XL.

V∫e ∫ma moral ven dat,
Per∫ezh inu povedat,
De ∫ma jim v∫e ∫kazal,
Kljuzhe od ∫ebe dal.

Trlep je kakor omoten stekel iz samostana in se zapodil proti domu. Vso pot mu je bilo kaj hudo. Prav mu je bilo le, da ga prva misel ne tišči več in da se je torej lepo zbogal s patrom opatom.

"Joh," ga je že grizla druga skrb, "za menihi pride graščak! O, da bi ga tristo zelenih! Kak neki bo? Pa saj vem: ves hudičev! Ampak pokazati bi mu morali, kdo smo, da ti vrag ne pride prerogat!" je vrtal, kaj, kako bi.

Pot mu ni bila prav spešna. Ustavljal se je po vseh obpotnih vaseh. Pa se z nikomer ni več menil o potresu, še Verbičevega gospoda in pevčka Matevžka je le tu, tam komu opomnil, zgolj hude stiške novice je zdaj bil poln povsod.

"O, sakra mokra," so se možje spogledovali, "zdaj šele spoznamo, kdo nam je tale naš samostan bil!"

"Kaj sreča je, sprevidiš, ko je več ni."

"Ko bi človek vsaj vedel, kak bo graščak, ki ga dobimo!" je Trlep metal mednje.

"Graščak? Ne maramo ga! Trlepa do cesarja pošljimo!"

"Ali pa graščaka kar ubijmo, če res pride!"

"Saj ni bolha! Cesar naj nam lepo da meniško zemljo, če že menihi res morajo proč!"

"Da, zemlja je naša, če meniška res več biti ne sme!"

Po vaseh je vrelo. Moški so tekali od vasi do vasi, vpili, kleli, bilo je kakor na razkopanem mravljišču.

Trlep ni več dosti govoril, le temu, onemu je še kaj tiho rekel in šel.

In je bil že trden mrak, ko je prestopil domači prag.

"Kaj bo pa zdaj?" sta Janez in Nace ostrmela, ko jima je oče razpovedal stiško novico.

"Saj vesta: graščaka dobimo!"

"Naš cesar je vendar velik zaletel!" je Janeza pograbilo.

"Molči, da te kdo ne sliši!"

"Kaj mi more, če je pa res?"

"Cesar je svet, sam Bog menda ni tako. Če Boga žališ, te nihče ne prime za jezik; cesarja – presvet je; če le dvomiš, da je tako, te zapro ali pa ti kar glavo vzemo!"

"Piši me taka pravica, kamor hoče; jaz mislim vendarle po svoji glavi!"

"Le, samo na glas nikar ne."

Tako je Trlep krotil sina, sam pa je mislil še dosti huje. Če bi smelo biti po njegovem, bi bil še tisti dan pogubil vse cesarske komisije, ki širokohlačijo po samostanih, kakršen je tale stiški.

– Buzet je z uradniki res pridno pregledoval in popisoval samostan in njegovo premoženje. V oči sta ga posebno boli zlatnina in srebrnina; še po opatovi mitri in palici, po prstanu in križčku na zlati verižici so se mu cedile sline.

"Nàk, to pa le pustite," se je opat nejevoljno smehljal. "Vse to so mi kupili starši, ko sem postal opat, in zdaj jim vrnem, ker opat nisem več."

Buzet je nerad umaknil roké, čez dva, tri dni pa je pokazal zobé. Kar na brž je spet sklical vso samostansko družino.

"Pregledujem in popisujem, pa blaga in denarja dobivam vse premalo pod roko," je trdo gledal po menihih. "Kje je?"

"Tudi mi ga iščemo že dolgo let, pa ga ne najdemo zadosti," se je opat smehljal.

"Kjer nič ni, še cesar pravico izgubi!" je pater oskrbnik z vsemi strelami svojih oči treskal v komisarja.

"Zapriseči vam moram, da ni nihče izmed vas kaj skril ali utajil."

Dolžitev nepoštenosti je menihe hudo spekla, vendar so se vsi molče vdali, da jih je zaprisegel na razpelo med prižganima svečama.

"Kriv sem," se je pater spokorno udaril ob prsi in stopil iz vrste, "otodile sem hlebcu odškrnil skorjico kruha; ni je več. "

Komisar je nejevoljno odmahnil.

"Tudi jaz sem se pregrešil zoper cesarsko blago," se je takisto podsmešno obtožil mlad frater; "gozdek, ki smo ga ob bratvi pozabili na vrtni brajdi, sem včeraj po naključju spazil in pozobal."

"In jaz sem večni luči prilil nekaj olja, ki ste ga nemara že namenili našemu cesarju," se je spovedal še brat cerkovnik.

"Mislim, da bi se radi norčevali z menoj, kajne?" se je Buzet zbistril.

"Ne bi dohajali vas," ga je uščenil pater oskrbnik. "Pridete, kakor bi pali z neba, in poveste, da ni več naše, kar je naše zmerom bilo; potlej nam oznanite, da nam je iti križem svet, ker smo tu menda pasti zgolj lenobo, a da ne bi česa svojega vzeli s seboj, nas pa še zaprisežete, kakor da smo že kar navajeni utaje in kraje! No, ali ni tako?"

"Gospodje, hude službene dolžnosti mi prtijo sitne naloge."

"Še danes pošljem po novomeškega okrožnega glavarja," se je opat glasno spomnil; "po cesarski postavi, mislim, bi tudi on moral biti tu, ko se popisuje samostansko premoženje."

"Saj res," so menihi poprijeli, "on vsaj ve, da nismo tatovi! "

Komisar se je ustrašil. Če pride glavar, ki je lakomen človek, mu uide marsikatera dragotina, ki si jo je namenil zase. Molčal je, v stiski ni vedel, kaj bi rekel.

Tudi menihi so molčali.

V tihoto molka se je od zunaj nenadoma zaslišalo vpitje ljudi.

Opat je mignil, brat vratar je skočil venkaj.

"Pater opat, pater opat!" je precej prisopihal nazaj. "Samostan je obstopilo vse črno tlačanov."

"Križ božji, kaj pa bi radi?"

"Ne vem, zoper nekoga rohnijo in v rokah imajo ali vile, kopačo, motiko, ali cepec, koso, sekiro." Menihi so se spogledovali, opat sam ni vedel, kaj precej bi.

"Aha," se je Buzet režal, "tudi tlačani so vas že prišli podit odtod."

"Do njih pojdimo, pa zvemo, kaj je," je opat rekel in šel z menihi venkaj, za njimi pa Buzet s svojimi.

Vpitje okoli samostana je postajalo huje in huje.

"Cesarski, poberite se!"

"Ne maramo graščaka, naša je zemlja!"

"Ali pa naj ostanejo menihi!"

Menihi so poslušali in se smehljali.

"Kaj pa rohnijo tako?" je komisar vprašal bližnjega patra.

"Iz samostana podijo."

"Aha, saj sem rekel!"

"Pa ne nas, podijo vas, le poslušajte!"

Buzet se je ves bled spogledal s svojimi, pa ti so le privzdignili ramo in molčali.

"Kajne, tale upor je naročil samostan sam?" je Buzet naposled revsknil v patra.

"Gospod cesarski komisar, veste kaj? Praznoglavec in strahopetec! Sram vas bodi!"

"Da, kaj vam daje pravico do take obdolžitve?" so ga prijemali še drugi.

"Strah mu daje to pravico, gospod komisar se boji kmečkih pesti!"

"Pa saj ima biriče, ki jim je varovati komisijo in strahovati vsakogar, ki bi ji zoprval."

"Da, kje so biriči?" se jih je spomnil tudi Buzet.

In se je izkazalo kar precej, da so se junaki biriči grdo napili samostanskega vina in da zdaj spijo kakor polhi.

"Kdo jim je dal vina?" je komisar pihal.

"Kdo? Sami so si ga vzeli, saj so pravi gospodarji tu le cesarski ljudje, kakor pravijo sami!"

Buzet je grdo zaklel in se ozrl po uradnikih.

"Nevarni so tile tlačani," je te že skrbelo.

"Samo prilomastijo naj noter, pa nam ustrojijo kožo, če ne tudi prevotlijo."

"Kar za mašo lahko da, kdor bo zdrav še kdaj doma."

"Kaj se res tako bojite?" je Buzet postal.

"Ali se vi ne?"

Opat vsega tega ni slišal. Z menihi je prišel do vrat in se ozrl: Buzet je s svojimi stal daleč zad.

"Vèn, cesarski! Pobijmo jih!" je ljudstvo zavpilo, ko so regnila samostanska vrata. "Nočemo graščaka! Menihi naj ostanejo!"

Opat je z menihi stopil čez prag in se nameril v krdelo ljudi.

"Kaj je?" je postal in jih trdo pogledal.

"Črna vojska, pater opat!" je Trlep pritekel predenj. "Z njo vam pomoremo do pravice! Nihče vas ne sme poditi odtod! Graščaka ne maramo in ne maramo!"

"O ti nesrečni Trlep!" se je opat bridko nasmehnil. "S cesarskimi se ne smeš bosti, kakor si se s Sotečanom! Kaj ti je, da tega ne spoznaš?"

"Graščaka ne maramo pa ne maramo!"

"In mislite, da se ga odkrižate s takimle uporom?"

"Nič ne mislimo, samo maramo ga ne. To naj cesarski zvedó in svojim višjim povedó!"

"Cesarju se ne smemo upirati, njegovih ljudi v službi ne zavirati. Trlep, vedi to in ne zapeljuj ljudi. Kar precej pojdi z njimi domov, da nesreče ne bo!"

Tako je opat dolgo vil hudega moža in ga naposled toliko umečil, da je dal do sebe.

"Če je že res, da vas razgnati smejo, naj mi vsaj dobimo meniško zemljo, ki je že sto in sto let bila toliko naša, kolikor je bila vaša."

"Trlep in vi vsi," je opat pogledal po ljudeh, "zemlja je že vaša po delu in trpljenju, ki ga imate z njo. In zmerom bolj vaša bo. Ni jih moči ne zdaj in jih ne bo posihmal, da bi vam jo vzele. Če ne že vi, jo bodo vaši otroci imeli tudi v pravo in večno last. Ampak zdaj me slušajte še enkrat in poslednjič: Razidite se mirno vsak na svoj dom, ne grenite mi zadnjih ur, doker sem še med vami!"

Tako je že prav otožno dejal in se z menihi obrnil v samostan.

Črna vojska je molčala in čakala, kaj bo rekel Trlep.

"Možje, cesarskim smo pokazali, da smo tu in da se jih ne bojimo," je Trlep ogovoril s skale na Tekavnici. "Tudi do menihov bodo zdaj bolj spoštljivi in tisti, ki po menihih pride za graščaka, zve, da se nikomur ne damo pod noge. Tako smo za zdaj res opravili."

Med možmi je dolgo vrelo.Čez čas so se začeli razhajati, pred samostanom je bilo spet vse tiho.

Buzeta je dogodek vendarle hudo pekel. Bal se je, da se ne bi ponovil s hujšo voljo in močjo. Ves v skrbeh je urnega slà poslal do novomeškega okrožnega glavarja.

Ta je res precej prihitel z drhaljo biričev. Te je Buzet obdržal, glavarju pa svetoval, naj se le spet vrne. Ni ga maral, preveč bi videl in lakomen je, marsikatera samostanska dragotina bi zginila v njegovo globoko malho.

Glavarja je lomila tiha togota. Kaj je hotel? Cesarjev komisar je cesarjev komisar, ne moreš mu do živega ... Ľel je.

V samostanu so samovoljno še dalje gospodarili biriči. Pretaknili so samostan od vrha do tal in se polastili vsega, kar je bilo kaj vredno. Še živežne potrebščine so naposled sami prav skopo delili zbegani samostanski družini.

Menihom je vse to bilo hudo čez glavo. Nejevoljni in žalostni so se pripravili, da bi že šli križem svet.