XXIV.

Pred Trlepovo hišo so stali domači, Slabè in Vrbičev gospod.

"Moško se postavi in kmalu vrni," je Trlep naročal Slabetu, ki se je odpravljal v Novo mesto.

"In ne govori na dolgo nit," je Vrbičev gospod zabičeval. "Povej ob kratkem in vse po pravici."

"Peljal se boš!" se je Trlep zganil, ko je zagledal poštni voz.

"E, kako?" je Slabè dvomil."Voz je gosposki, saj vidi?."

"Naj bo! Kaj ti nisi nihče, ki si hotel kar do cesarja?"

"Če te ne vzameta s seboj, ju vržemo dol in se odpelješ ti sam!" so fantje pritegnili očetovi misli.

Trlep je skočil na cesto. Voz se je ustavil.

"Kaj je?" sta se gospoda začudila.

"Temule možu je prav hitro priti v Novo mesto," je Trlep dopovedoval vozniku; "truden je, dolgo pot že ima za seboj, vzemi ga na voz, hvaležen ti bo."

"Oče Trlep!" se je Linhart nasmehnil. "Kaj si res ti? Ali me ne poznaš več?"

"O, pa res! V Stični ste menišili, kajne? – Pa vi tudi, če prav vidim?" se je Trlep priklonil še Kuraltu.

"Po kaj hočeš v Novo Mesto?" je sitni Kuralt godrnjavsnil v Slabeta.

"H glavarju bi rad," je Trlep dopovedoval, kaj Slabeta žene v Novo mesto.

"Če je tako, pa brž gor! Všeč so mi ljudje, ki ne poklekajo pred graščaka."

Slabè je pokimal Trlepu in skočil na voz.

"Srečno pot in opravi dobro!" je Trlep zavpil za drdrajočim vozom.

"Priljudna gospoda," je Tone mislil na glas. "Pe? bi Slabè krevsal sedem ur."

"Nista napačna," se je Trlep obrnil. "In vendar: oba sta bila že na pol patra, pa sta uskočila."

"Bog ve, zakaj?"

"Kuta jima je bila pretežka ali pa sta zavohala, kaj preti Stični."

"Prav sta storila, če sta sprevidela, da nista za to," ju je Vrbičev gospod kakor opravičeval. "Mislim pa, da se jima še zdaj rado sanja o lepem, mirnem meniškem življenju."

Trlep se je umaknil k ulnjaku, odkoder se je lepo videlo vse domače polje. Čebele so ga vselej razvedrile in zamotile, to pot pa so misli uhajale drugam.

"O naša ljuba Gospa, prosi za nas Boga, da bi Slabè umečil Sotečana!" mu je srce molilo.

Gledal je po dolini, a duh mu je prebiral preteklost stare Trlepovine ... O, rodovina je samosvoje živela, dosti trpela in močno slovela v vseh časih ...

Dvignil je oči, pogled mu je obvisel na nebesu. Visoko visoko so se vozili belil oblački, sonce je sijalo, vroče je bilo in brez vetra, svet je kakor počival.

"Ljuba Mati božja," je spet molil s povzdignjenimi očmi, "ne zapusti Trlepovine, ki te je zmerom častila, pomagaj ji ... Ne zaradi mene, ki sem neroden, grešen človek – otrok mojih se usmili, da najdejo svojo srečo ..."

"Tone," so mu misli tehtale, "je priden, pameten fant. Slabetovina je lepa domačija, vredna Trlepovega sina ... Janez ostane na domu – vse naj mine, le Trlepovina naj ne zgubi imena in spomina ... Nacetu, dobri duši, je Bog nemara namenil kaj prav posebnega – ni me skrb zanj ... Le Francè, zaletel, da bi se umedil kaj kmalu, pa se Trlepovina umiri in jo sreča pogleda na vse oči ..."

Stal je tam kakor spomenik starobitne domačije. -

Vrnil se je v hišo. Obraz se mu je svetil in srce mu je bilo polno vere in upanja.

Vrbičev gospod je dremal za mizo. Fantje so se igrali s sestrico, ki je oprijemši rogačkala med njimi in se glasno smejala.

A ko je v hišo stopil on, je zavpila še glasneje, mu zakoracala naproti in se z obema ročkama oklenila njegovega kolena. Obraz se mu je zasvetil še bolj, pobožal ji je mehke laske in se nasmehnil. Punčki se je glavica nagnila nazaj, iz modrih očk in rdečih ustk se je smehlajl angelček.

"Oce ... oce ... cickala ..." je prosila.

"O, čičkala bi rada?" se je pripognil in si jo dvignil v naročje. "Kajne, upehala si se?"

"Dremlje se ji," je Nace vedel, "Ančka naj jo da spat."

"Stojkala ... stojkala ..." se je mala upirala.

"No, pa stoj ali spet tekaj," se je oče vdal in jo postavil na tla, a to ji ni bilo prav po volji.

"Cicaj ... stojkala ..." je ukazovala.

"Aha ... aha ..." jo je razumel, sedel in si jo postavil na kolena.

"Stojkam ... stojkam ..." je veselo življala, mu drobencala po kolenih in se stegovala, da bi ga ujela za brke, kmalu pa obžedela in mu zadremala ob prsih. Nace je poklical Ančko.

"Slabè je morda že v Trebnjem," se je Tone spomnil; "še malo, pa bo v Novem mesu."

"Danes ne bo mogel do glavarja, počakati mu bo do jutri, a pojutrišnjem bi se utegnil že vrniti."

"Da bi le dobro opravil."

Trlepu so misli hodile za Slabetom in se vračale k sinovom.

"Kaj pa ti?" je pogledal Franceta. "Ali se boš še dolgo kujal?"

Francè je rdel in molčal.

"Neroden si, veš."

"Pa naj bom!"

"Ampak zadosti dolgo, zdaj že lahko stopiš v Stično in uravnaš, da boš kaj kmalu tudi ti noge imel pod lastno mizo."

"Dokler Pobereta ne bo semkaj, ne pojdem."

Trlep ga je gledal, a v očeh mu ni bilo jeze, prej dobrota in pohvala.

"Vidim, ne boš je še zobal svoje soli," je počasi dejal in vstal.

"Oče, pojdite, uravnajte vi, jaz res ne morem," je France že prosil.

"Kar zmeljem, tudi presejem dobro. Zato pojdem, le Slabè naj se prej vrne. In da Polone ne bo skrbelo, kje ji je brat, pojdita z Nacetom kar precej tja."