XX.

Tisto lepo nedeljo je Francè bil kaj slabe volje. Ujedalo ga je, ker med Stičani, ki so bili prišli v Mali Gaber, prav Neže ni bilo ... O, danes bi se bil umečil, samo pogledala naj bi ga bila ... Zakaj ni prišla? Prav gotovo: Nograški se slini okoli nje ... še pretenta jo, če je že ni!

"Vedeti hočem, kaj je!" ga je huda misel dregala prav do srca. "Samo vedeti, pa naj je, kar je!"

Rad bi bil spet Matevžka poslal na prežo, pa ga bilo ni. Tako se je odločil, da stopi sam.

"Vedeti hočem," ga je čezdalje huje grelo. Le očetu še mora povedati, kam ga žene zbegano srce.

A Trlep je malo prej s Tonetom in Janezom godrnjaje šel na tratino pred cerkvijo. Slavje, ki se je tu paslo, mu ni bilo več všeč. Nekaj časa je mož mirno gledal in bolj od strani poslušal prevesele ljudi, naposled pa je stopil mednje in se ujezil na glas:

"Stojte, ljudje božji, dosti, preveč je že tega hrupa – pred cerkvijo ste!"

"E, pusti jim veselje, cerkvice ti ne zapijo in ne požro!" se je upiral jezičen Šentvidec.

"Aha; človek tako le malokdaj užije tren veselja," je pritegoval veseljak. "Saj so menihi že mrknili in za varuha krščanskih čednosti gotovo niso postavili tebe!"

Vinjeni veseljaki so se poredno smejali. Tudi Trlepovi sinovi so čutili, kam te besede merijo, in so od togote puhali.

"Še katero tako mi zini, pa ti raztolčem smrček!" je Francè planil, bratje pa za njim.

"Mir! Nobenih nerodnosti!" jih je oče zadirčno ustavil. "A vi," se je obrnil v ljudi, "si vendar dajte dopovedati, da ste na mojem svetu, če vam posvečena cerkev že nič ni."

Sinovi so pokorno odstopili. Vse je umolknilo.

"Trlep je povedal pravo," se je oglasil Témeničan. "Tu res ni krčme ne svatbe, godete in plešete pa. Za vso sosesko bi bila sramota, če bi še dlje vreli s pitjem in vpitjem."

Trlep je molčal in grdo gledal, upirati se mu nihče ni več upal. Gruča za gručo se je trgala iz onemele množice, pred cerkvijo kmalu ni bilo nikogar več.

"Ali niste bili nekoliko pretrdi?" je Janezu bilo žal veselih ljudi.

"Sicer bi pater opat pestil mene," je Trlep odmajeval, "in opravljivci vse gospoščine bi jezik brusili ob nas."

"V Stično bi skočil," je Francè zdaj povedal. "Kaj pravite?"

Trlep je molče pokimal. Všeč mu je bilo, da se sin meči. Prigovarjati mu ni več hotel. "Sam naj si trebi steze," si je mislil in še enkrat pokimal.

Francetu so se misli tja do Šentvida kodrčale v čudni zmesi. Ljubezen se je bóla s trlepovsko občutljivostjo in z vročo ljubosumnostjo.

"Nič ji ni do mene," si je vrtal po veliki srčni rani; "nič, sicer bi bila prišla."

Sredi Šentvida je postal in togotno s peto udaril ob tla.

"Čemu bi še rinil za njo, če ji do mene nič ni?"

Tako je stal in ni vedel, kaj bi. Nazaj ni smel, oče bi bili hudi; naprej ni hotel, ponižanja se je bal, še bolj pa resnice, da ga je Neža pozabila in se v Nograškega zamaknila.

* * *

Iz velike krčme je grmel trušč glasnega govorjenja.

Stičani so se, gredoč iz Malega Gabra, tu ustavili, da bi si z vinom dušo privezali in da bi se po stari navadi nekoliko ponorčevali s hudimi Šentvidci; pa ti sami so imeli zadosti oster jezik in so se meniškim bajtarjem kačjepično odrezovali.

"Menihi so nemara le pobero iz Stične," so se Stičani potlej menili. "Z ljudmi so bolj in bolj prijazni, kakor da jim poje že za slovo."

"Da, še pater opat se je zbogal s Trlepom, čeprav je dosihmal vanj ščuval patra Pavla, ki bi najrajši vse za lase zvlekel v nebesa."

"Hoj, unesel se je opatek, unesel, sicer ne bi bil Trlepovi cerkvi podaril novega oltarja."

"Kajpa, sprevidel je, da ne užene zagovednega Trlepa, in se je lepo vdal."

"O Trlep je res kavelj. Saj ste ga videli, kako moško se je ves čas držal in da so se mu vnanji ljudje skoraj kar odkrivali."

"Še tehle gosposkih Šentvidcev se nihče ne bi znal tako postaviti."

"E, kaj Šentvidci! Sama prevzetija jih je, nerodni pa so kakor tnalo v drvarnici."

"A Trlep ti je hlačal z gospodi in se menil s samim patrom opatom, kakor bi jim bil enak ali kakor bi bil graščak Malega in Velikega Gabra."

"Ti, če jih le ni navrtal za kako njivo, da bi mu jo zapisali, preden pojdejo? Premogočno se je držal, ko so sedali v kočijo, preden so se odpeljali."

"Trlep je res zvit in ubrisane glave, po meniški zemlji pa le ne bo šaril – stiška zemlja gre Stičanom!"

Napomenek o zemlji jih je ugreval bolj in bolj. Vsi hripavi so vpili in se dušali, da je bilo že kar grdo.

"Pa kar kmalu bo treba pošegetati menihe," se je drl močan in prav glasan Stičan, "tako pošegetati, da povedo, kaj mislijo, sicer jo res razdajo, preden jim Stična da slovo!"

"Na merek moraš vzeti tudi Šentvidce. Zemlje so lačni, oči, le poglejte, se jim že kar svetijo kakor staremu volku, ki preži na jagnjička."

"Saj res. Kar takle Šentvidec zagrabi, ti drži kakor Trlep in ne izpusti nikoli več."

"E, kar molčite, stiški štorovci," so jih Šentvidci devali v nič; "če menihov ne bi bilo, še jesti ne bi imeli kaj!"

"In bi hodili prosit k vam, kajne?"

"Komaj, saj ne bi nič dobili," je še drug Stičan pikal; "Šentvidci sami niso nikoli siti, čeprav hodijo pokoncu kakor bos cigan po Zagrebu."

"In noben Stičan še ni beračil po Šentvidu."

"Ni, ker zmerom na porti stoji," so se Šentvidci smejali. "Ko menihov ne bo več, bo pa beračil po Šentvidu in povsod drugod."

"Na porti stoji ? Saj ne more do nje, toliko šentviških malharjev se gnete pred njo."

"Nikar no," so se Šentvidci branili, "porta je čisto vaša. Ni ga dneva, da ne bi lizali meniških skled in da ne bi tiščali za menihi in ljudi opravljali."

Stičanom je za trenutek vzelo sapo, a Šentvidec je že vščenil:

"Pa res. Saj ste se, pravijo, ono leto lotili še opata samega in ga obrekli tako grdo, da vas je kar cesarica morala udariti po opravljivem smrčku."

"In vendar je vsakemu Stičanu jezik še zmerom tako dolg, da se ga za cel vatel vleče za njim."

"Le koga boste objedali, ko menihov več ne bo?"

"Nihče ne ve, ali res pojdejo proč," so se Stičani slabo branili.

"Pojdejo, so jih Šentvidci dalje pestili, siti so vašega podrepništva in opravljanja. Samo vemo ne, kam se obrnejo."

"V Šentvid – kam pa?"

"Prej so bili tu ko v Stični."

"Bili, bili; pa so vas imeli kmalu zadosti, tako ste samogoltni in skopariti."

"O, ko pojdejo, bodo lahko nosili, kar ste jim zvlekli s svojih pustih lazov."

"Šentvidci jim prav gotovo ne boste dokladali!" je pikal Poberè, ki je med vsemi bil najbolj žlobudrav. "Kar je iz Šentvida, ni dosti prida."

"Zeta bi pa le rad iz naših krajev, kajne, Poberè?"

Pobereta je hudo poparilo, nobene prave ni precej vedel ziniti.

"O, vemo, da bi ga rad, pa ga ne dobiš. Kdo neki bi se ženil s stiškimi svetopetkami, ki so najbolj priskutne in opravljive babe na svetu?"

"Če so res svetopetke, naj le bodo," je Poberè spet vpil; "zato pa med njimi ni malopridnic, kakršne so Šentvidke."

"Kaj veš slabega o naših ženskah?" so Šentvidci poskočili. "Kar brž razodeni, podrepnik meniški, sicer jo dobiš po opravljivem stiškem gobcu!"

Poberè je začutil, da je zinil preveč. V zadregi se je ozrl po Stičanih, pa ti so molčali in oči umikali.

"Šentviška dekleta so lahko lepe: če sonce posije, v senco zbeže," je pameten Šentvidec zapel, da bi ugladil sitno zdraho.

A Poberè bi bil nemara res katero pobral, pa so se vrata odprla prav na široko, čez prag je počasi stopil Trlepov Francè in se ozrl po vseh obenem.

"Precej sem vedel, da bo Trlep," je Stičan glasno pičil; "samo Trlepi odpirajo tako mogočno."

"Zato pa so Trlepi!" ga je Šentvidec zavrnil.

"Kaj pa boste vi! Za vrata imate leso in jo kar odslanjate. Prava vrata vidite samo, kadar na porti beračite," je še drug Šentvidec pomagal.

"Francè, sem pojdi – na pij!" so ga Šentvidci vabili.

A Francè je še zmerom mirno stal in se po sili smehljal.

"O Francè, kaj si res ti?" je Poberè poskočil za mizo. "Kako sem vesel, da te vidim! – Na, pij no in vesel bodi med nami."

"Precej, precej," mu je ta pokimal in sél med Šentvidce, da zamere ne bi bilo, ker so ga prvi povabili.

"Dobro, zdravje, Francè – pij!" so mu napivali.

"I, kaj pa te je prineslo semkaj danes, ko imate v Malem Gabru tak praznik?"

"O, Mali Gaber ni kar tako," je kimal Šentvidec. "Za Trlepa in njegovo cerkev ve pol dežele."

"Tudi Stična se spogleduje z Gabrovci," je Témeničan pritegoval. "Pater opat rad zdrsne mednje in tistile Poberè kar na debelo požira, kadar se mu sanja o njih."

Francè je v zadregi drugam redal besede in se po strani oziral v Stičane.

* * *

A ti so se že menili o vremenu in letini, le Poberè ga je ves čas prijazno držal z očmi.

Francè je vesel opazil ljubeče poglede.

"Nemara bi govoril rad z menoj?" si je mislil. "Ne zamerite, saj se precej vrnem," je pokimal Šentvidcem, vstal in sedel k Poberetu.

"O Francè!" ga je ta udaril po rami in mu natočil vina. "Kako je kaj, kako? Dolgo se že nisva videla."

"Pa bi bili danes prišli v Mali Gaber."

"Predaleč je za moje noge, vidiš."

"Tudi Neže menda ni bilo?"

"Neže? Saj ne more zdoma, gospodinjiti mora,veš. Rada bi bila prišla oba, kar pozakleniti in iti pa le nisva mogla. Dom varovati, živino opravljati in prašiče hraniti vendar mora kdo, kajne?"

Francè je sprevidel, da je tako. Srce se mu je mirilo, misli, lepe in že čisto spravljive, so se mu smehljale na obrazu.

"Kaj ni tako, ka-li, da se smehljaš?" je Pobereta grelo.

"Seveda je, pa vendar je škoda, da našega slavja nista videla tudi vidva. Zglasita se kaj posihmal. Cerkev je kakor nova."

"Saj pravim, noge me slabo nosijo. Še do tod se ne bi bil spustil, če mi ne bi bilo kupiti nekaj jermenčkov za glože – cepé je treba pripraviti, mlačev se bliža."

"E, kaj, trdni ste še, hvala Bogu."

"Trden? Bil. Zdaj pa me že skrbi tale kratka pot, kako jo bom zmagoval od tod. Spremi me malo, spremi, da se kaj pomeniva, saj se že lep čas nisva nič."

Francè ni mogel odreči; še vesel je bil, da pride iz prepirljive krčme in morda kaj zve o Neži.

"Francè," so se Šentvidci posmehovali za njima, "pazi, Stičan je!"

"In zeta si išče, glej, da ne premoti tebe."

"Ne daj se, saj jo poznaš, tisto Nežo nežasto."

Franceta je grabilo, ker so se spotikali ob Nežo. Zarohnel bi bil, pa se je bal, da ne bi sprožil še hujših bodic.

Tudi Poberetu je bilo čez glavo, pa vendar je bil vesel, da se je izmuznil Šentvidcem in da zdajle lahko pretiplje Franceta.

"Ne delaš prav, Francè, da veš," se je spotoma ozrl v fanta.

"Kaj sem storil takega?" ga je ta brezasto pogledal.

"Kaj? Najprej mi obletuješ hčer in ji blodiš pamet, potlej se kujaš in jo spravljaš v jezike. Zakaj?"

"Saj veste," je po dolgem molku rekel skoraj trdo.

"Prav in lepo, da imaš očeta tako rad, prav pa ni, da še kuhaš jezo in da ne daš do sebe."

"Kako ne dam?"

"Še pater opat te ni umečil, umikaš se, ni te več blizu. In nič ne misliš, da mi tako edinega otroka spravljaš ob dobro ime."

Francè je potrt molčal in težko dihal.

"Kaj meniš, da je Neža brez srca?" je Poberè poprijemal. "Saj ti še povedati ne morem, kako je revi hudo."

"Eno samo lepo besedo naj bi mi bila privoščila in umaknila tisto, no, kar je tačas zinila, pa bi bilo dobro. Pa je ni in nobene stopnje ni storila, da bi jo."

"Kaj naj bi tekala za teboj?"

"Saj tudi vi danes še na slavje niste hoteli priti, da vam ne bi bilo treba obiskati naše užaljene hiše!"

"Užalil je nisem jaz; tudi Neža prav za prav ne. Samo tebi je po neumnem rekla, kar so ji natrobezljale opravljive stiške babe. In če ti nebi bil taka vihra, bi bil lahko sam sprevidel, da je tako."

Francè je v zadregi molčal.

"Nemara misliš, da naši hiši ni nič do časti in dobrega imena? "

"Nikoli in nikjer nisem rekel žal besede zoper vas."

"Verjamem, nisi, svet se pa le posmehuje Neži in meni – anti slišal si otodile. Nak, ne delaš prav, Francè, ne delaš, pa je."

"Oče, če sem storil res kaj napačnega, precej rad popravim; storita to tudi Neža in vi."

"Neža in jaz veva, da morava tvojemu očetu reči dobro besedo, in jo tudi bova, ko pridemo vkup."

"Zaradi nje oče ne bodo brusili vašega praga."

"Torej: Neža in jaz naj se brž ko brž pražnje oblečeva in na ves splav pritečeva snubit?" se je Poberè posmehnil. "Kdaj že smeva priti, ljubi ženin?"

Francetu je bilo sitno. Ni vedel, kaj bi odvrnil; le to je čutil, da mu mož po pravici drobi toliko hudih. Trmoglavo je molčal in gredoč smukal mladovje iz grmičja, ki se je pobešalo na pot.

"Pa še to ti povem, Francè," je Poberè postal in ga možato pogledal: "Nikar ne misli, da ti Nežo ponujam. Moja domačija, saj veš, ni bogve kaj, priženil bi se vendar marsikdo rad, najrajši morda pa Nograški – ."

Franceta je speklo, kar ustavil se je in togotno puhnil skozi nosnice.

"Ali jo je že snubil pri vas?" je hropel.

"Otrok mi trpi prehude muke in mene, očeta, srce boli, ko to gledam," se je Poberè umikal. "Če se misliš še kujati, le se, samo povedati moraš."

"Ker moram, pa povem," je Francè skoraj zavpil: "Oče, samo zvem naj, da Nežo zvajate s kom drugim, pa pridem z brati in s sto Gabrovci in vam Poberevino in vso Stično raztolčem v sončni prah!"

"Če si kaj moža, zdaj pojdi z menoj!" se je Poberè komaj vidno smehljal.

"Ne morem, zdajle ne morem."

Francè je res čutil, da ne bi mogel stopiti pred Nežo, previsoka je še bila pregraja med njo in njim.

"Kakor veš in znaš," je mož odrezano rekel in se ozrl kvišku. Sonce se je že močno nagibalo, a škrjanček je z neba še srebrno zvonil, v hosti so mu pritrkovali ščinkovci in strnadi.

Francè spet ni vedel, kaj bi rekel. Nak, zdajle res ne bi mogel v Stično, pot mu je bila zaman. Šel je še za lučaj daleč, pa se je pod Gradiščem poslovil in obrnil proti domu.

"Pa si hiro opravil," se mu je oče doma začudil.

"Saj nisem," je zamomljal in povedal, kje je bil in s kom.

"V krčmi? Kaj ti je bilo iskati ondi?"

"Po tistih Pobertovih besedah potlej se mi je pot kar utrgala."

"Ali si mislil, da ti Neža priteče kar naproti?"

"Pa pojdiva snubit, če je volja tudi vas."

"Obe roki ti je Poberè dajal, pa si bil, netrlep, nemara pojan ali pa slep. Kaj misliš, da te bom zdaj jaz za ušesa vlekel tja kakor prašiča iz hleva? Zravnaj, kar si skrivil, prej ne pojdeva, še odkimati bi sicer nama utegnil – zameril si se res zadosti."

Francè se je po večerji in molitvi potrt splazil v senico, zaspati pa vso noč ni mogel, anti hude skrbi so mu dramile vroče oči. V dolini ob Témenici so peli ponočujoči fantje, iz Žubine so se jim z ukanjem oglašali vrstniki, na hruški za senico je stršil čuk.

"Škoda, Matevžka bi bil moral počakati, on bi bil opravil bolje," si je očital. "Oče pravijo prav, Poberè mi je ponujal obe roki, pa mu še odgovarjati nisem prav znal."

Drugi dan so pospravljali okoli cerkvice.

"Kaj je, da Slabeta še ni?" jih je skrbelo.

"Vsaj Matevžek bi se bil že lahko vrnil."

"Dosti znancev ima povsod. Poje, pije kje in misli, da prvi izza mize vstati ne sme."

"Ali pa je kaj izžežnjal in so ga Sotečanovi biriči priprli?" je skrbelo Toneta. "Klama, klamasta!"

Skrbelo jih je ves dan, posebno Tone je poniglavil. Prebito bi se zamotala ženitev s Polono, če je Sotečan kaj pricvrknil Slabeta.

"Jutrišnji dan strpim še kako," je po večerji pri ulnjaku tkal vroče misli, "potlej pa zdrsnem sam tja."