XIX.

Okoli cerkve je postalo živo. Tudi godci so prišli odnekod, le zagosti se niso upali, dokler gospodje ne umaknejo pet.

Gospodje so se odpeljali. Trlep je obstal med sinovi in se zamislil. Prebito ga je grelo, kar mu je opat povedal o Sotečanu. Misli je predeval sem, tja, take pa, da bi dejal, tale je prava, si le ni mogel ukresati.

"Tone," se je naposled odločil, "pokliči Vrbičevega gospoda, pokliči, morda jo ugane on, kaj bi bilo Slabetu storiti zdaj."

"Hm, do okrožnega glavarja v Novem mestu naj stopi, pa bo," je Vrbičev gospod svetoval. "Sotečan se upira cesarskim postavam, a glavarju je skrbeti, da se natančno izpolnjuje vse cesarske postave."

"Tako menite, da bi glavar privil Sotečana?"

"Bi, posebno, če se Slabè ne bo krčil za nekaj goldinarjev."

Po kratkem posvetu so poklicali Matevžka in mu veleli, naj se urno napase in ne preveč napije.

"Do Slabeta jo ustrizi brez zamude," mu je Trlep potlej zabičeval, "prej ko prej naj pride v Mali Gaber, mu reci, veliko novico da mu moram povedati."

Matevžku je dosti bilo do slavja, ki se je razživelo okoli cerkvice, ko so gospodje odšli. Križ božji, pil ni skoraj še nič, s tistim pol bokalom si je v želodcu zamočil komaj dno, zdajle bi teklo vanj kakor po žlebu – ná, pa te poženo na pusto samošno pot.

"Če pravite, že skočim," je mencal, "a Vrbičev gospod bi to stvar opravil bolje in hitreje."

"Meni je Sotečan gorak za pisanje, ki smo ga napravili, da bi ga poslali do cesarja," je Vrbičev gospod zmajeval. "Sotečanovi biriči bi me utegnili spraviti pod devet ključavnic, preden bi prišel do Slabeta."

"Da," je Trlep razumel, "ni drugače: ti, Matevžek, moraš tja."

Tako se je Matevžek po bližnjicah napotil v Suho Krajino.

"Poloni reci ..." je Tone skočil za njim, "aha ... tako ji reci ..., da se je zmerom spominjam ..."

"Če le pozabim," je nejevoljni možiček kimal kar dalje gredoč.

Ko je prišel do Krajinških Sel, se mu ni več mudilo: počival je pri znancih in si primakal suhi jezik, a malo pred mrakom je že bil pri Slabetu.

Slabè ga je molče poslušal.

"Kaj je Trlep bil dobre volje, ko ti je velel semkaj?" je naposled vprašal, da bi sprevidel, ali bo novica dobra ali slaba.

"Kakove volje je bil, ne vem, a držal se je, kakor bi bil glistav; pa tak je zmerom, če ni tudi zagoveden in siten."

"Hm. Kar precej ne pojdem," je Slabè poniglavo rekel. "Krava zdaj zdaj stori, ne morem zdoma."

"Veš, zdi se mi, da bi ti rad povedal nekaj o tvoji ženitvi."

"Čeprav, krave ne morem pustiti táke, še obnjo bi bil."

"Pa počakajva, saj menda res ne gori s tisto novico."

"Ne, jutri se vrni ti sam in povej, da pridem precej," je odločil in stopil v hlev, da bi videl, ali se krava že pripravlja.

"Tudi zate imam novico," se je Matevžek zdaj dokribal Poloni, ki mu je stregla z jedjo in pijačo. "Ker si tako dobrih rok, ti jo povem še kar gorko," je blebetal in lagal, kako je Tone mendral za njim in mu naročal pozdravov sto in sto.

"Nekaj je res, nekaj se lažeš," je rdela vsa vesela.

"O, prav do semkaj bi bil primendral, če je jaz ne bi bil ucvrl kar na ves splav, da bi ti jih prinesel še lepo mokre in gorke."

Polona se je od sreče tiho smejala.

Krava do drugega dne še ni strila, Slabeta je bolj in bolj skrbelo.

"O, da se prej ni sem spomnil!" je Matevžek poskočil in si segel v žep. "Ná tole podobico, blagoslovljena je nalašč za živinčad, v žrelo je porini kravi, da jo požre, pa bo kmalu in vse srečno."

"Kaj jo res imaš?" se je Slabè obveselil. "Saj sem takih podobic sam imel več, pa sem jih razdal sosedom."

Matevžek je videl, da se mu bo samemu vračati v Mali Gaber.

"Škoda," mu je tiho hodilo na smeh, "še takih podobic bi potreboval, da bi z njimi modril zaljubljene ljudi."

Pa res. Mladost je norost, rajši skače čez vodo kakor hodi čez most. Kaj tak človek hoče, nikoli ne veš. Ali se dela, da mu je več do krave ko do babe, ali pa očitno brenči in nori – kakor Francè in Neža ...

"Kako se neki še razmota vse to?" je premišljeval, ko ga je Polona poklicala k južini.