XXII.

Že drugo dopoldne prav zavred je prišel tudi Slabè.

Trlep mu je razodel, kaj je povedal pater opat, Vrbičev gospod pa svetoval, naj stopi do okrožnega glavarja v Novem mestu.

"Velik gospod je," je Slabè preudarjal. "Ali pridem do njega?"

"Prideš, če moško vprašaš po njem," mu je Vrbičev gospod kuril. "A če bo kaj režal vate, rohni tudi ti in zvenči z goldinarji v žepču. Z goldinarčki ne skopari, razmetuj jih pa tudi ne."

"Kaj se pravica mora kupovati?"

"Včasih že," se je stari perogrizec smehljal. "Pogajaj se kakor na sejmu, pa bo prav."

"Kaka gosposka pa je to, da se mora človek še bosti in pogajati za pisano cesarsko postavo?"

"Seveda ni taka, kakršna je meniška, ki te le pestuje," se je starec posmehnil in z očmi trenil v Trlepa.

Trlep je molčal in gledal pod mizo.

"In kdo jih plačuje, gosposke hlapce?" se je Slabè ogreval. "Ali ne mi, ki jim znašamo davke, vse davke, prve in druge roke? Kaj smo mi tu zaradi njih, ali so oni zaradi nas?"

"Kar pusti," se je Vrbičev gospod smehljal. "Ko se vrneš, boš vedel tudi to."

"Spočij se in kar odtod stopi v Novo mesto," je Trlep svetoval. "Če denarja nimaš s seboj, jaz ti ga dam – samo časa ne trati."

"Pot tja dol in nazaj me zamudi dva, tri dni; Polona ne bo vedela, kje sem."

"Brez skrbi, že jutri zve; sam zdrsnem tja."

"Saj bi lahko šel jaz," je Tone popal.

Trlep ga je pisano pogledal.

"Neumno sem čveknil," je sin spoznal in zardel.

"Kaj pa, če bi šel jaz?" je Francè popravljal. "Da vam ne bi bilo treba hoditi daljne poti."

"Z njim bi šel tudi jaz," se je še Nace ponujal.

"Saj res", je bilo Slabetu všeč. "Pojdita vidva."

Trlep je mislil že drugam. "Ali ni, da bi človek zdivjal?" je naposled udaril ob mizo. "Pravica je ob tebi, doseči pa je zlepa ne moreš!"

"O, prav kmalu jo zgrabim z obema rokama, če je le še živa in prava!" je Slabè trdo rekel. "Ali pa res še pojdem do cesarja!"

"Da, takih nadrobi glavarju, pa boš videl, kako hitro se umeči," je Vrbičev gospod ščuval. "Kdor obupuje, ne zmaguje!"

"Ali ni čudno, da sam pater opat ni mogel ukriviti Sotečana?" se je Slabè domislil. "Njegova beseda je zmerom in povsod toliko zalegla."

"Hm, kaj hočeš," je Vrbičev gospod vedel. "Čas se je obrnil, Sotečan ve, da cesarski možje izpodrezujejo stiške menihe, tako je tudi pater opat ob vso moč."

"Škoda za nas vse," je Tone pogledal v tla. "Od rodu do rodu se spomni, kako so menihi zmerom pomagali svojim in drugim ljudem."

"E, kaj!" je Trlep držal svojo misel. "Kdo bi gledal nazaj, glejmo naprej! Navadimo se, da nam je živeti iz svoje moči. Ne prosjačimo več milosti in podpore – hlapčevsko je to! Sami si zavihajmo rokave in delajmo, pa bo!"

"Vse prav," je Vrbičev gospod momljal in si počasi molzel osivelo brado. "Res je vendar tudi, da Slabetu ne bi bilo treba kupovati pravice pri novomeškem glavarju, če bi naši menihi še imeli staro moč."

Trlep je molčal in gledal skozi okno.

"Da," je Slabè vzdihoval. "In še vem ne, jo bom kupiti mogel. Vrana vrani ne izkljuje oči."