XV.

V Ljubljani je Blaž Kumerdej, učen slovničar in nadzornik vseh deželnih šol, drugi dan imel vasovalce. Za veliko mizo, polno knjig in papirjev, so naposled z njim še sedeli Anton Linhart, Martin Kuralt in stiški prior Ignacij Fabiani.

Kumerdej se je nemirno presedal, zdaj pa zdaj skočil v stransko sobo in se vselej vrnil še bolj nemiren.

"Kako je ženi?" se je Linhart zanimal. "Pa ne, da bi že bilo? Nemara ji je kar tako le nekoliko slabo?"

"Ne vem," je Kumerdej pboešal oči, "ure se ji še iztekajo, a babica je le že pri njej. Skrbi me."

"V Rim ni daleč," se je Kuralt smehljal; "dlje je iz Rima."

"Da bi le srečno minilo in da bi bil sinček, pa bo vesela tudi ona," je Kumerdej zardel.

"Krstil bi kar pater prior, midva bi bila pa za botra," se je Kuralt še dalje šalil in že kimal Linhartu: "kaj pa ti motoviliš? Ali se ti nevesta kuja, da še ne skočiš v ozke ojnice svetega zakona?"

"O, Linhart menda še ne bo svatoval tako kmalu," se je tudi Kumerdej smehljal: "preveč pesmi še piše srečni ženin, kaj drugega pa nič več ne."

"Delo res nekaj zanemarjam," se je Linhart branil. "Plazim se – drugi letajo, a sem srečen, ker mi dekle, tako dobro in čisto, plete venec ljubezni."

"Kajne," se je Kuralt poredno tipal na čelu, "včasih te boli glava?"

"Kar reci, da sem nekoliko zmešan, saj mi marsikdo pravi tako; tudi jaz sam ne mislim drugače. Mislim, da mi je z obema nogama stopiti v življenje, se ne morem navaditi tako kakor bi rad; preveč Stične se me še drži ..."

Kuralt ga je molče in plašno gledal.

"Pa le pustite mi zbeganost in ljubezen," je Linhart nadaljeval, "saj me prav to oboje kuje in kali za veliko, lepo življenje."

"Da, da," je Kumerdej gladil, "nevestica ti je res prav čudovito dekle. Le kako je tako lepa, čista cvetka mogla zrasti v tem grdem, sprijenem času?"

"Najlepše bíli poganjajo ondod, koder se raztresa gnoj," je Linhart tiho dejal in se smehljal.

Zunaj se je pooblačilo in stemnilo, v oblačju nad mestom je vrelo in bobnelo.

"Kako pa v Stični, pater prior?" je Linhart glasno vprašal, da bi drugam zaredal pogovor. "Ali kdo še kaj grmi zoper mene?"

"Kaj bi grmel?" se je prior umikal. "Saj veste, samostan vse pozabi, vse odpusti; le tega, da ste venkaj izmamili tudi gospoda Kuralta, vam še ni odpustil."

"Pater prior, čakajte no," se je Kuralt smejal, "prijatelj Linhart se bržkone skuja nevesti in spet zleze v kuto; Stične, saj ste slišali, kar pozabiti ne more."

"Kaj pa vi?"

"Jaz, hm, jaz sem drugačne vrste ptič: Stično sem pozabil vso prav do dna, nič je ne pogrešam, še sanja se mi nikoli nič ne o nji."

"Tistega, da bi se vračal, ne mislim," je Linhart v zadregi odgovarjal prijateljevi bodici, "res je vendar da sem se v Stični dosti naučil; drugje se ne bi bil mogel."

"Čemu si torej uskočil, knjigobrbec?"

"Pretesno mi je bilo, svoboda me je mikala," je Linhart preprosto povedal. "Kaj sem zdaj svoboden? O, zdaj sem državni hlapec, zaprisežen, nameščen in privezan v pusti pisarni."

"Zakaj si zvabil še Kuralta za seboj?" se je Kumerdej smehljal.

"Ker sem vedel, da ni za življenje v celici in da bi s svojim velikim znanjem bolj koristil svetu, če bi živel med njim."

Kuralt, ki se je do zdaj smehljal, je pobesil oči; roka, ležeča na mizi, se mu je vznemirila in nerodno premeknila knjigo.

"V Stični grmi zdaj zoper nas vse," je prior povzemal. "Dobili smo glas, da nam bo zdaj zdaj iti proč. Kaj se vama mara, da sta si pot ubrala sama!"

"Krivica se godi temu samostanu," je Linhart zmajeval z glavo. "Stična je v vseh časih zvesto služila cesarju in na vso moč skrbela za napredek dežele."

"A rajnki škof Herberštajn je cesarju sporočil, da je stiški samostan nepotreben in da ovira ljudski napredek," je Kumerdej izdajal uradno skrivnost.

"Vem, noroglav zaletel je bil in lesen janzenist. In brez olike je. Saj še pomnite, kako je prèdlansko leto sprejemal papeža. Še zvoniti mu ni dal! Če pa sam pride kam, morajo zvonovi peti, dokler je tam."

"Škof je pa le bil," je prior krotko ugovarjal. "'In pace locus eius et habitatio eius in Sion' – telo naj mu v miru počiva, duša pa v nebesih prebiva."

"Škof sem, škof tja: Stično je hotel spraviti podse, njeni dohodki so ga mikali."

"Obogatel ne bi bil, kakor tudi cesarski ne bodo," se je prior posmehnil.

"Opat se mi smili," je Kumerdej obračal pogovor; "dober, učen človek je in kaj pameten."

"Pa so ga le bili grdo zatožili rajnki cesarici Mariji Tereziji."

Ob teh besedah je prior pobesil oči in zardel.

"Cesarica je bila zadosti pametna, da ni verjela in da je precej ukazala deželnemu glavarju gorfu Turjaškemu, naj preišče tisto grdobijo. Resnica se je izkazala, opat je bil čisto nedolžen, le opravljivci so jih dobili po nosu."

"In cesarica ga je posihmal čislala še bolj."

"Posebno, odkar ji je naš Kumerdej sporočil, kako sta mu opat in vi, pater prior, pomagala ustanavljati ljudske šole."

"To je res," je Kumerdelj kimal, "povsod so mi župniki nagajali, češ, šol ni treba, po njih da bi nastale same zmede, še sveto pismo da bi ljudje začeli brati, so se izgovarjali, že tako da je med ljudmi dosti in preveč tistih Trubarjevih in Dalmatinovih knjig."

"Branje svetega pisma res ne osrečuje človeka," se je Linhart vtaknil.

"Le Stična je gledala prav in mi res močno pomagala. Stiški samostan je veliko dobrega storil za šole."

"Škoda, premalo so stiški menihi pisali."

"S protestantskimi pisatelji iz šestnajstega stoletja se res ne morejo primerjati, pisali so vendar precej in tudi prevajali v slovenski jezik, več kakor vsi drugi samostani po naših krajih vkup."

"Huda je cesarjeva metla, komaj da se je ubranijo."

"Opat Taufferer je med plemiškimi duhovni velika in lepa izjema. Prav res se mi smilijo šole, ki z njim zgubijo velikega prijatelja," je Kumerdej spet mislil na šole.

"Da, plemiči so in so skoraj zmerom bili slabi duhovni in krivi vseh homatij in prekucij v Cerkvi; oblastno in ničemurno so se rvali le za posvetno, vse duhovno je ob njih hiralo."

"Prazno je ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno življenje," je prior šepetal iz Kempčana.

"Če krščanstvo še ni prišlo na nič, je zasluga svetnikov, ki so, kakor prvi kristjani, živeli ubožno in čednostno; tako so ga utrjevali, da ga malopridnost velikih in malih, cerkvenih in svetnih, ni izpodnesla."

Premolknili so. Nad mestom je vršala nevihta, grmelo je in treskalo, šipe v oknih so šklepetale.

"Kako neki je pri vladi zapisan sedanji škof Brigido?" je Kuralt pretrgal molk.

"Dobro, prav dobro," se je Linhart smehljal, "saj na ves glas hvali nove cesarske postave in je bilj cesarski kot cesar sam."

"Tudi Brigidu se delajo skomine po dohodkih vašega samostana," je Kumerdej kimal priorju. "Če bo po njegovem, odzvoni vaši lepi Stični prav v kratkem."

Prior je debelo zastrmel. "Še danes stopim v škofijsko pisarnico," se je spogledal s skrito mislijo.

"Ono leto," se je Kumerdej spet obrnil vanj, "smo vas predlagali za profesorja poetike – pesništva na ljubljanski gimnaziji, pa je rajnki škof Herberštajn preprečil imenovanje. Kazalo bi spet poskusiti, sedanji škof se morda ne bi upiral."

"Nič več mi ni do te službe," je prior odmajeval. "V duhovski službi bi rad ostal, najsi tudi razpustijo naš red. Rad imam svoj poklic, le v njem pričakujem prave sreče. Prazno se je poganjati za častmi in se visoko povzdigovati."

"Navada je navada," se je Kuralt, učen, a nekoliko vihrav mož, nerodno pošalil. "Tlačanka je pestovala tele in ga je še hotela, ko je zraslo do vola."

Kumerdej ga je resno in karajoče pogledal, a priorja pohvalil:

"Vaša ideja prevzame vsega, spozna njeno moč in lepoto," je Linhart pritegoval.

"Včasih misliš, da se ti sreča smehlja, pa se ti le smeje," je Kuralt vedel svojo. "Kdor sanja o bodočnosti, utegne prespati sedanjost."

"Čas, ki v njem živimo, je poln zmed," je Kumerdej govoril. "Človek res ne ve, kaj bo jutri. Kdor sedi, naj pazi, da ne pade; a kdor še ne sedi, naj si sedež brž ko brž priskrbi."

"Vse negotovosti so krive tele reforme – novotarije," je Kuralt godrnjal. "In prav nič mi niso všeč. Preveč so po enem kopitu vse, premalo jim je do pravičnosti in premalo spoštujejo osebno ali podedovano lastnino."

"To je maslo iluminatov – prosvetljencev ..."

"... ki so jih na Bavarskem že preklicali, češ, nevarni so ljudem in državi."

"Dosti prida jih ni, nauke širijo res kaj čudne."

"Človeških pravic po njihovem ni in močna da je le tista oblast, ki se je bojijo vsi."

"Dunajski kardinal Hercan, iluminat, je zli duh. Cesarju se liže in prikupuje, najsi ta počenja še take nerodnosti."

"Res je, takle iluminat ni zmerom dober svetovalec; cesarja ne modri, marveč ga le slepi."

"Prav taki so framasoni – prostozidarji, ta skrivnostna rovarska družba," je prior pritegoval. "Tudi ti so se pririnili do cesarja, da bi ga motili z učenostjo in brezbožnostjo. A svet ni pravičen ni, kdor učeno govori; le krepostno in pošteno življenje naredi človeka, da je ljub Bogu."

"Drug drugega so vredni. Ne maram jih, ker se skrivajo in – da tako rečem – tla izpodkopujejo pod človekom," mu je Kumerdej pritegnil.

"Framasoni kažejo le majhen del svojih namer. Tako marsikdo vidi v tej skrivnostni družbi zgolj dobrodelno ali zabavno nalogo."

"Z iluminati ni nič drugače, le da ti čisto zares hočejo pomesti srednjeveške ostanke, ki se trdoživo še nočejo umakniti."

"Da, posebno gorki so samostanom."

"Ker se samostani nočejo ali ne morejo uravnati po volji novega časa."

"Če ne bi imeli starih navad in če bi opustili častitljiva izročila, ne bi več bili, kar so: hiša miru in učenosti, molitve in dobrote."

"Da, novi čas naj bi le drugod iskal spotik, dosti bi jih našel in bolj škodljivih in krivičnih."

"Taka spotika je graščinsko gospodarstvo s tlačani."

"Graščine so res anahronizem – zoper čas. Cesar lepo ukaže, da kmetje niso več sužnji svoji gosposki in da smejo lastninsko razpolagati s seboj in zemljo, ki jo obdelujejo, a graščaki se branijo, zametajo postavo in kmeta še dalje dero s samovoljnimi davščinami in s preveliko mero ob desetini."

"To je res ostanek srednjega veka – čast in slava cesarju, da se ga je tudi spomnil!"

"Je, a iluminati in framasoni ga ne vidijo, večja spotika jim je vernost ljudstva. To hočejo zatreti in menijo, da se ptolej odpre raj na zemlji."

"Nikar ne mislite, da jih vodi ljubezen do ljudstva ali skrb za njegovo boljše življenje; le za oblast jim je, za čast in za mogočnost lastne osebe."

"V zgodovini vendarle nastajajo dobe, ko se človeštvo hoče preroditi in si preurediti življenje."

"Že. V Nemčiji, glejte, so z Lutrom hoteli odpraviti cerkvene zmede in povzdigovati krščanstvo, pa so s cerkveno prekucijo ubili le avtoriteto – veljavnost oblasti in osebnosti. Cerkvene zmede so se povečale in še bolj spridile."

"Take homatije nastajajo iz same prevzetije," je Linhart kimal, "in človeka podpihujejo, naj ne priznava svoje nevednosti."

"Ne priznava, ker veruje, česar ovreči ne more," je Kuralt pribelil.

"Ne verjamem, da bi nam nove postave okrajšale pot do večjega napredka," je Kumerdej dvomil. "Šol nam dajte, dosti šol, vsaka župnija bi jih morala imeti po več, pa boste videli, kako hitro vstane naše ljudstvo in koliko dobrih in poštenih vodnikov si zredi."

"Hudo je, da gimnazija v Novem mestu hira bolj in bolj."

"Krivi so Novomeščani sami. Mestni svet misli, da je gimnazija le krava, ki naj mu jo pasejo menihi frančiškovci, molzel bi jo pa že on sam."

"Dijakov je res zmeraj manj."

"To se že še popravi; premalo pa je šol po deželi. Duhovni se upirajo šolam in ljudi plašijo z večnim pogubljenjem, ki si ga nakoplje, kdor hodi v šolo."

"Bojijo se pač nove šole, ki bi utegnila širiti kake krive nauke. Novomeški dekan in prošt Jebačin pravi, da je šola nepotrebna in ljudstvu samo škodljiva."

"Sedanji čas, kakor je vrtoglav, je nemara res le huda priprava za veliko dobo."

"Je. Academia operosorum – družba znanosti, ki se je skoraj po šestdesetletnem spanju spet predramila, preorje ledino za plemenito rašč naše večje prosvete."

"Ko bi le cokel ne bilo v njej! Njen predsednik Gušič bi rad vse ponemčil v imenu nove prosvete, še nekateri drugi pa mislijo, da je prava prosveta le v podiranju samostanov."

"Vsak veliki čas najde tudi majhne ljudi. Akademija je za nas vendarle velika sreča. Koliko imenitnega je storila že pred sto leti! Vse najlepše stavbe v našem mestu so iz tiste dobe."

"Da, prenovljeni škofijski dvorec z arkadami – obokanimi hodniki na dvorišču, stolnica, nunska, šentpetrska in križanska cerkev, semenišče z velikani ob vratih in znamenje presvete Trojice, a tudi cerkev na Šmarni gori in na Dobrovi."

"In koliko knjig so tačas zbrali in napisali!"

"A kaj v akademiji počnete zdaj, o Ljubljanci zaspanci?" se je Kuralt vtikal v živi pogovor med Kumerdejem in Linhartom.

"Saj veš, kako je. Vsako stvar, ki jo pripraviš za tisk, ti prej prevoha cenzura dunajskih – iluminatov. Naše slovstvo ne more pognati pravih kali, cenzura ga duši."

"Bojujmo se," se je Kuralt vnemal, "ne odnehajmo, pa zmagamo!"

"Tale naš Kumerdej," mu je Linhart kimal, "je spisal veliko slovnico slovenskega jezika, pa si je ne upa izročiti cenzuri na Dunaju, ker ve, da je nikoli več ne bi videl. On in Japelj se zdaj ubadata s prevajanjem svetega pisma in ne vesta, ali bo smelo kdaj iziti."

"Delajmo vendarle," je Kumerdej dejal. "Svoboda se bliža, za nami pridejo, ki trdnemu mraku ukrešejo veliko luč."

"A že ti, ki živijo zdaj, bi mu jo morali!" je Kuralt gorel. "Naša dežela je dala že dosti umnih mož – za tujino. Menda je res prav zakleto, da se vsi potujčijo, ko se izšolajo."

Prior se je spomnil, da je opat prav tako jadikoval, ker ga ni nikogar nikjer, da bi likal ljudski jezik in knjige pisal v domačem jeziku.

"Odtujujejo se, ker se tudi po srcu pulijo iz slovenske zemlje in ker so lačni blaga in slave," je Linhart otožno pritegoval.

"Zmerom ni tako," je Kumerdej ugovarjal. "Ti in Kuralt se ne pulita iz domače zemlje, še sta naša."

"Tudi pater Marko Pohlin si dosti prizadeva v slovenskem jeziku," je prior primikal.

"Res, vsa čast mu, priden je, dosti pove, a dela se, kakor da tudi ve vse."

"Zdaj ti piše zgodovino naše dežele od ustvarjenja sveta do današnjih dni."

"A meni se zdi, da ga je premalo za tako delo, znanje mu je premajhno."

"Začeti je treba," je Kuralt menil. "Kje je tisti, ki zna več?"

"Platon, grški modrijan, je vse znanje imenoval spominjanje, ker iz človeka prihaja spet le človek, kakršen je."

"O, meni je oče Marko kar všeč," je Kumerdej dejal. "Prvi je med nami bil on, ki se je z veliko ljubeznijo oglasil za pravice slovenskega jezika, češ čemu ne pišemo za slovensko ljudstvo, marveč zmerom le za Nemce in Latince?"

"Modro, pametno je rekel," so se Linhartu oči svetile v novi, veliki misli; "dobro si jo zapomnim."

"Vem," ga je Kuralt potepljal na rami, "tudi tvoja dela udarijo pečat tej dobi."

"Nikar, Martine," se je Linhart skromno pobranil, "več ko meni je Bog dal daru tebi, le zametaj ga nikar ne."

"Ko bi mi dal vsaj tudi milost miru, pa bi z darom, če ga res kaj je, ravnal kakor tisti pridni svetopisemski hlapec s talenti."

Pogovor se je krhal, v okna so se obračale oči. Nevihta je minevala, veselo sonce se je vlivalo med prijatelje. Pred hišo je na ulicah žvižgal paglavec in z bosimi nogami repeškal po rjavih kalužah.

Prior se je spomnil svoje namere in urno odšel.

"Ta uskoči, še preden cesarjeva roka pade po Stični," je Kuralt spet naravnost povedal svojo misel.

"Da," je Linhart kimal, "čeprav je pobožen."

"A za župnika kam v hribe ne pojde, poznam ga."

"Škoda bi ga bilo, učen je," je Kumerdej menil.

"In vendar ga mrzim," je Linhart povedal. "Rajnki cesarici je tudi prav on tako grdo očrnil stiškega opata. In stavil bi ne vem kaj, da še zdaj kovari zoper samostan."

Prior je medtem prihitel v Stiški dvorec na Starem trgu in brž napisal, kar ga je tiščalo. Pisanje je potlej zvil in odnesel v škofijsko pisarnico.

"Da bi vas odvezali redovnih obljub?" so se mu tam čudili. "Saj veste, da tega ne moremo mi in ne smemo."

Pokaral ga vendar nihče ni, da zvitorepi za opatovim hrbtom; še prijazni so bili z njim in pozvedovali, koliko kaj vrže na leto stiška gospoščina.

"Torej je le res, tudi tem se delajo skomine po Stični!" je vedel.

Ves odločen se je zadrevil v gubernij – v dvorec deželne vlade.

"Redovne bljube naj vas nič ne skrbijo," so ga tu mirili. "Novi čas že še stori svoje, nič vas ne bodo ovirale."

"Premlad sem bil, ko sem jih zavezal," se je kakor opravičeval, "sedanji prosvetljeni čas mi daje drugačnih misli."

"A kaj poreče pater opat?"

"Mračnjak je," je privzdignil ramo, "upira se vsem novim cesarjevim postavam."

Vladni gospodje so ga še spraševali, si vse lepo zapisali in mu obljubili:

"Cesarsko službo vam naklonimo, le pripravite se, kmalu vas pokličemo."

Prior se je drugi dan vesele volje vračal v Stično in si slikal lepo življenje, ki ga čaka v veliki svobodi.

Tlačani so s polja spravljali strn, a mudilo se jim ni, malomarno so delali in dosti postavali. Grajskega priganjača ni bilo nikjer nobenega, kakor da se grad že boji tlačanov.

"Aha, zbistrili so se, nočejo delati," jih je veselo gledal; "saj res ne vedo, koliko pridelka jim pobere grad, koliko ga spravijo sami."

Vso pot ga je vendarle grizla misel, zakaj cesarski niso z graščaki tako odločni kakor so s samostani. Koliko hitreje bi se izpolnjevale cesarjeve nove postave.

Izza ovinka se je svetilo belo zidovje stiškega samostana. Prior je umikal oči, vest ga je pekla, kakor izdajavec se mu je potuljeno bližal