XIII.

Odkar sta oče in Tone odšla s Slabetom, je Franceta strašno mikalo, da bi stekel v Stično in Neži povedal, kaj je opat rekel. Naposled ga je zmoglo, kar bušil je pred Nežo.

"Tako in tako," ji je vse vroč pripovedoval, "zdaj, Nežek; ni nobene zavire več, kadar hočeš, pa prideva z očetom snubit."

Neža je molčala, nobenega veselja ni kazala.

"Kaj se kujaš, ka-li?" ga je grelo. "Pa ne, da te je opat vendar pretental z Nograškim?" so mu gorele oči.

"Ne vem, kako bi ti rekla ...," je umikala pogled in se držala kakor klešče.

"Kar povej pa grem in ga zadavim!"

"Le, če veš, da ti ga je za kaj," se je po sili smejala.

"Nekaj vendar je. Zakaj mi ne poveš?"

"No, tista ... saj veš ... tista sramota tvojega očeta naj se prej nekoliko pozabi ..."

Srce mu je zastalo, roke so mu omahnile, še ziniti ni mogel nobene, tako ga je udarilo.

"Kako si upaš tako misliti in govoriti o mojem očetu?" je naposled hripavo vprašal.

"Vsa Stična bi se zgledovla, če bi takega očeta sina že zdaj prišel v našo pošteno hišo," je neusmiljeno pridala.

"Kaj?!" je zrojil. "Moj oče so mož, med meniškimi podrepniki ni nobenega takega, in vse stiške svetopetnice niste vredne, da bi s svojim grdim jezikom pobrisale klop, kamor sedejo!"

"Za pet ran božjih, Francè ..." se je ustrašila.

"In Boga zahvali, da si ženska!" je škrtal z zobmi.

"Če bi bila moški, bi te zdrobil v sončni prah!"

Še je hotel nekaj reči, pa je le togotno s peto udaril ob tla, se obrnil in naglo odšel. -

Kakor je bil hud in trd pred Nežo, tako je bil potrt in žalosten, ko se je vrnil domov. Hudo mu je bilo, rad je imel Nežo.

"Kaj neki bodo rekli oče?" ga je skrbelo. "Ali se nisem prenaglil?"

Težko je čakal, da bi se oče in Tone že vrnila domov.

Bratoma ni nič povedal, kakih mu je bilo slišati pri Neži, prehuda sta, v Stično bi odlomastila in storila kaj prav nerodnega.

A ko sta se oče in Tone vrnila, ni očetu zamolčal nobene Nežine besede in se zarekel, da med stiškim dekleti ne bo več iskal neveste.

Trlep ga je, zdaj bled zdaj rdeč, molče poslušal.

"Moško si storil, kar si storil," je čez čas tiho rekel in skril solzo, ki mu je drsela po licu. "In prav lepo si se pognal zame."

Franceta je oblilo neizrečensko veselje. Če bi bil cesar sam sotpil predenj in mu v last dal kmetijo najlepše graščine, ne bi bil občutil večje sreče, tako ga je ganila očetna pohvala.

"Pa vendar si bil skoraj krivičen do Neže," je Trlep potlej primaknil. "Veš, mlada je in še neumna, iz svojega ni rekla, kar je rekla, naščuvali so jo."

"Kaj naj bi bil molčal – ?"

"Zlepa bi ji bil dopovedal, naj ne posluša grdih jezikov. Stopi do nje in ji povej, da ji vsaj jaz prav nič ne zamerim."

"Še videti je nočem več!" se je upiral.

"No, no, saj ne misliš tako kakor govoriš. Zaletel je vsak mlad človek. Prej ko se zbogata, bolje bo za oba."

Francè je molčal in gledal v tla. Ali je res bil previhrav?

"A zdaj mi ne pobešaj glave – Trlepov si! In počakaj. Vem, da ji je že žal tistih neumnih besdi, kmalu bo dala glas o sebi, če ji je kaj do tebe."