V.

Velika gosposka kočija je kmalu zadrdrala s samostanskega dvorišča in zabobnela čez mostič Stičnice.

V kočiji sta sedela opat in prior, na kozlu pa brat kočijaž in brat strežaj. Spočiti konji so hrznili v sončni dan in šinili skozi Vir proti veliki cesti. Brat kočijaž je pritezal dolge vajete, bradati obraz mu je ogrel, oči so ljubeče božale iskre konje, a brat strežaj se je boječe držal in po malem trobil z majhnim rogom, da bi se tlačanske nerode lepo umikale s ceste; prebito nevarna se mu je zdela vsaka takale urna vožnja.

Oba gospoda sta molčala.

Opata so trle skrbi za samostan in pekle nekatere nemeniške besede, ki jih je otodile preslušal med patri, a prav posebno mu je v misli silil Trlep iz Malega Gabra. O, Trlep je versko nemaren in nravno nevaren ... Svojega velikega greha se nič ne kesa ... In zdaj še ta Francè, grdo pohujšan že z doma ... O, ne sme dobiti Neže, sicer bi očetovo versko mlačnost zanesel prav pred samostanska vrata ... Usoda samostana je naposled le v božjih rokah, a Trlep je na krivih potih, obrniti, strezniti ga je treba.

"Da, tudi Trlep je iluminat – upornik, prosvetljenec, sicer ne bi bil storil, kar je storil ... Za vsakomer mi je hudo, za Trlepom, čigar rod je vse veke bil samostanu zvest prijatelj, pa mi je najbolj ..."

Prior je pestoval skrite misli in želje.

"Kmalu se bo odločilo," je veselo upal.

Opatu so misli že trenile drugam.

"Naš samostan je res precej storil tudi za znanost," se je obrnil v priorja; "a zdaj, glejte, mi je žal, da smo skoraj vse pisali za tujo učenost in preveč zanenmarjali domači jezik."

"Saj ga nismo zanemarjali bolj ko drugi," je prior popravljal; "dosti ste po domače pisali vi, precej jaz sam in še nekateri naših menihov."

"In vendar premalo. Včasih so zgolj samostani imeli spretno pero, zdaj pa nas že prehitvajo svetni duhovni in laiki – neduhovni."

"Da, učenost se je iz ozke celice speljala kakor goden ptič iz gnezda – in se počlovečila. In to je npredek."

"Bog ve, ali res je. Principaliter enim studere debes, ut Deum cognoscas et ames et ut ad Eius laudem perpetuam pervenias – čas božja in zveličanje duše bodi poglavitni namen vsemu našemu prizadevanju."

"De scientia ad sapientiam – po vednosti do modrosti."

"Res je, scire amare est – vedeti pomeni tudi ljubiti."

"Zato se samo dobri ljudje, ki so zmožni velike ljubezni, zadado v pisanje knjig, učenih in vseh drugih."

"Kako škoda, da ni Academia operosorum – družba samih učenih in marljivih mož obrodila več sadu."

"Za tisti čas – pred sto leti – je bilo dosti že, da se je začela."

"Prekmalu je onemogla."

"V posameznih se je nadaljevala, zdaj pa spet lepo deluje."

"Kdor je učen, komur je dan dar pisanja, bi najprej moral pisati za domače potrebe," se je opat vnemal. "A mi smo delali kakor učeni Ivan Žiga Popovič, ki je na Dunaju gladil nemški jezi, da so ga nekateri že zasmehovali, češ, kaj se Slovenec štuli za učenika nemškega jezika."

"Le jezuiti so ga mrzili in mu očitali, da je tudi nejevernik, ker se je družil s protestantskimi učenjaki. A piljenje jezika mu je bilo znanstveno delo, čerpav je bil v naravoslovju še večji učenjak."

"Zakaj ni pilil svojega jezika? Tako se moramo mi, če pišemo po domače, pekliti s težavami neslovničnega pismenega jezika."

Prior se je molče zamislil, opat pa je, da bi svojo misel zatrdil še bolj, poudaril:

"Jezik je moč. Z njim častimo Boga, z njim bogatimo svoje znanje; brez jezika ne bi bilo evangelija. Vsakemu poštenemu človeku mora materinski jezik biti prvi in najlepši."

"Nikoli ni Popovič tajil svojega rodu, povsod je rad hvalil lepoto svojega materinskega jezika."

"Slovenec, ki tuji jezik ljubi bolj od svoejga, je malopriden in nima srca za ljudstvo, iz katerega je."

"Prilike pač ni imel. Odkod bi bil jemal, če pa je človeška slepota zatrla, kar so slovenski pisci napisali že pred stoletji?"

"Tiste knjige niso bile napisane iz čiste ljubezni, marveč le, da bi se po njih širilo luteransko krivoverstvo."

"A slovenske so bile, to je."

"Premolknila sta.

"Pa tudi tisti naš uskok Martin Kuralt bi lahko kaj pisal, če bi bil drugačen," se je čez čas spomnil opat; pa je bil in je upornik in brezbožnik. Še cesar je to spoznal in mu ni hotel dajati potuhe."

"Že vem, tačas, ko je spisal tisto knjigo o preveliki oblastnosti cerkvene gosposke."

"Da. In čepav ga je cesarju priporočal sam grof Kavnic, tisti malopridni in puhloglavi, a pri cesrju prav mogočni spletkar, je cesar vendar ukazal, da se menih mora pokoriti svojemu opatu. Pa saj veste, kako je bilo."

"Vem le, da je Kuralt učen, a zoper svojo voljo nekoliko čudaški človek; nesrečen je, težko živi. A veliko je že pisal tudi o modroslovju."

"E, modroslovje," je opat odmahnil. "Kdo je modroslovec? Mož, učen, preučen, ki svetu bistri duha ali pa ga pogublja do dna."

"Tudi o čebelarstvu je pisal; še pesmi je zložil celo kopo."

"Samo bogoslovnega ali nabožnega dela nobenega ne. Kakšen duhovnik naj bi bil tak mož?"

"Saj bi bil, pa so mu ljubljanski škof in korarji vezali roke in grenili srce; vendar je že pisal tudi o tem."

Opat je začuden pogledal, prior je povedal:

"In sicer v slovenskem jeziku. Neko imentino pridigo, ki oznanja toleranco – versko strpnost in krščansko ljubezen. In še dosti drugih lepih in učenih stvari."

"Odkod veste vse to?"

"Zanima me, kaj počenja in kako se mu godi; tako zvem marsikaj."

"Kdo vam pove?"

"O, vsa učena Ljubljana ga čisla, plemiči in meščani se mu klanjajo – tako mi je pravil Anton Linhart."

"Torej obiskujete tega našega uskoka?"

"Tudi Linhart je učen mož, ki dosti piše. Lahko in lepo se človek meni z njim. O slovenskem jeziku mislita on in Linharta, kakor vi, pater opat. Že zato sta čisto prikupna."

"Pater prior, ni mi všeč, da se tako zanimate za posvetnost in da se družite z uskokoma našega samostana."

"Kuralt in Linhart sta res slekla kuto, a zaslovela sta v učenem svetu. Kaj bi bilo bolj pšrav, če bi bila ostala med nami in psotala slaba meniha?"

"Hm, prav menite, za samostan nista bila. Kuralt je bil uporen, nemiren človek, Linhart pa tudi ne dosti boljši."

"O, Linhart je nežna, pesniška duša; prav zato, bi dejal, ni maral suženjstva."

"Pater prior," se je opat ustrašil, kaj hočete reči, da je življenje v samostanu suženjsko?"

"Nak, naravnost tega ne morem reči. Menih, povprečen človek, je najsrečnejše bitje na svetu. V miru, tihoti in samoti živi brez skrbi, moli, se posti in pokori zase in za druge; a kdor bi rad dni svojega življenja izživel po svoje, občuti ob vsak uri, da je – suženj prastarih, okostenelih redovnih pravil."

"Tudi vi, pater prior?"

"Jaz, pater opat, res ne bi rad čakal še kaj dolgo. Nočem, da bi me cesarski podili iz samostana, sam pojdem."

"Ne morete, ne smete, svete obljube vas vežejo in samostanska pokorščina."

"Novi čas prinaša novo spoznanje. Premlad sem bil, ko sem se pomenišil, zdaj nisem prestar, še si lahko preberem."

"Opat ga je poslušal ves prestrašen, potlej si je rokami pokril obraz in zaječal:

"Križ božji, ali je duh prosvetljenstva že tako premotil tudi vas? Veste kaj: opravite minutio – puščajte si kri, že dolgo si je niste."

"Tudi to je srednjeveška navada."

"Obedientia – pokoriti se ji morate!"

"Hočem, dokler se ji še moram."

"Kam merite?" ga je opat debelo gledal.

"Pater opat, verjemite mi, da sem do tega sklepa prišel le po hudih duševnih bojih. Sprva sem se res plašil lastnih misli, zdaj vem, da mislim prav. Vest, poštena vest mi nič hudega ne očita. Ne morem pomagati, da sem tak, in Bog mi pomagaj, da ne bi zabredel v greh zoper duha."

"Zabresti hočete v greh nepokorščine. Varujte se vsaj kazni, ki vas z njo utegne udariti posvetna oblast. Ali ne pomnite več, kako je cesar Jožef II. ono leto pritisnil ljubljanskega frančiškovca Franca Ksaverija Paradajzarja?"

"Pomnim. Paradajzar je hotel kuto čisto zavreči in prestopiti v protestantsko vero. Cesar ne mara apostatov – odpadnikov. Zaprl ga je v graško prisilno delavnico. No, jaz nočem v drugo vero, svetni duhovnik bi rad postal."

"Potrpite, pater prior," se je opat pomiril; "saj to nemara res čaka nas vse."

"Pametno bi storili, če bi se nekoliko preskrbeli, preden nam vse vzemo in nas preženo. Prodajmo, kolikor največ moremo, da s praznimi rokami ne pojdemo po svetu. Škof Brigido, ki ga, kakor rajnega škofa Herberštajna, tako mikajo dohodki stiške gospoščine, bi nemara bil dober kupec."

"Nikar, s tem gospodom nočem imeti nič. Noroglav, omejen janzenist – skoraj krivoveren gorečnik – je tudi ta. Misli, da je prosvetljenec, pa je le slepo v cesarja zagledan plemič; vse je, le škof ni ne po mišljenju ne po življenju."

"Tako se utegne nakretiti, da pojde križem svet vse, kar imamo. Lakomnikov je zadosti. Slišal sem, da tudi novomeški okrožni glavar Ivan Nepomuk Ursini grof Blagaj preži in komaj čaka, kdaj mu bo priteči in odnesti, kar mu bo všeč."

"Habeat – naj le," je opat odmahnil z roko in se zagledal po zorečih njivah.