XXIII.

Prav tisto jutro sta se z brznim poštnim vozom iz Ljubljane proti Novemu mestu odpeljala Anton Linhart in Martin Kuralt. Graščak na Grmu in graščak na Strugi sta ju že dolgo vabila v goste. Kuraltu, ki je bil tačas posebno otožen in hud, je bilo do razvedrila, Linharta pa je mikalo Novo mesto, ker se je tu rodil stiški kronist – letopisec pater Pavel Pucelj, in ker bi bil rad pregledal stare listine v samostanu očetov frančiškovcev.

Molče sta sedela vsak v svojem kotu poštnega voza, ki je po izvoženi cesti odskakoval za dirjajočimi konji ... Po tejle cesti, glej, si se peljal v Ljubljano, ko si uskočil iz stiškega samostana ... Kako si si prebral? Prav? Dobro?

V prav posebnih mislih sta molčala tja do Šmarja.

"Prvi del stare Stične ..." je Linhart dvignil pogled in z očmi mrknil po sivem zidovju starega župnišča.

Kuralt je trudno odmahnil z roko in si prejezdil nogo čez koleno, a Linhartova misel je ostala pri njem.

"In tu zibka stiškega samostana," je čez slabo uro stegnil roko proti škrbinam starega višenjskega gradu na strmem griču nad Višnjo goro.

"Da, a stekla je v Stični in sto in sto let zibala dosti dosti lepega in dobrega za vso dolenjsko stran."

"Škoda je bo, če današnji nori čas res misli, da je treba ni več."

"Svet si že teše drugo in drugačno, a kaj se bo zibalo v njej, še nihče ne ve prav."

"Jaz samostanov ne maram, preživeli so se; Stične vendar ne gledam po strani; drugačna je in zasluži, da bi jo cesar podpiral, ne pa podiral."

"Ko travnik dozori, si kosec nabrusi koso in pokosi tudi cvetke, ki jih je škoda, ker so lepe za oko in srce in ker še medijo čebelam."

A poštni voz je že drsel po Peščenjeku in prašil skozi Višnjo goro. Meščani so stali pred pragom svojih bajt in se gosposko držali.

Kuralt jih je podsmešno gledal in se jim poredno smehljal; spominjal se je bodečih zabavljic, ki jih Stičani vedo o gosposkih višnjanskih meščanih.

Voz je pridrdral do Hudega. Hlapci poštarja Fedrana so urno prepregli, spočiti konji so hrznili in stekli po ravni cesti. Iz dolinskega kota na levi strani je zableščalo belo zidovje stiškega samostana, v rdečem zvoniku je jeknil zvon.

Prijatelja, ki se jima je pogled uprl tja gor, sta se molče spogledala. Skoraj tja do Glogovice nista mogla umakniti pogleda, ki je božal stiško okolico in drsel po umno obdelanem meniškem polju. Samostanski bratje in tlačani so v široke kraje orali resasto strnišče. Iz vrtnega zelenja so se belo bleščale tlačanske vasice, iznad hiš se je pod nebo sukljal dim, po vsej dolini je živo utripalo zdravo kmečko življenje.

"Če stiški menihi ne bi bili nič drugega dobrega storili, kakor da so ljudi naučili umnega kmetovanja, bi jim že zgolj za to šla velika hvala," je Martin Kuralt, sin gorenjskega kmeta, govoril kakor sam zase. "Ti menihi so zakoreninjeni v zemljo, z delom so si pridobili domovinsko pravico na njej ..."

Linhart je molčal, oči so mu obiskovale doline in gričevje, ki jih je ljubil, dokler je živel v Stični.

"Da," so mu misli prišle od čisto drugod, "in lepo je nama pa le bilo v samostanu."

"Ne rečem, da včasih ne bi bilo lepo," je Kuralt mislil za njim. "Ko bi samostan le ne imel še toliko trdovratnih navad, ki se jim novi čas res mora upirati."

"Po neumnem sem tudi jaz bil včasih nejevoljen nanje. Zatopiš se v delo, ujameš dobro, lepo misel in jo s peresom predeš po papirju, pa ti jekne zvon in moraš planiti v kor, da ustrežeš tistim starim navadam. A te navade – upiraj se ali ne! – so prelepe molitve, ki brez njih samostana ne bi bilo."

"Delo samo je že najlepša molitev."

"Nikar! Tako govorijo vsi, ki jim molitev smrdi."

"Kolikor je je res treba, meni ne smrdi," je Kuralt godrnjavsnil in premolknil.

Molčal je tudi Linhart in se na levo tiho pozdravljal s lepo cerkvijo sredi ponosnega Šentvida in s cerkvico svetega Nikolaja, belo ovčico vrh starega Gradišča.

"O, lepo je bilo!" je zamišljen pestoval spomine svojega kratkega menihovanja.

"Le zakaj se samostani ne morejo uravnati po novem času?" je Kuralt spet godrnjal. "Zmerom gledajo nazaj, nikoli naprej, kakor gleda svetna duhovščina."

"Čudno," se je Linhart nasmehnil: "Svetna duhovščina je puhla, nevedna in včasih prav posvetna, menihi pa so učeni in pobožni možje."

"Ne vsi."

"Tudi prsti na roki niso enaki vsi."

"Prsti so in vedo, čemu so. A marsikateri menih je res le suha veja na zelenem drevesu življena."

"E," je Linhart odmahnil, "midva, mislim, nisva zadosti dolgo nosila kute, da bi znala prav presojati samostanosko življenje."

"Poprave, preuravnave je potrebno, pa je! S časom naj hodi, kakor hodi svetna duhovščina!"

"Do zdaj je v Stični bilo štiri in petdeset opatov. Vsi so bili dobri, pametni in učeni možje; le dva sta bila nekaj nerodna, a ta dva, vidiš, sta hodila s časom."

"Tista dva sta res madež v lepi stiški preteklosti."

"Med dvanajstimi apostoli je eden bil Juda Iškarijot, še drug pa Peter Simon, ki se je zbal klepetave babe in zatajil Učenika."

"In vendar ne bo prav, če stiške menihe res poženo križem svet!" je Kuralt po kratkem molku spet našel svojo staro misel. "S čigavo pravico bi preganjali ljudi, ki dosti in pošteno delajo?"

Linhart je molče privzdignil ramo, češ, tako je, in se zagledal po širokih travnikih pod Radohovo vasjo in Pljusko. Cesta se je kmalu nekoliko napela in potegnila ob hosti nad vasjo Cesto. Spenjeni konji so začutili hlad, ki je vejal iz hoste, popustili urni drnec in prešli v mirno tekoč in droban korak.

"Da, tako je," se hudi Kuralt še ni pomiril; "pošten človek je kakor brez veljave in postave – pravica zvrhoma meri le malopridnežu."

"Samo videz je tak. Moder človek presliši in spregleda, kar mu ni všeč."

"Ali pa udari, če ga je kaj moža!"

"Pusti, ne jezi se več; rajši poglej, kako lepa je dolinica, ki se vdira med Cesto in Malim Gabrom."

"Saj se trudim, da bi pihnil na vse in se skril kam v samoto."

"Pa vendar ne spet v samostan?" ga je Linhart debelo pogledal.

"Nak. Hribski župnik bi rad postal, pa me škof še posvetiti noče, tako grdo sem zapisan pri njem."

"Da po krivici, podpriča vsak, ki te pozna. A kar še ni, se lahko zgodi. Potrpi."

"Če bi potrpeti znal, bi bilo dobro: zakopal bi se v knjige."

"Začni. Začetek je že pol izvršenega dejanja."