IV.

Shtir leta je glih prezh, kar ∫e je ∫li∫hala rezh,
Da v∫i klo∫htri meni∫hki, sraven tudi ∫ti∫hki,
Bodo vsdigneni, o Bog, bodi u∫mileni.

Sobota je bila, ob sobotah se je opat že iz mladega postil, ker je ta dan posvečen Materi božji, a zdaj je vendar pismo spravil v žep in pokorno odšel v obednico, čeprav ga ni bila misel, da bi prelomil post.

V obednici je namesto določenega lektorja – bralca bral iz svetega pisma patrom in bratom med obedom, po obedu z vsemi v kapeli opravil zahvalne molitve, potlej pa s patri odšel v kapiteljsko sobano na rekreacijo – uro počitka in potrebnega pomenka.

"Bratje," jih je nagovoril, "neko pismo dobrega prijatelja sem prejel, pa nič kaj veselo ni. Le poslušajte," je dejal in prebral odstavek: "Vedite, presvetli gospod opat, cesar Jožef II. se je menda le odločil, da razžene tudi stiške menihe. Prav za trdno tega še ne vem, vendar bi storili prav, če bi se pripravili, da vas nemila usoda ne prehiti. Do zdaj je še vse dobro kazalo, cesar je celó vprašati dal, ali je stiški samostan res potreben in vreden, da bi mu prizanesel – pa je dobil tak odgovor, da vam preti vse hudo ..."

"Ha, kdo nas je pričrnil?" je star menih zagodrnjal.

"Pismo, ki ga je prejel pater opat, meni prav: pripraviti se moramo."

"Da, cesar je v naši deželi že razgnal kartuzijane v Bistri, klarise v Ljubljani, Škofji Loki in Mekinjah in pa dominikanke v Velésalu, češ, ti samostani so nepotrebni, ker ne strežejo bolnikom; ne gojijo znanosti in ne pučujejo mladine."

"In vendar so le samostani zmerom bili žarišče prosvete in učenosti. Brez njih se ne bi bili ohranili klasični – preimenitni spomeniki grške in latinske književnosti, brez njih ne bi bila zrasla slikarska in kiparska, gradbena in glasbena umetnost, brez njih pa tudi ne bi bilo letopisja – pisane zgodovine iz vsega sveta."

"O, da. Ali takih samostanov ni več dosti."

"Hm, že res, dosti je samostanov, posebno ženskih, ki zanje velja le de missa a mensam – nekoliko moliti in brez skrbi živeti," se je oglasil še pater prior Ignacij Fabiani, približno štiridesetleten gospod, ki je do zdaj molčal in mrko gledal predse. "Samostani, ki nimajo šole ali vsaj bolnice, so res nepotrebni. Pravično je, kar cesar hoče."

"S Stično se ne morejo primerjati. Naš red je delaven s peresom in drevesom."

"Tako vendarle obstanemo, če je količkaj pravice še na svetu."

"Da, ni nemogoče," je prior pritegoval, "saj vsaj nekoliko ustrezamo cesarjevim zahtevam."

"Nič: nekoliko! Naše delo je bilo in je še zmerom tako, da imajo vsi več od njega kakor mi sami."

"Bolnice v samostanu res nimamo, saj to ni naš poklic; vendar bolnikom tu in daleč okoli pomgamo z menihom zdravnikom in z zdravili iz velike samostanske lekarne, kakršne ni zlepa v vsej razsežni državi."

"Tudi vede in znanosti ne zanemarjamo."

"To priča velikanska naša knjižnica, ki so jo sto in sto let zbirali pridni in učeni stiški menihi."

"In naš samostan je že v starih časih pisal molitve v domačem ljudskem jeziku; v našem samostanu sta živela zgodovinar menih Pavel Pucelj in zemljepisec menih Florjančič – bogoslovnih in pravoslovnih pisateljev menihov pa toliko, da jih v eni sapi še sešteti ne morem."

"V Stični so se šolali tudi skladatelj Jakob Petelin-Gallus, zgodovinar in dramatik Anton Linhart in učenjak Martin Kuralt."

"A naš pater opat sam je za ljudstvo spisal in ob svojih stroških izdal Kratki Sapopadik kershanskiga Navuka sa otroke inu kmeishke Ludy in naš pater prior je takisto spisal že več učenih knjig."

"Pred devetdesetimi leti so v Ljubljani ustanovili Academio operosorum – akademijo znanosti, naš samostan jo je podpiral z velikimi denarji."

"Učen ud tiste akademije je bil tudi Marko Grbec, sloveč učenjak in imeniten zdravnik, ki se je rodil tamle v Šentvidu; naš samostan ga je podpiral med šolanjem in ob izdajanju njegovih učenih knjig."

"Kdo bi torej smel trditi, da naš samostan ni več ko zadosti storil tudi za znanost?"

"Le šole v samostanu nimamo več."

"Vse naše delo na polju in pri živini pa je vendar velika ljudska šola za vsakogar, kdor se hoče naučiti umnega kmetovanja."

"Prav res, krivično bi bilo in za ljudstvo škodljivo, če bi se cesar priteknil tudi našega samostana."

"Bojim se, cesarju ni nič sveto. Saj je odpravil tudi celo vrsto praznikov in božjih potov, še zvonjenje proti toči."

"Da, tlačani že delajo ob teh praznikih."

"To kaže, da je praznikov bilo vendarle preveč," je prior kimal. "Kadar je dosti dela in je čas za to, hoče tlačan delati, pa je. Cesar je storil prav, bi dejal."

"Prav alii ne prav: v cerkvene stvari naj se ne vtika!"

"Ne mislite, bratje, da jaz cesarja občudujem in hvalim za vse, kar počenja," se je prior kakor opravičeval. "Vem le, da pošteno misli in dobro hoče, a vem tudi da ima med dobrimi nekaj slabih svetovalcev in včasih preurno in nesrečno roko."

"Errare humanum – človek je, ob vsej blagi volji utegne grešiti."

"Modri cesar vendarle ni grešil, ko je tlačana otel iz suženjstva," se je mlad menih navduševal.

"Da, tlačanski človek se dosihmal ni smel seliti iz gospoščine ne po svoji volji ženiti brez gosposkinega dovoljenja."

Pter opat se je nemirno presedal in pobešal oči.

"In vendar je gosposka le tako marsikoga obvarovala, da se ni selil z dežja pod kap ali se neumno ženil in pritil nesreče, taka ali take," je naposeled rahlo ugovarjal.

"A če mu je storila krivico, se je smel pritožiti le njej," je oni mladi pater poprijemal. "Kako mu je sodila, ni treba praviti."

"Čast in slava cesarju, ki je ukazal, da smo pred postavo enaki vsi: tlačan, kakor gospod in meščan, in da sme vsem soditi le sodnik, ki je učen na postave."

Skoraj vsi patri, posebno mlajši, so na vso moč hvalili cesarja, ki je dal zmeriti in oceniti vso udelano zemljo, da bi se pravičneje odmerjale dajatve in davščine. Tudi lovsko pravico je uredil. Divjačine se je preveč zaredilo, gospoda pa bi je rada še več, čeprav se škoda dela na polju in povsod. A zdaj tudi kmet sme divjačino zatirati na svojem.

"Gospoda se upira in jezlja zoper nove postave, pa ji bo že cesar stopil na jezik."

"Saj res, žužemperška in soteška gosposka bi jih najrajši kar utajili."

"Kaj pa stiška?" se je neki pater poredno smehljal.

"Kaj ni, da bi se človek upiral? Vse, kar hodi in teče, naščuvati za ubogo divjadjo! Kakšne bodo hoste in trate, če srnic ne bo in zajčkov, jerebic in golobov? Ali bodo še tako kratkočasne?"

"Tega cesarju pač ni bilo mar; vedel je le, kaj je kmetu na kvar, in da srnice in zajčki hodijo na njive."

"In kako se tlačani že zavedajo novih pravic!" je tožil pater oskrbnik. "Lovijo kar vse vprek."

"Ondan," mu je neki pater pritegoval, "sem šel od bolnika. Ob Stičnici se je za vrbjem skrival tlačan. Stopim tja in vprašam: 'Kaj delaš tu?' – 'E, nič,' se odreže, 'postrvi gledam, kako lepo plavajo po tolmunčku'. – Loviš jih, ne gledaš,' pokažem na vrečico, ki so se v nji ribe premetavale. – 'Tudi lovim jih nekoliko,' se mi smeje. – 'Zakaj jih loviš?' – 'Ker me počakati nočejo.' – Táko mi je zabrodil."

"No, vidite," so se nekateri smejali, "in svet se ni podrl."

"Prej bi se pa skoraj bil tudi zaradi takega nedolžnega lova.."

"Bog daj cesarju trdnega zdravja, močno je tlačanu polajšal tlačanske dolžnosti."

"Da, polajšal že, polajšal, pa tudi potuho dal," je godrnjal pater, ki mu je bilo nadzirati delo na polju. "Tlačani se branijo tlake ali pa jo zamujajo, češ, sam naj dela, kdor hoče jesti."

"Tudi sveti Pavel pravi tako. Tlačan pač noče več biti gosposki le delavna živina."

"Če se cesar ne unese, pojde vse v nič; še na beraško palico pridemo vsi."

"Kaj še! Kmet in zemlja ne pojdeta v nič, pretrdo sta zrasla drug v drugega."

"Aha. Pravično je, da zemlja pride v last tistemu, ki jo obdeluje v potu svojega obraza in ki živi z njo v veliki ljubezni. Naj gnoji, orje in seje res zase."

"Ne bo nas konec, če cesarjeva roka udari tudi po Stični," je mlad pater veroval.

"Križ božji," je star pater vzdihoval, kaj pa mi, ki smo stari in smo vse moči pustili v samostanu?"

"Ita, ita, extra monasterium non est vita – da, da, lepo, mirno živiš le v samostanu."

"Kdor oltarju služi, živi od oltarja."

"In naša samostanska obljuba?"

"Kaj? Vis maior – višja sila jo razveže sama. Saj mu ni treba spremeniti tudi srca, kdor mora sleči kuto."

Opata je bolelo, ko je poslušal prerekanje menihov, a poslušal jih je mirno, da bi zvedel, kako mislijo. In zvedel je še preveč. V samostansko celico je že dihal novi čas.

"Če je že tu tako, kako ti je šele zunaj, med tlačani?" se je spomnil jezičnega tlačana ribiač. "Ubogi svet, kam blodiš ...?"

Vzdihil je in počasi odšel, menihi pa za njim.

Na dvorišču je nekoliko postal in naročil samostanskemu bratu, naj brat kočijaž zapreže kočijo.

"Kako naj zapreže?" je brat uslužno vprašal.

"Gosposko – v četver!" je ukazal.

Naj tlačani vidijo, kdo se tja dol pelja nemara poslednjič, naj jim ostane tudi ta spomin.

Ozrl se je, proti njemu je šel brat cerkovnik, star, pobožen menih v rjavi kuti z usnjatim pasom.

"Pater opat," ga je ponižno ogovoril, "med brate je pala strašna novica, samostan da nam cesarski razženo zdaj zdaj. Po tos o zgolj neumne, brezbožne besede, kajne, pater opat?"

"Samostanu res preti huda nevarnost. Molit, vsi molite, da se nas bog usmili in ne udari s tako nesrečo."

"Bomo, pater opat, bomo!" je starček sklonil glavo in se obrnil; v sivo brado mu je zdrknila debela solza.

"Če je Boga volja, koga uslišati, brate, te pridne čebelice, te dobre, svete može gotovo usliši," je opat ganjen veroval in gledal za bratom, ki je s trudnim, starčevskim korakom šaral v cerkev. "Da, vsaj med te še ni dihnil novi čas ..."

"V dolenje kraje bi pogledal," je potlej rekel priorju. "Že dolgo nisem bil tam. Prosim, pripravite se, z menoj pojdete."

Pripravil se je tudi sam. Kakor vselej, kadar je šel z doma ali se vrnil s pota, je tudi zdaj v kapelici zmolil kratko molitev, da bi mu Sveti Duh vodil besedo in da bi ga Mati božja varovala zlega dejanja.