VII.

Velika soba v Trlepovi hiši je bila svetla in čista, a ker je bila sobota, so bila pomita tudi tla. V kotu nasproti vrat je bila precej velika miza iz javorovega lesa, ob njih stoli in klopi: na nji hlebec domačega kruha, čezenj bel platnen prt; v kotu nad njo razpelo, pod njim olatrček z jaslicami; v drugem kotu nasproti široki lončeni peči z dvema zapečkoma se je košatila visoko postlana postelja z dolgo blazino ovsenih plev za zglavje, a pod stropom so po stenah na gosto, kakor zaobljubljeni spominki v božjepotni cerkvi, visele stare stare slike na steklo slikanih svetnikov in svetnic, a največja je bila tista, ki je pomenila Žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu in z mrtvim Jezusom na kolenih.

Ko sta gospoda sedla, je Trlep odgrnil prt s hlebca in ponudil:

"Odrežita si, gospoda, poskusita, današnje peke je."

Prior je res oškrnil kosec lepo zapečenega kruha in ga počasi použil; opat tudi zdaj ni prelomil posta.

"Kaj ste počivali?" je prior vprašal, ker je opat molčal.

"Stara navada naše hiše, da si že v soboto opoldne napravimo delopust."

"Lepa navada, sobota je Materi božji posvečen dan."

"Zato pa. Počivamo, kaj beremo in se menimo o delu drugega tedna."

"Kaj pa kaj berete?" je opat vedečno vprašal.

"Včasih smo radi brali kaj iz svetega pisma, dokler ga nam ni odnesel rajnki pater Celestin."

"Zakaj vam ga je vzel?" je priorju ušlo.

"Češ da je tisto branje pregrešno za nas. Pa mu nismo verjeli. Sveto pismo ne more biti pregrešno. Knjiga sama, stara je bila sto in sto let, težka in debela ko bukova klada, ga je nemara bola v oči."

"Rajnki pater je storil prav," je opat popravljal. "Sveto pismo je res sveto, a v njem je tudi kaj, kar bi nešolan človek utegnil razumeti čisto napačno. – In kaj berete zdaj?"

"Zdaj?" je Trlep ponovil, segel na klop ob steni in pred opata položil neveliko, v črno usnje vezano knjigo z rdečo obrezo.

Opat jo je odprl in prebral prvo stran: Hoja sa Christusom. Buquize od Slejda inu Navuka Christusa nashiga Isvelizherja. Tiga visoku zhastyvrejdniga inu Bogajjezhiga mosha Tomasa a Kampsi, Ordna Regularskih Choarjou S. Augustina.

"Ali je tudi ta taka, da bi jo človek utegnil naraobe razumeti?" je Trlep, že nekoliko rdeč, naposled skoraj trdo vprašal.

"Ne, ne, Trlep, prava je, le dosti in radi jo prebirajte."

"No, vendar!" je mož godrnjavsnil. "Veste, žal mi je, da tudi svetega pisma nimamo več. Kaj, ko bi ga nam pošteno vrnili, pater opat?"

"Le stoj, drugih knjig dobiš, kolkor si jih izbereš, kar pridi v Stično. Sveto pismo, ki si ga bral, so v naš jezik postavili luterani, zato ni, da bi ga bral, kdor si ga bodi."

"Glejte, niso bili napačni, če so nam odpirali sveto pismo."

"Krivoverci so bili, Trlep, saj vendar veš."

"Zakaj pa ga nam beli menihi niste odprli?"

"Tudi meni je žal," se je opat spomnil pogovora, ki sta ga spotoma imela s priorjem; "a zakaj se ni zgodilo, ti, Trlep moj, res ne znam in ne morem povedati tako, da bi me razumel lepo."

"Škoda, Nace, moj najmlajši, bi ga nam na glas bral. Bere vam brez spotike, čeprav sem ga le jaz sam učil iz tele knjige. In še zdaj mi je žal, da ga nisem dal v novomeške šole učenih patrov frančiškovcev."

"Zanj je morda bolje tako," je prior opomnil. "Šolan človek ni zmerom srečen."

"Sit pa je le večkrat ko kmet," je Trlep mislil na glas, "srečo si pa tako vsak dela sam."

"Kako pa Francè??" je opat odredal pogovor. "Kaj počenja?"

"Kaj? Kar mi vsi: dela in trpi, včasih se tudi malo jezi, z doma tišči, v mislih si lastno gnezdo maši."

"Vem, Trlep, vem. Za Poberetovo Nežo lazi. Kaj praviš?"

"Če ga mara, le naj ga pobere, saj je Poberetova."

"Premlada je. Dopovej mu, naj opusti zalezovanje."

"Kaj premlada, če se že zna meniti z moškim?"

"Ne dopustim te ženitve, pa je!"

"Kako: ne dopustim?" je Trlepa privzdignilo. "Kaj ni cesar uganil nove postave, da gosposka ne sme več tlačanom zavirati ženitve?"

"In vendar mu dopovej ti, če ne mu podkurim jaz, da ga mine za prav dolgo."

"Kaj je hudega storil moj sin?"

"Upam, da še nič, zato nočem, da bi ga prilika premotila."

"Odrasel je, ne morem ga prikleniti."

"V strah ga vzemi!"

"Bom, ko ga bom vedel za kaj."

Opat je že nejevoljno gledal, a Trlep ni pobešal oči, uporno, zadihano se je držal.

"Kaj bi rad, da bi te posnemal?"

"Mislim, da me bo; dober fant je in pameten."

"V vsem naj bi te posnemal?"

"Ne vem, kaj mislite!" ga je Trlep brezasto pogledal.

"Ali te res ni nič sram?"

"Kaj se mešate v življenje tlačana? Vidite ga le, ko človeško greši, ne veste pa zmerom, koliko trpi in kako se pokori, da vsaj prav slabo živi!"

"Ali si čistu z uma?"

"Nisem. Človeško je bilo, kar je bilo, človeško poravnam vse, nihče ne bo trpel zaradi tega."

"Z menoj ne smeš tako govoriti, Trlep!"

"A vi ne bi smeli biti trdi," je vroča togota ujedala Trlepa. "Najprej v brazdo stopite mojemu sinu in mu nogo podstavljate, ko si išče sreče, potlej se neusmiljeno lotite še mene. Zakaj? Kaj sem storil tako grozovitega?"

"Kako, da ne? Ali nič ni tisto, kar se ti je primerilo z deklo Franco?"

"Pater opat, vdovec sem, še krvav pod kožo, tudi grešen človek, kakor vsakdo; ali pokesal, spovedal sem se greha, kolikor ga je bilo, in pokoro sem storil zanj, veliko, strašno pokoro – Bog, trdno verujem, mi je že odpustil vse, ker ve, da tačas ni bilo hudobije v meni; vi pa bi me radi še pestili."

"Skrbeti mi je za zveličanje tvoje duše," je opat rekel s čisto spremenjenim glasom.

"Ne bo se zveličal, kdor sam ne skrbi za to."

"Zagoveden si in nič te ni sram."

"Res je, nič me ni sram, nobene krivice si nisem svest."

"Ali ni greh in krivica, da si spridil Franco?"

"Kakor sem skrbel in še skrbim za svoje otroke, tako preskrbim tudi njenega otročička."

"Kaj je fantom vse to prav?"

"In še kako! Vsak dan mi uhajajo k Prazniku v Veliki Gaber, da bi nekoliko poujčkali in popestovali – edino sestrico, ki jo imajo."

Trlepa je ugrelo, govoril je glasno, okno je bilo odprto. Sinovi so se zunaj spogledali in prigrmeli v hišo.

"No, tu so," se jim je oče nasmehnil, "vprašajte jih sami."

"Kaj pa je?" je Janez zinil, drugi trije so trdo stopili obenj.

Trlep jim je povedal. Hrustom se je zmračil pogled.

"Pater opat," je Janez hropel, "našega očeta bi pustili na miru. Kar oče storijo, prav storijo."

"Samo eno so storili napak," je Tone pomagal, "to, da so Franco pustili iz hiše in punčko dali v rejo Prazniku."

"So," je France pridal, "pa samo zato, ker se je Franca sama hotela umekniti k svojemu botru Prazniku."

"Saj ji drugega ni kazalo, revi," se je Janez jezil. "Pater Pavel jo je pestil in na spovedi podil iz naše hiše."

"Za Franco in našo punčko bi bilo najbolje, če bi se kar precej vrnili," se je Nace smehljal novi misli.

"Ne, tega pa ne, Trlep, nikakor ne!" se je opat ustrašil. "Bodi človek, ne stori tega!"

"Saj ne morem," je Trlep odmahnil; "Franco, ki sem ji namenil primerno doto, je nekdo zasnubil, prav pri meni jo je zasnubil, vsemu in vsem na vkljub."

"Le naj se omoži, za otroka pa moraš skrbeti tudi ti."

"Ne vem, kako bo," je Trlep pobesil oči ... "S snubcem in Franco se ne moremo domeniti."

"Kje jih zavira?"

"Pri meni in mojih fantih. Punčko hočemo, potlej šele damo Franco."

Prior se je na glas zasmejal in udaril po kolenih.

"To naj bi že bilo," se je tudi opat nasmehnil.

"Saj Franca bi odnehala, ker ve, da bi ji mi punčko sicer ukrali, pa vendar še ni mogoče."

"Zakaj ne?" je zanimalo tudi priorja.

"Iskal sem kakove pol babe, ki bi stregla otroku in gospodinjila nam, pa so preklete svetopetke še vsako pregovorile, da je umaknila besedo."

"Ker pater Pavel vsako plaši s peklom in hudičem, če se odloči, da bi prišla v našo hišo!" je Janez tiščal pesti. "Pa le naj, saj se tudi zanj kaj sprevrže, morda prav kmalu."

"Pater opat, kaj menite, ali ni to tudi pokora?" je Trlep otožno pogledal opata. "Naša starobitna, iz roda v rod čislana domačija – pa preklicana ... preklicana!"

"Sina oženi, pa bo," se je opat domislil, čeprav je opazil, da hiša ni zanemarjena in da ženske nič ne pogreša. Predpeček, sklednik in žličnik, veža in stopnice na jispo, čelesnik, kljuke in okna, vse je bilo čisto.

"Kaj ste pozabili?" je Trlep poredno uščenil.

"S tisto ni nič, saj ne bi šla z doma. Katerega drugega oženi, da snaho dobiš na Trlepovino."

"Naš oče so in bodo gospodar do smrti, nihče izmed nas jih ne bi hotel riniti v kot," so hrusti skoraj vsi kmalu zavpili.

"No, no," je opat divgnil roko, "saj je res lepo, da imate očeta tako radi."

"Kdor starše ljubi in jih podpira, si nebesa odpira," je Janez povedal za vse.

Opat je malo pomolčal, potlej pa vstal in rekel:

"Oče Trlep, pozabi, kar sva prej govorila. Ne upiram se več. Francè naj se le priženi k Poberetu, da se tudi oni trije potlej lahko zganejo."

Trlep in sinovi so se spogledali in si pomežiknili.

Francè bi bil najrajši poskočil, tako so ga obveselile opatove besede. Svatovske misli so iskale Nežo in se ji smehljale.

Gospoda sta se odpravljala.

"Tudi deklo ti priskrbim," je opat dejal, preden sta se odpeljala. "Bregarjeva Ančka ti pride v hišo, da ne boste brez ženske roke."

Opat je med vožnjo čutil, da ga je Trlep premagal. Pa to ga ni peklo, možitev dekle France ga je mirila. A da se mu je ponosni Trlep tako odrezoval, ga je vendar skelelo.

"Če je tak Trlep, čigar rod je zmerom bil velik prijatelj samostanu, kakšni so šele drugi?" se je pritoževal priorju.

"Da, Trlep je Trlep," se je smehljal. "Ni čudno, če vsa soseska gleda vanj."

"In vendar je iluminat – ves obrnjen v novi čas, ves okužen z neko posebno vero, z neko posebno miselnostjo o čednosti in čistosti."

"Samo dela se tako, ponos mu brani, da bi govoril drugače in se podal."

"Kaj nisem bil zadosti goreč na prižnici in tenkočuten v spovednici?" je opat obupaval. "Ali so bile, pater prior, tudi vaše lepe pridige vse zaman?"

"Zaman? Mislim, da ne. Saj prav za prav ni nič hudega, če je ljudstvo, le strahovano dosihmal, naposled svobodneje zadihalo in začelo misliti po svoje."

"Preveč po svoje, pater prior."

"O, srce mu je dobro in čisto. Božja milost ga ne zapusti, najsi ne misli in ne živi zmerom, kakor hočemo mi. Pride pa dan, ko tudi hudi Trlep in še ta in ta spozna zmoto, kolikor je je kriv, se je pokesa in si zanjo pokoro da ..."

"Pa vendar: odkod Trlepu tiste čisto posebno misli o grehu z deklo Franco?"

"Novi čas, pater opat, seje nove misli; tudi zmotne in neumne."

Opat je molčal.

"Hm," je prior držal svojo misel, "Trlepu naposled ni kaj reči zaradi tistega. V taki stvari je ženska bolj kriva. Nemara se mu je nastavljala in ga zapeljevala, da bi si za zmerom postlala."

"Dosti je star, lahko bi že bil pameten."

"Pameti ni v tem nič. Človek je človek, omaga in pade: ko se zave, je prekasno in ne more več vstati."

Opat se vendar ni mogel pomiriti. Misel, da so se tlačani začeli rebriti, ga je skrbela. Tudi priorjevo mišljenje mu ni bilo všeč.

Molče, pogreznjena vsak v svoje misli, sta se peljala mimo Pljuske.

Pred krčmo so še stali vozovi. Voznikom se je škoda zdelo konj, da bi jih mučili po vročini. Pred nočjo jim je bilo priti le do Višnje gore.

Na lesniki ob cesti je kos potresal z repom in se čudil: "Kje si bil? Ali si vince pil?"

"Saj res," se je opat otožno zamislil. "Čemu sem neki šel do zagovednega Trlepa ...?"