XXVI.

Francè in Nace sta se, kakor jima je velel oče, precej napotila h Krki, da bi Poloni povedala, kam in pókaj je šel Slavbè. Hodila sta zamudno, po vsej Suhi krajini so ju ustavljali zgovorni znanci.

"Kam pa vidva?" so hoteli vedeti, kaj žene možata sinova imenitnega Trlepa.

"Na oglede sva prišla, ženila bi se rada," se je Francè šalil, da mu povedati ne bi bilo treba, kam sta se namenila.

"Krajinška dekleta so neki prav pridna in lepa," je še Nace pomagal, "in toliko jih je, da se kar odločiti ne moreva."

Odgovor Krajinčanom ni bil všeč; čutili so, da se fanta poredno šalita.

"I, kaj pa Slabè?" so ju prijemali z druge plati. "Z vajinim očetom je lazil tudi todkaj in ni izbiral deklet, le denar nam je pulil iz mošnje."

"Saj res," je skoraj jezno govoril še drug Krajinčan; "če kaj prideta do njega, ga vprašajta, kaj je opravil pri cesarju."

"Menda nič, samo naš denar je zapravil, Sotečan nas še zmerom dere na meh."

"Koliko pa si dal, da ti je tako žal?" ga je Francè meril s hudimi očmi.

"Koliko? Eno malo dvojačo. Zadosti."

"Slabè ne bi bil daleč prišel z njo, ti ga že terjaš za račun o njej. Pa le brez skrbi, ni ti je zapil."

"Zadržek je anti bil prehud, da ni šel, če še ni šel," je tudi Nace nekaj trje govoril.

"Do cesarja ne moreš kar naravnost, nekateri prag moraš obrusiti."

Nejevoljna sta koračila dalje.

"Gorje si ga mu, kdor si naprti nalogo, pehati se za druge."

"Kar stori, mu prerečejo, v vsem ga sumničijo, nič jim ni prav."

"Drhal je drhal, kratkovidna in krivična je zmerom."

Po stranski stezi ju je došel mož domačin. Pod Kozjek da se je namenil do brata, nemara mu pomore do plemenskega bika.

"Kar do bika?" sta ga debelo gledala.

"Za vso našo sosesko sem ga zmerom imel jaz, ondan pa mi ga je vzel Sotečan, ker mu vseh davščin nisem mogel plačati."

"Da, zima in gosposka ne prizanašata."

"Ko bi človek vsaj vedel, koliko mu je dajati v grad!" je mož godrnjal. "Nikoli mu ni zadosti, zmerom hoče več in več."

"In prav bika se ti je zdaj polakomnil? Zakaj ne krave, vola?"

"Oba vola mi je vzel že prej, kravo mi je pustil, češ da brez mleka ne bom."

"No, saj ni napačen, če je rekel tako."

"E, vrag ga potipal! Mikajo ga dvojače, ki jih takle bik služi. Pa ga bo minilo. Dosti hudega nam je bilo že prebiti pod Sotečanom in še smo tu. A če Slabè kaj prida opravi pri cesarju ali kjer že, bo konec soteške in vse take gosposke ..."

"Bog, te usliši!"

"Aha," je mož pokimal in se z bližnjico spustil pod Kozjek.

Francè in Nace sta zamišljena in molče hitela svojo pot. Hm, zdaj sta tudi sama slišala, kak človek je tale prebiti Sotečan ... Težko težko, da bi ga Slabè ukrivil ... In če ga ne užene, se Tonetu podro vse lepe sanje o Poloni in Slabetovini ...

Nič več nista bila vesela svoje poti; še pridno udelane njivice po odročnih dolinicah med pustim gričevjem jima niso več vnemale kmečkega srca.

"Zdaj šele vem, kako srečni smo, da živimo pod krivo opatjo palico," je Nace povedal svojo in bratovo misel.

"Da, človek mora včasih pogledati čez domači plot, da spozna, kako lepo mu je doma."

Nekoliko pred mrakom sta prišla do Slabetovine.

"Kaj je?" se je Polona ustrašila. "Kje je Jurko?"

Ko sta ji povedala, se je nekoliko umirila in ju pogostila.

"Graščak neki kar piha od togote, ker misli, da je Jurko šel do cesarja," je tiho pravila. "Valpet pa rohni nad menoj, naj povem, kam jo je Jurko res ubral."

"Le stoj, graščak in valpet se že še uneseta, takih jima Jurko utegne prav kmalu nadrobiti."

"Če se mi brat kmalu ne vrne, se še meni kaj nakreti. Bojim se obeh, graščaka in valpta, strašno se ju bojim."

"Nič se ne boj," sta rekla oba kmalu, "tu ostaneva in te varujeva, dokler se Jurko ne vrne."

"Nikar!" je odmajevala. "Prej ko umakneta pete odtod, bolje bo za vaju, saj ne vemo, kaj vama nakani grad, če zve, da sta tu."

"Kaj nama more? Vest imava čisto, nikomur nisva storila nič žalega in – stiška sva."

"Pa Trlepova. In to je gradu zadosti, ker ve, da Jurko v posvete hodi k vašemu očetu."

Fanta sta molčala, Polonina skrb se je prijemala tudi njiju, upanje vseh treh se je utrjevalo le še v veri, da Jurko dobro opravi pri glavarju in da po njem užene silovitega graščaka.

Storil se je večer, lep in topel. Nekje daleč so peli fantje, prav blizu so jim pomagali črički in murni, po travniku so škrtali plahi ptiči kosci, na kalu so vrele žabe, iz hoste je tulil čuk.

Po večerji so sedeli pred hišo in se pogovarjali.

Kar ti je izza vogala prednje stopil valpet.

"Slišal sem govorjenje," je rekel in ostro pogledal oba Trlepa, "pa sem dejal: videti moram, kdo vasuje pri Poloni, ko ji brat ni doma."

"Kaj si ji varuh, ali kdo?" je Francè trdo vprašal. V srce ga je pičil sum, ali si valpet nemara ne lasti kakih pravic do Polone, Tonetove neveste.

"Valpet sem, vedeti moram, kdo sta."

"Ne skrbi, nisva potepuha ne razbojnika."

"Kdo sta in odkod, vprašam še enkrat."

"Če bi vprašal drugače, bi ti povedala; ker pa rohniš in tresoritiš, ne zveš – kar pojdi, sicer ti pomagava midva."

"Prav, pojdita z menoj, da v gradu razodeneta, čemu sta se priklatila semkaj!"

"In če ne pojdeva?"

"Zgrda pojdeta, ker nočeta zlepa."

"Koliko pa te je?"

Valpet je glasno zakašljal, izza vogala je priteklo četvero grajskih biričev.

Francè in Nace sta poskočila in se zaprašila v možake. Pa ti so bili navajeni človečjega lova: precej so ju imeli pod seboj in jima roke zvezali na hrbtu.

Polona, ki je do zdaj vsa odrevenela strmela, je vpila na ves glas:

"Kaj sta komu storila, da ju zalezujete kakor razbojnike? In v moji, naši hiši?"

"Pojdimo, Trlepova, da vama iztrkamo trlepovsko prevzetnost in da vaju odvadimo ščuvanja po tuji gospoščini!" je valpet velel in šel, za njim pa togotna ujetnika sredi smejočih se biričev.

"Čemu si tako silil v naju, če veš, kdo sva?" je Francè revsknil za valpetom.

"Le potrpi, saj zveš zadosti kmalu," se je ta zasmejal, ozrl pa ne.

Ko so ju prignali v grad, ju Sotečan ni pogledal; le ukazal je, naj ju nekaj dni zapro v vozo in izpostijo, da bi se, kakor je rekel, primerno ukrotila in umedila. Potlej ju izpraša, kaj sta spotoma danes čvekala, čemu je Slabè s Trlepom lazil po krajinških vaseh in kam je zginil zdaj.