XVIII.

Tisto nedeljo je v Malem Gabru res bil velik praznik, zijal se je vse črno nabralo iz stiške gospoščine in od drugod.

Cerkvica svetega Mihaela, vsa ozaljšana in pobeljena, je kakor nova gledala po malogabrovskem polju. Okoli nje so na tratini pekli kozličke in prašičke, pod velikim šotorom iz bukovih in gabrovih vej je umen Primskovčan pripravil sod domačega vina, da bi ga po maši točil; pred mašo sta ga smela poskusiti samo Vrbičev gospod in Matevžek, ker je Primskovčan pač videl, da se menita s Francetom, sinom imenitnega Trlepa.

"Matevžek, pij, kolikor držiš, samo Nežo mi spazi in me hitro pokliči, ko pride," je France skrivaj naročil žejnemu pevčku, sam pa se je umaknil, sicer bi Neža mislila, da jo je čakal.

Trlepi so že vse jutro imeli dosti skakanja za spodoben sprejem stiškega opata.

"Ali vidite Trlepa, kako pokoncu hodi?" se je stiški jezik strupeno spotikal.

"Ko bi se skrivati moral, če bi se sramovati še znal!"

"Kaj še! Saj je kar v hišo vzel tisto seme svojega greha!"

"Pa tistile očitno prenašajo in si jo pulijo iz rok v roke!"

A drugi, ki niso bili Stičani, so vedeli drugače.

"Nič ne pomaga, Trlepi so danes spet prav imenitni," so si kimali.

"O, Trlep je tič, pa je."

"Lahko se napihuje, na njegovem svetu stoji cerkvica, njegov rod jo je sezidal pred več sto leti."

"In opata samega in kdor še bo z njim, dobi po maši za mizo."

"Le kako se naš pater opat more tako ponižati?" je zavidljivo usekal stiški jezik.

"Ker je svet mož," je starec s Temenice pribelil. "Saj je tudi Jezus sam kruh lomil z malopridnim cestninarjem."

"Je, je, da bi ga spreobrnil; pater opat pa Trlepa nikoli ne bo."

"Kdo vpraša kaj tebe, zmene spoloversko?" so zavreli. "S poti se spravi!"

"Že res, pijancu in stiškemu opravljivcu se ogni tudi s senenim vozom!" je Matevžek pikal. "Umaknem se tudi jaz, samo vedel bi še rad, ali naj stopim po Trlepa, da mu v oči poveste, kar tako lepo veste."

Stičani so onemeli, a sprožili bi nemara bili še kaj, pa so ljudje zagnali glas: "Gredo, gredo, že gredo!"

Iz hoste pred vasjo je po cesti zdrdrala opatova kočija in se, še preden so se umirili in razmaknili, ustavila pred Trlepovo hišo. Iz nje so stopili opat, dva patra in šentviški župnik Ignacij Sebastijan Kralj.

Trlep in sinovi so jih spoštljivo pozdravili in jim pripravili posodo, da bi si umili roke, preden bi se namenili v cerkev.

"Kako je, oče Trlep?" je opat vprašal.

"Lep dan za vso sosesko, pater opat."

"Ne mislim tega – kako je tebi, vprašam."

"Dan bo prav lep tudi zame, če po maši z gospodi ne odklonite nekoliko zajtrka v moji hiši. Za mizo potlej že najdeva še katero besedo."

"Opat je vabilo sprejel in se z gospodi napotil v cerkvico, a spotoma mu je v misli na obred in mašo vendarle uhajalo občudovanje: Trlep je res Trlep! Kako ti spretno postavlja besedo in kako moško in gosposko vabi v goste!"

Po maši je z gospodi res sedel med Trlepi.

V veži je večala punčka, silila je v hišo, Ančka jo je nerada prinesla noter.

Otročiček je stegoval ročice po Trlepu in njegovih fantih, opat se je oziral proč, obraz mu je bil teman.

Trlep je opazil in je hudo zameril. "Kaj mu je storil otrok, da ga še pogledati noče?" ga je grizlo. Mignil je, Ančka ga je nesla spet ven.

Ali opat je misli in besede že obračal drugam in je naravnost vprašal Trlepa:

"Kdaj prideta s Francetom snubit k Poberetu?"

"Kaj se mudi?"

"Mudi. Nograški bi vaju utegnil prehiteti."

Francè je zinil, a rekel ni nič, le zardel je in prebledel.

"Če je tako, pa naj!" je Trlep godrnjavsil. "Trlepi se za nikomur ne mečejo."

"No, no, kaj si voda, da precej planeš? Saj sem rekel le kar tako."

"Že prav, ali Tone je starejši, za njim bi se ženil Francè," ga je Trlep spretno spomnil.

"Da. Ondan sem govoril s Sotečanom," ga je opat precej razumel, "pa ne da do sebe. Zaradi pisanja, ki ga Slabè neki spet hoče poslati cesarju, kar besni. Cesarski novi postavi, pravi, se ne ukloni, davščino, tlako in desetino hoče še po starem in Toneta ne mara na Slabetovo domačijo."

Tone je vzdihnil in pobesil glavo.

"Videli bomo," je Trlep trdo rekel, "kdo ima daljšo roko: on ali cesar! Če se bo krajinški gospod še kaj dosti rebril, utegne res še kako pisanje sfrleti do cesarja."

Opat je molčal; čez čas je rekel:

"Zgrda se taka stvar ne uravna rada. Bolje bi bilo potrpeti še kak čas, a medtem Franceta kam priženiti, če se je Neži res že čisto skujal."

"S Francetom sva že bila v Stični, Pobereta še ni bilo v Mali Gaber. Najprej je treba zgladiti zdraho, ki je nismo zakurili mi."

"Hm, trmoglavec je on, svojeglavka je ona. Sicer pa vendar mora snubiti ženin, ne pa nevesta."

"Zakaj ne mečite tudi nje, pater opat?"

"Kaj veš, da je ne? Pa tudi sama se hudo pokori za tisto žlobudravost."

"Brez muke ni moke," je razumel župnik, "brez snubitve ni ženitve."

"Zdraho, kakor je nerodna, je vendarle treba ugladiti," je Trlep gnal svojo.

Čez dolgo je opat vendar sprevidel, da se mož ne bo krivil in da se tudi Francè lepo mehča, le očitno ponižati se še nočeta.