušali boste cesarjev ukaz."

In jim je z žaljivim poudarkom bral neko na dolgo dolgo sapo skrotovičeno pisanje, da država v svojo last prevzame samostan in njegovo premoženje in da se menihi preženo, ker ne poučujejo v šoli, ne strežejo bolnikom in se tudi ne odlikujejo "in studiis" – v znanostih.

"Ne bodi grdo reči," je ušlo staremu menihu, "šepasta je bila resnica, ki so jo cesarju poslali o našem samostanu!"

Komisar ga je svareče pogledal.

"Poslušajte še drug cesarjev ukaz!" je podsmešno trenil po vseh obenem.

Pa jim je spet in s še večjim poudarkom bral, da morajo vsi sleči redovno obleko. Patri in fratri naj si oblečejo obleko svetnih duhovnov, bratje pa obleko navadnih svetnih ljudi.

"Te pravice tudi cesar nima!" je završalo med vsemi. "To je stvar zgolj naših višjih!"

"Molčite, bratje," je opat pogledal po menihih in dvignil roko. "To že še uredimo."

"Cesar mi je prepovedal nositi posvečeno meniško obleko," je uhajalo tudi patru Tončku. "Prav, ne bom je nosil. Ne more pa mi zapovedati, naj postanem slab človek."

"Res je," so se oglašali še drugi starčki, "po svoji vesti in zavesti se bo vsakdo izmed nas trudil, da ostane ljub Bogu in dober ljudem."

"Da, človek je, ki sebi in drugim dela nebesa in pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa ..."

Komisar Buzet se je molče obrnil in počasi odšel s svojimi.

Menihi so se zganili in pogledali opata, ki je edini bil miren ves čas.

"Ljubi moji, nič ne marajte," jih je ta ogovoril, "postava, ki nas je ponižala in razgnala, je človeško zmotna in minljiva. In ni nas začudila, saj smo se je bali že tri leta. Zdaj se je ne bojimo več, vemo, kako je, močni smo."

Bratje so zaihteli na glas, patri in fratri so v dlani skrili obraz.

"In ne poniglavite, ljubi moji, saj ne ostanemo sami. Ali nismo vse življenje podnevi in ponoči služili Bogu in častili Matere božje? Smo. In zdaj naj bi se izkazalo, da je vse tisto bilo zaman? Ne, nikakor ne! Bog nas nikoli ne pozabi, źalostna Mati božja stiška, naša zavetnica, ostane z nami, kjerkoli kdo izmed nas posihmal bo."

"Prav trdno verujemo vse to," si je star pater brisal oči, oditi pa le moramo, kakor da smo vse življenje pasli lenobo in kakor da nismo ljudi učili umnega dela in lepega življenja in jim zmerom pomagali, še ob bolezni in smrti!"

"Tako nas sodijo tisti, ki ne poznajo našega dela in ki ne vidijo radi, da nas ljudstvo ljubi."

"Ljudstvo! O, to je najnehvaležnejša drhal na svetu!" se je spesnilo patru oskrbniku. "Pestuj ga, ometuj z dobrotami, da sam oberačiš: če te kaj spodnese, ga ne bo, da bi ti vsaj z besedo pomagal kvišku, priteče le, da izdajsko počene nate in te odere še na meh!"

"Da, hvaležnosti naši tlačani ne poznajo nobene," je še drug pater potožil, "dobroto in ljubezen plačujejo s hudobijo in z opravljivim jezikom."

"No, saj zdaj se jim bo vtepalo marsikaj."

Opat je odkimal in povedal, kako je Trlepa, hudega samoglavca, močno ganila novica, da menihov več ne bo in káko lepo čud je naposled še pokazal.

"Čudež! Trlep se je uklonil?" so se menihi čudili.

"Pa res. Zmerom tak napuh. Kjer si se ga dotaknil, pa je že pihalo iz njega!"

"E, Trlepi so posebni ljudje," se je pater Tonček smehljal. "Če bi ljudstvo res bilo tako samopridno, si ne bi bilo izpestovalo take rodovine ..."