III.

Tisti dan je stiški opat Fran Ksaverij Taufferer, učen in pobožen petdesetlen mož, odmaševal že ob petih; po konventni maši in molitvah v koru pa je stopil za gospodarstvom na polju in v hlevih, da bi videl, kaj delajo bratje in tlačani.

Potlej je zamišljen sedèl za mizo v veliki, preprosto opremljeni opatijski sobani. Pred njim je ležalo pismo, ki mu ga je bil pravkar prinesel sèl iz Ljubljane; kazno je bilo, da ni oznanjalo dobrih novic. Zakaj gospod je vstal in s pobešeno glavo zakoračil po sobani, polni sonca in cvetnega vonja z velikega samostanskega vrta. Hodil je, hodil in postajal zdaj ob oknih na južni, zdaj ob oknih na vzhodni strani; oči so pasle ljudi, hiteče z dela ali na delo, in se v otožni ljubezni smehljale širokim in dolgim njivam same zoreče strni, ki se je ob mirnem vetru zibala v popoldanskem soncu.

"Kdo te požanje, kdo omlati in spravi?" je vzdihnil in se spomnil starega hribskega moža, ki ga je bil davi prestregel in vprašal, ali je res, da bo menihom zdaj zdaj iti iz Stične. "Ne vem," mu je bil odgovoril, "božja volja naj se zgodi, pa bo prav za vse." – "Če pojdete, bo nápak za nas in za nekaterega še," je hribec jokavo odmajal z glavo in šel svojo pot.

"Da, kaj bo, kaj bo, če se nesrečna cesarjeva ihta kako ne poleže?" je opata spekla huda skrb, da je postal ob mizi in se spet zagledal v neveselo pismo, pa v njem le ni našel nič, kar bi mu ukresalo vsaj iskro tolažnega upanja. Potrt se je nameril po sobani in zastrmel skozi skončna okna.

"Oho, kaj pa ta?"

Po Tekavnici, glej, jo urno ubiral Trlepov Francè.

"Že spet ji je blodil mlado pamet," je zmajeval in gledal za Francetom, ki ga je jemala pot proti Šentvidu. Neža je še premlada, čeprav je zrela. Nograški Marko bi jo rad, njegovemu očetu sem že skoraj obljubil, da jo dobi. Zdaj pa ti jo bogve kako vrtoglavi Francè. Kakor na kljub. No, le stoj!"

Trlep, Francetov oče, že več let vdovec, se mu je nekaj zameril. Mož čudno živi in ne da do sebe, kar svojo tišči, kakor trmast konj; še sramota, ki se je lani razodela, ga ne obrne.

"In vendar ga moram ukriviti," se je pater opat odločeval, "sicer mi ga začno posnemati tudi še drugi ... Naj spozna, kako hudo je grešil, in skesati se mora in popraviti, kolikor se popraviti da ... In kar precej mu moram tudi povedati, da Franceta ne pustim na Poberevino ... Pa res, saj bi Stičani, ki so že tako zadosti hudega jezika, sicer mislili, da mi je prav, kar je njegov oče storil ..."

Kar ti jekne zvonec, ki mu je bilo samostance klicati v obednico.