XXV.

Do Velikega Gabra sta Linhart in Kuralt po velikem že zvedela, kaj Slabeta posebno tišči in da jo mahne še do samega cesarja, če glavar ne pomore do pravice njemu in soseski.

"Tako, tako, vidiš!" ga je Kuralt udaril po kolenu. "Le hud bodi in nikar se ne vdaj!"

"In res zapreti, da pojdeš do cesarja, če se ti pravica precej ne odmeri," ga je tudi Linhart ščuval.

"Da, glavar naj sprevidi, da si mož, gospodar, ne pa ponižen hlapec."

"Brez skrbi, privijem ga!" je Slabè kimal in se čudil gospodoma, ki kar lepo govorita z njim. Trlep, hm, meni prav. V dežél res sili neki čisto nov čas. Dosihmal prava ga jara gospoda še pogledala naravnost ni kmečkega človeka, nikar da bi se tako po domače menila z njim. -

Cesta se je napenjala v klanec pod Medvedjekom. Linhart je pokimal na levo, tja so se obrnile oči vseh. Najlepši del Témeniške doline, poln zelenja in sonca, jih je prijazno gledal. Med jelševjem in vrbjem se je zamudno krivenčila mlada Témenica. Nad Bratenco je s strmega hriba v sončno nebo bola stara cerkev na Primskovem, vsa reber je bila obrasla s trsjem, ki so se vanj skrivale zidanice, bele lise, in si mižikale z Malim in Velikim Gabrom.

"Lepo, res je lepo," je zmagovalo tudi Kuralta.

"In stiški samostan je udelal Primskovo postavil cerkvico," je Linhart pravil. "Primskovo je lep in večen spomenik Stične."

"Na Primskovem je bila božja pot Žalostne Matere božje," se je Slabè vtikal. "A ono leto so z Dunaja poslali tako postavo, da ne sme biti več. Kaj pravite, zakaj?"

"Beli menihi iz Stične so shodili božjo pot na Primskovo," mu je Kuralt odgovarjal. "Čemu? Da bi tlačan pri Materi božji iskal pomoči in zavetja. Če ga je kaj prida in moža, si po nobeni postavi ne bo dal jemati božje poti!"

"Res," je Linhart pomagal. "Ljudje smo otroci, ki se bojimo Boga Očeta in se zatekamo k materi – k Materi božji. Nobena postava nam ne more ubraniti molitve."

"Uprite se, nalašč vsi hodite na Primskovo!"

"Kako bi se z gosposko rvali mi, če so se je zbali že sami stiški menihi?" je Slabè zmajeval z glavo.

"Saj se je niso."

"Niso? Zakaj pa več ne vodijo božjepotnikov ne na Primskovo ne na Muljavo ne na Krko?"

"Ker božjepotnikov ni več!" je Kuralt revskal. "Kaj misliš, da menihi nimajo drugega dela kakor loviti in v krdelo zganjati smrdljive kozle, kakršni ste vi, ki precej plaho pobesite glavo, če gosposki črednik birič le poči z bičem?"

"No, no," se je Linhart smejal in tolažil Slabeta, ki je debelo gledal hudega Kuralta, "saj gospod ne misli tako hudo."

Klanec se je stegnil na položno cesto v Dolge dole, voznik je pognal, a konji so plašno odskočili.

Iz gabrove sence ob cesti se je dvignil mlad, mestno oblečen človek in pozdravil s širokim črnim klobukom.

"Kaj plašiš konje, ti, strah cestni!" se je Kuralt togotil.

"Nikar no!" je dobrodušni Linhart spet popravljal. "Saj vidiš, studiosus viaticus – potujoč dijak je."

"Ne zamerite," se je mladenič smejal, "le pozdraviti sem vas hotel, ne plašiti. Popotni sem res, dijak pa ne več."

"Torej ste že doštudirali in znate vse?" se je Kuralt unašal. "Kaj se vam mara! Jaz, glejte, se učim ven in ven skoraj že dvajset let, znam pa le toliko, da vem, kako malo znam."

"Sveto pismo sem premlel že vse."

"Lectorem unius libri timeo – bralca ene same knjige se bojim; prazni ste, če niste zajemali tudi drugod."

"Da," se je tudi Linhart vtikal, "učiti bi se bili morali ex Sacra scriptura, ex traditione, ex ratione – iz svetega pisma, iz ustnega in zgodovinskega izročila in iz razuma, ki nam ga bistrijo knjige učenih mož."

"Sveto pismo, pravijo, je knjiga vseh knjig," se je mladi človek branil. "Če sem gaj pretipal prav do dna, je, mislim, že nekaj."

"Tako ste vi prvi, ki ste ga zmogli. Do zdaj ga še nihče ni tako v čisto, da bi dejal: Nobene skrivnosti ni zame več v njem."

"Samo domišljate si, da sveto pismo res tako dobro poznate," je Kuralt spet postajal hud." Pa vam bo požreti še dosti učenosti, če hočete sveto pismo zmoči in vsaj nekoliko razumeti."

Mladenič je zardel in molče pobesil oči.

"Kdo pa ste prav za prav?" je Linhart prijazno vprašal. "In kam ste se namenili?"

"Jurij Naborè. V Novem mestu sem se na gimnaziji očetov frančiškovcev peklil s težavami učenega življenja. Zdaj jo maham v Stično; pomenišil bi se rad."

"Kaj ne veste, da stiški samostan že tri leta ne sme sprejemati novincev?"

"Nak, nisem vedel," se je Naborè ustrašil. "Križ božji, kaj pa mi je po tem takem početi zdaj?"

"Obesite se!" je Kuralt revsknil. "Ali niste za nobeno rabo na vsem božjem svetu, da rinete v samostan? Pojdite, svet je velik, dela, kruha si poiščite!"

"Aha, kar v Ljubljano pojdite," je Linhart svetoval, "do Blaža Kumerdeja se obrnite, za učitelja vas da."

"E, ni mi, da bi se ubijal s topoglavimi tlačanskimi smrkavci."

"Da," se je Kuralt drl, "k škofu pojdi, učeni pismar! Prav zdaj išče umnega moža, kakršen si ti – precej te napravi za prošta!"

"In če me ne – ?" ga je dijak pisano pogledal. "S čevljev si kar lepo otresem domači prah in pojdem kam daleč daleč; svet je velik ...!"

"Voznik, poženi!" je Linhart ukazal in se nejevoljen ozrl po prevzetnem mladem človeku.

"Res je," je Kuralt godrnjal sam vase in se spominjal pogovora pri Kumerdeju, "komaj se naš človek nekoliko izšola, pa se že puli iz domače zemlje in ponuja – tuji!"

Še Slabetu se je za malo zdelo, kar je Naborè česnal.

"O, samo svoje sitnosti naj dobro uravnamo, pa spregovorimo katero tudi s takimile postopači," je vedel sam zase.