XXI.

Matevžek se je drugi dan, kakor mu je Slabè velel, precej po južini vračal v Mali Gaber.

Polona ga je z jedjo in s primako okrepila in mu za Toneta naročila sto in sto skrbi, da si vseh tistih čudnih besedi še pol zapomnil ni.

"Prebito bomo še veseli," se je spotoma menil sam s seboj. "Tone se zasuče s Polono, sam tudi Janez ne ostane, a Francè se prismoli na Poberevino! Kaj se mi mara, ne bo mi je sile za streho in skledo."

Pot mu ni bila spešna. Vsaka vasica ga je gostila in mudila in nobena ga ni pojila z vodo, ko jim je pravil novice in prepeval lepe, a tudi obaltne pesmi.

Od vasi do vasi je postajal zgovornejši, hodil je bolj počasi, postajal in se oziral po hribovitem svetu.

Oni teden je tu nekaj deževalo. Krajinške njivice so si opomogle in hote ozelenele.

Svet se je že zavijal v trden mrak, ko je s Pristavice klamal proti Malemu Gabru in zašaral v hraščino in smrečje nad Kuščarjekom.

"Kar todle jo mahnem, da prej ko prej bušim med Trlepe," se je spotikal ob korenine, ki so kakor žile na stari roki preplezale stezo. "Morda me že težko čakajo? O, da bi od včeraj le še kaj vina imeli pri hiši!"

V hosti je bila tema, noč se je čisto zaprla, nobene zvezde ni bilo zunaj. Steza, ki jo je sicer poznal dobro, se mu je zgubila. Po drevju je škrabljalo, v vejevju se je otožno oglašal čuk, iz trhle in suhe štorovine je tu, tam poobleščavalo čudno svetlikanje.

Strah ga je postajalo, nikamor več se ni upal ozreti in žejen je bil kakor duša v vicah.

"Križani Bog, kje sem, da nikamor ne pridem?" je obupaval. Hitro bi bil rad prišel do pijače pri Trlepu, pa se je ponevedoma le motal in sukal skoraj na istem mestu in se bal kakor krava, ko brodi čez vodo.

"Saj vem," je od strahu drhtel, "vešče, preklete babe čarovniške, me motijo, da ne najdem poti iz hoste. Moč imajo do mene to noč, ker molka nimam s seboj, zgubil sem ga na slavju. Pa le stojte, mene že ne zmorete."

Začel je peti, a glas, slab in komaj slišen, se mu je tresel od velike groze.

"Nate, hudičevke, ali veste zdaj, kdo sem in da se vas ne bojim?" je hripavo jaskal. "Petelina spoznaš po grebenu, mene pa po petju!"

Kar ti nenadno dihne veter, strahotna hosta zahrope; v temo, da bi dlje segel ko videl, mu nad glavo skovikne čuk, že tako preplašeni Matevžek skoraj počene od strahu, izpod nog pa se mu sproži kamen in se zatrklja nekamo daleč in globoko.

"Jezus Nazarenski, saj sem nad pečinami v Kuščarjeku!" je zavpil, dotipal staro smreko in jo objel z obena rokama. "Pomagajte, ljudje, pomagajte!" je tulil na pomagaj, da je odmevalo po vsej dolini od Ceste do Malega Gabra.

Trlepovi fantje so se spravljali spat.

"Kaj pa je to?" so poslušali. "Nekdo je v sili."

Brž so s poda pobrali vsak svoj cepec in se na ves splav zadrevili proti Kuščarjeku.

A tam so že fanatje s Ceste otimali Matevžka.

"Štorkljež nerodni, skoraj ob stezi v dolino se zgubiš!" so nejevoljni režali vanj.

"Vešče, babe čarovnice, so me omotile in zvodile, da se še geniti nisem upal več."

"E, ti in tvoje vešče! Kaj si jih videl?"

"To je da, pa samo oči, ki je iz njih žarelo, da se je kar bliskalo," je Matevek lagal. "In smrdele so kakor star zaprtek, iz pekla samega ne smrdi huje, kadar ga kidajo."

"Če pater opat zve o tehle tvojih veščah, te spodreca, da ne najdeš več poti do porte."

"Da, kdor veruje v duhove in čarovnije, se menihom zameri."

"Tudi samemu patru opatu bi se tresla kuta, če bi mu čarovnice bile nakanile takih, kakršnih so jih nocoj meni!"

"Strahopetec si, bab se bojiš, pa je."

"Kdor pravi, da se ne boji babe, volká in duha, ta grdo laže."

"Ali pa si bil pijan?"

"Mož, ki sem pri njem bil, je res duša, da človeka ne pusti žejnega iz hiše; ali pijanega me ni videl. Tudi spotoma dobiš ljudi, ki vedo, da je krščansko dobro delo usmiljenja, žejnega napojiti; napil pa se nisem."

"Napil, napil! In v pijanosti zašel in na pomagaj sklical ljudi iz dveh vasi."

"Pod trto sem se rodil, vse življenje ga pil, pa bi me bilo tisto malo primake spravilo ob um in nogé?"

"No, da si le živ in cel – strah že še prespiš?" se je Trlepov Nace smejal.

"Kar pojdimo," je silil Tone, ki bi bil že rad zvedel še kaj drugega.

"Bog vam povrni in ljuba Mati božja," se je Matevžek zahvaljeval vsem obenem.

"Že dobro. Samo ne tuli več, kadar te bo spet strah noči in bab."

In so se razšli: Ceščani na levo, Gabrovci z Matevžkom na desno.

"Zakaj si se tako dolgo motil pri Slabetu ali kje in še zdaj prišel sam?" je Tone dregnil od sramu molčečega pevčka. "Počačsen si kakor sveto polje."

"Biba leze, tovor nese. To in vse do zadnje dlake razpovem tistemu, ki me je z imenitnega slavja pognal v tako daljo."

"Saj lakote in žeje menda nisi trpel, kajne?"

"Zato pa sem žejen zdajle in ves hromoten, da ne vem, kako da še hodim. Kaj menite, dolgo in nevarno pot sem prehodil danes."

"Le potrpi, mokrote je še nekaj v mehu, da ti duša spet leže počez."

"Za te krčanske besede, vedečni Tone, ti rad povem, da se Poloni vse noči sanja o tebi, podnevi pa od nepočakanosti brska in milo kokljá kakor koklja, ki se ji hudo mudi na gnezdo."

"Polona ni vešča, na miru mi jo pusti!" ga je Tone nejevoljno dregnil v rebra, da je možiček skoraj omahnil po tleh.

Naposled je le začel po malem praviti, zakaj Slabè ni prišel že z njim, a Trlepu in Vrbičevemu gospodu je potlej vse razpovedal še bolj na drobno.