XVI.

Pater opat je ves ta čas poniglavil. Velike skrbi za usodo samostana mu niso dale miru ne podnevi ne ponoči. A najhuje ga je tiščala zavest, da je v tej veliki sili sam, skoraj sam; saj so le prav stari menihi še zvesti, srce drugih pa že kar očitno hrepeni iz tihe samostanske celice.

"Svet se izvežuje iz starega v novo," je mislil sam vase; "tudi samostanci se z vsem poželkom ženó za blodnimi nauki novega časa."

Hudo mu je, da bi se jokal.

In v tiste najhujše dneve je Poberè vèn in vèn rinil za opatom.

"Ali ne bo nič, pater opat?" je plahi, slepo v hčer zagledani oče mencal. "Če se Francè prav kmalu ne zglasi, se Neži še zmeša. Pa saj nemara se ji je že. Kar kuha, se ji rado pripali ali prikuha, jedi pa ali ne soli ali jih presoli. Hiša, glejte, se mi kar v nič zdrobi, če se hči brž brž ne omoži."

"Potrpita, ali pa tudi sama kaj storita, da Franceta pomirita."

"O, tisto pa ne! Ne jaz ne ona se nikoli tako ne ponižava!"

"Le jaz naj se, kajne?"

Pa res, dosti se je poniževal topoglavim tlačanom in samogoltnim graščakom. Hudo je z Gabrovci, še huje s Stičani, prav sitno z graščaki, kadar se mu je z njimi puliti za pravice tlačanov ... Gabrovci so samoglavi in občutljivi, Stičani domišljavi in opravljivi, vsi vkup pa trdi in grdi, čisto nekrščanski in brez vsake umske vzgoje ... Bogve, ali jih nova šola kaj umedi in prenaredi ...? Prizadevanje stiškega samostana sto in sto let, kaže, je bilo kakor zaman. Ali se jih zato ni prijel noben nauk, ker je tudi samostan bil grajska gosposka z desetino in s tlako? In so se mu tlačani vsa stoletja le hinavsko lizali in pritajevali, da bi več milosti in dobrot uživali ...? Oh, če je tako, je skoraj prav, da se samostan opusti in svetu tu okoli drugi gospodar priskrbi ...

Pa komaj se je zavedal teh pravičnih misli, že ga je zabolelo srce:

Ubogi ljudje, kako boste brez dobrotnika in zavetnika, ki ste ga bili dosihmal navajeni.

Volneje je mislil o Stičanih in Gabrovcih, o Poberetu in Trlepu. Mladima dvema je treba pomagati, da se zbogata in vzameta. Ali bo mogoče? Trlep le molči in brezasto gleda izpod klobuka, njegovi fantje od togote puhajo, Francè sam pa se skriva in še zmerom kuha jezo na Nežo.