VI.

Samostanska kočija je že po klancu Radohove vasi drdrala proti Pljuski, brat kočijaž je zaviral, brat strežaj strahoma trobil.

"Počasi, počasi," je svaril tudi opat.

In res je s stransekga pota na sredo velike ceste nenadoma omahnil postaren človek v ponošeni gosposki obleki in se do pasu priklonil imenitnima gospodoma. Kočijaž je kriknil in močno potegnil za vajete, konji so se skoraj ustavili.

"Pazite, Vrbičev gospod," se je opat nasmehnil in pomahljal z roko, "saj bi vas bili skoraj povozili."

"Majhna škoda, presvetli, majhna škoda," se je nerodni mož omotično umikal in gledal za kočijo, ki se je spet spustila v dir.

"Ta menda nikoli ni trezen," je opat zmajeval.

"Revež je," se je prior oziral, "v vinskost skriva vse hudo, kar ga tišči."

Vrbičev gospod, iz teh krajev doma, je bil šolan človek. Več let je v daljnjem tujem mestu imel imenitno službo: a prerad je pil vino, v vinski omotici se je nekaj pregrešil, pa so mu jo vzeli in je bil ob kruh.

Potlej se je dolgo potikal križem svet, poskušal nekatere matere kruh, a ko je pretaknil skoraj že vse, je obupal in primotoglavil v domače kraje.

"Še zajec rad steče pod tisti grm, kjer se je izlegel," je čustvoval in občudoval potlej, travnik in hoste, vasi in ljudi. "In ko človeku vse odneha, naposled le spozna, da bi bilo najlepše doma."

Svojih ljudi, da bi dejal, ni imel več, a sloves imenitnega, učenega stanu se ga je držal, da so ga povsod, kamor je prišel, radi klicali k skledi in v krčmi za mizo. Vračal je, da jim je pisal pisma in oporoke, pogodbe in tožbe, še rajši pa razkladal postave in pravil prigodbe.

To pot se je bil nameril v krčmo na Pljusko. Žejen je bil, še vodo bi pil, pa je navajen ni bil.

Pred veliko Pljuskarjevo hišo je stala dolga vrsta tovornih vozov.

Ob veliki cesti so tačas bili lepi časi za kmeta. Cesta skoraj nikoli ni bila prazna, prenekateri si je s priprego služil lepih denarcev; krčme so tudi bile zmerom žive, v hlevih, velikih, še vsaka graščina ni imela večjih, so se oddihavali močni konji.

"Cesar striže peroti tudi že voznikom," je prior rekel, ko je kočija mimo vozov dirjala za ovinek.

"Tem se godi prav," je opat kimal, "saj so surovi in prevzetni, da je kar grdo."

"O, prevzetija jih že mineva, nova cesarska postava jim zdaj zdaj razžene bratovščino s starimi pravicami."

Kočija je prašila ob hosti nad vasjo Cesto. Na smrekah so vpile vrane, z gabra na gaber so se zaganjale srake in izdajale: "Lej ga, lej ga!"

Že prileten mož, ki zaradi vranjega in sračjega vrišča nemara ni slišal kočije, je zdajci iz gošče stopil na cesto in obstal, kakor bi ga ukopal: ustrašil se je pa že tako, da mu je zajec, ki ga je tiščal pod suknjo, pal na tla.

Konji so strignili z ušesi, kočijaž je ustavil.

"Šmarec, nekaj si zgubil!" je opata pogrelo. "Kaj pa je tisto? " se je že smehljal odrevenelemu možu.

"Joj, pater opat, kaj ne poznate živali? Zajček je, zajček."

"Zajček, praviš? Kdo pa ti ga je dal?"

"Mislim, da sam Bog, tak čudež se je zgodil. Saj verjamete v čudeže, pater opat, kajne?"

Opat se ni več smehljal, a Šmarec je z navihanim smehom po vsem obrazu že pravil:

"Hodim otodile po hosti, hodim pa gob iščem – "

"Saj ni gob ob taki vročini," se je prior smejal.

"Kdor išče, ta najde," je mož vračal. "Hodim, hodim in najdem tegale zajčka."

"Mrtvega?" je opata zanimalo.

"Kako: mrtvega? Kje bi bil pa čudež? – V resi je sedel na zadnjih nogah, z ušesi strigel in me prijazno gledal. 'O, sveti Peter in Pavel,' sem si dejal, 'kako lep bi jutri bil vajin praznik, če bi tegale zajčka imeli v skledi; otroci bi se oblizovali tja do ušes.' Zajec pa je nemara slišal mojo misel: kar obrnil se je, da bi odskakljal, a jaz brž popadem smrekov storž in ga vržem za njim. Zajček, glejte, pade, urno ga poberem, še malo se stresne: sklenil je, mrtev je ... Ali ni čudež, tako ujeti zajca, pater opat?"

"Res je čudež," se je opat spet smehljal Šmarčevi iznajdljivosti. Le skrij ga spet in pazi, da naš samostanski lovec nič ne zve: on, veš, kar nič ne verjame v take čudeže, precej bi te prijel zaradi zankarstva."

"O, da le vi verjamete, pater opat, njega se ne bojim preveč, saj smejo po novi postavi loviti tudi tlačani."

"Premodra postava!" je opat rekel priorju. "Če bodo tako lovili, bodo kmalu prazne vse hoste in vse vodé."

Kočija je zdrsnila dalje, pa ne daleč.

V cestnem prahu se je igrala kopa otrok. Brat strežaj je zaman trobil, otroci ga niso slišali. Kočijaž je ustavil. Iz vasi je na ves splav hitela tlačanka, gospoda sta se smehljala otročičem, ki jih še ni bila misel, da bi se umaknili, tako so bili vsi v igri.

Ženska je spoznala gospoda in se ustrašila.

"Kaj so tvoji?" ji je opat prijazno pomagal.

"Moji, moji, ponižno prosim, pater opat, ne zameriti, saj jih zganjam kakor piščeta, pa mi le uhajajo."

"Da, da, otroci zmerom votek motajo materi. Kaj pa ti dela mož?"

"Oh, mož ... Že prédlanska pomlad ga je pobrala. Osem otrok mi je pustil in siroščine, da se iz nje ne vidim,"

"Kako vendar preživljaš toliko otrok?"

"I, ljubim jih, pater. Kdor ljubi, ne šteje."

Opat se je spogledal s priorjem in rekel:

"Uboga mati, to si čudovito lepo povedala. Zglasi se pri meni v Stični, pomagal bi ti rad."

Ženska se ni utegnila zahvaliti, kočija je šinila dalje.

"Kako veliko misel je povedala o ljubezni, največji čednosti!" se je opat čudil na glas.

"Človek med temi ljudmi včasih res sliši táko, da bi se ji odkril do tal."

"Tako je tudi z dolžnostjo, kakor je povedala ženska: ljubezen mora biti v nji in z njo, sicer je človeku le breme."

"A kdor je ob moč, naj si ne prti prehude dolžnosti," se je umikal prior, ki je začutil, da opat meri vanj.

Opat ga je otožno pogledal in umolknil; strežaj je zatrobil, kočija se je ustavila pred Trlepovo hišo v Malem Gabru.

Iz hiše so bušili Trlep in njegovi štirje odrasli sinovi, sami veliki, močni dedci.

"O, kaj ste vi, ste vi?" se je Trlep razoglav klanjal gospodoma, ki sta stopila iz kočije, prav veselega pa se ni kazal, tudi iznenadenega ne preveč.

Sinovi so planili v senico. Dva sta prinesla po naročaj sena in ga vrgla pred konje, druga dva pa slame. Ko bi trenil, so si vsi štirje iz slame zvili povesem in z njimi odrgnili in z odejo pokrili spenjene konje.

"Lepi konji," jih je Janez, najstarejši, meril z očmi. "Le čemu jih zaprezate kar četvero?"

"Čemu?" se je brat kočijaž nasmehnil. "Ker je gosposko in da se sprehodijo."

"Kaj nič ne delajo?"

"Nič, ti konji so le za kočijo."

"Hm, potrata je, da imate tako lepe, močne konje le za gosposkost."

"I, kdor more, more," je Tone razumel.

"Dokler še more," je Francè zamrmral sam vase.

"Kaj se jim mara, takim gospodom!" je še Nace povedal svojo.

"Ko bi gospoda šla v hišo?" je Trlep vabil gosta. "Da ne bomo tu stali."

"Da, Trlep," je opat pokimal, "prav do tebe sva prišla."

"Bog vaju sprejmi – pojdimo v hišo!" je še povabil, a po obrazu mu je za tren oči mrknila komaj vidna senca.