XXIX.

Tisto noč je Slabè v Novem mestu skoraj vso prebedel. Hude skrbi so mu podile spanec, misli so vse uhajale domov, na Pljusko in v Mali Gaber, povsod. Premetaval se je na postelji, čakal dneva in preudarjal, kako mu bo govoriti pred mogočnim glavarjem.

"Nak, skopariti ne smem preveč," se je spominjal Vrbičevega gospoda, "kar prgišče goldinarjev mu zadegam v golt, sicer me nemara še poslušal ne bi ... In natrobim mu jih, da bo gledal kakor zaboden vol."

Kmalu dopoldne je res šel. V veži glavarjeve hiše mu je pot zastopil oblasten služabnik:

"Stoj, teslo kmečko, kam pa blodiš?"

"Kaj ti je, metla pisarniška, tako govoriti s poštenim možem?" je Slabè stopil tikoma predenj in ga tako grdo pogledal, da se je metla strahoma odmaknila. "Do glavarja hočem, samo povej, katera vrata naj odslonim."

"Tako? Do glavarja?" se je metla že čisto upognila. "Zakaj bi rad prav do njega?"

"Ali je to tebi vedeti?"

"Povedati moram pisarniku, ki je v prednji izbi, sicer te ne spusti noter."

"Kaj je glavar samo zanj in ne tudi za nas, da ne bi smeli do njega, kadar nam je treba?"

Oni je molče privzdignil ramo in pogledal proč; ni se več upal po svoje besedičiti z odločnim možem.

"Tàk pa reci, da se mi je z glavarjem meniti o pravicah in krivicah graščaka v Soteski."

Služabnik je tiho žvižgnil in počil s prsti.

"Dosti se upaš," je čez čas rekel, stekel po hodniku v neko sobo in mu velel, ko se je vrnil: "Tja noter pojdi!"

Slabè je močno potrkal, na široko odprl in vstopil

Za mizo ob oknu je po papirju z gosjim peresom praskal skuhlajt človeček in se še ozrl ni v Slabeta.

Ta je sredi izbe obstal in razločno hrknil.

"Kaj bi rad?" je tintomazec revsknil čez ramo.

"Ali vam ni povedal mož, ki že v veži vsakogar oblaja?"

"Aha! Tak res? Kar do gospoda glavarja bi rinil? In s pritožbo, kajne? Saj te ne bo poslušal, drugih skrbi ima čez vso glavo, s kmeti se ne utegne meniti."

"Poslušal me bo, ker ve, da je za to tu!" je Slabè odločno in trdo stopil naprej. "Cesar ga je postavil tudi za kmečke ljudi!"

"Kar meni povej," je peresar govoril že prijazneje. "In hitro. Čas je drag, ti mi ga najbrž ne plačaš."

"Res je, prav nič ne izpulite iz mene, a do glavarja pridem, secer stopim v Ljubljano, odkoder že dopovedo vam in glavarju, česmu sta tu."

Uradniček je poskočil, ustrašil se je moškega kmeta; po prstih je brž stopil v glavarjevo pisarno.

Ivan Nepomuk Ursini grof Blagaj, glavar za dolenjsko okrožje, je bil tisto jutro ves sršenast. Razdražen je po mizi predeval debele spise in se držal, kakor da mu ves svet smrdi. Grde volje je bil in gorko jezen. Davi je nadenj že prav zavred prisopihal hudi gimnazijski pater prfekt in mu nadrobil gorkih kozjih molitvic, češ da se pritoži do same deželne vlade v Ljubljani, če on, glavar, ki ga je cesar postavil tudi za varuha novomeške gimnazije, prav precej ne prisuče kapiteljskega oskrbnika, da si le-ta ne bo do dijakov lastil pravic in oblasti, ki mu ne gredo.

Ha, kako naj ga prisuče on? Saj je proštov. A prošt sam mu je že snoči s hudo kaznijo izgnal hudiča, ki mu je preveč grel noro kri. Oskrbnik Pugelj ne bo več stregel po srčku Jeničeve sestre. Prav se mu godi. Ali mu je tega bilo treba? Kakor da ni zadosti drugih, malopridnih in zijalastih bab, ki so že zapisane peklu!

In zdaj naj se on, okrožni glavar in plemeniti grof, izgovarja takile ponosljani kuti in naj zravnava, kar skrivijo preoblastni oskrbniki in njih slepi gospodarji? O, pojahal vrag prefekta in njegove ljubljenčke dijake, slepi kapitelj in norega oskrbnika!

Jezen je počil spis ob mizo, vstal in zakoračil po prostorni pisarni.

Kar ti je tiho vstopil pisar in ponižno povedal, da je zunaj neki mož, ki se hoče pritožiti zoper Sotečana.

"Na miru me pustite – ven ga poženite!"

"Premilostni gospod grof, ponižno povem, da sem ga že podil, pa dedec ni tak, kakršni so drugi kmetje: uprl se je in mi zapretil z ljubljansko vlado in s cesarjem."

"Kdo vam je velel brez moje volje odganjati človeka, ki hoče do mene?" se je glavar drl nad svojim pisarniškim hlapcem. "Ali ni mogoče, da je mož v prednji izbi kakor preoblečen mogočnik, ki takole voha in tiplje, kako izpolnjujejo nove cesarske postave? Kaj bi sicer tako trdno in možato postavljal hude besede? Nak, navaden kmet že ni mož, ki se nič ne boji pisarniških ljudi ... Naj pride precej noter!" je ukazal in v strahu in skrbeh spet sel za mizo. "Tudi cesar, pravijo, hodi takole vohunit," je v mislih že trdno verjel, da kmet, ki mu je zdajle vstopiti, ni kmet.

Slabè se je moško vstopil predenj in mu povedal, kdo je po kaj je dopotoval z daljnega doma.

Glavar, srednje velik debel gospod zabuhlega in rdečega obraza, se je že upokojil od strahu, saj je videl, da ima pred seboj res domačega človeka. Sam ni vedel zakaj: sprva ga je poslušal čisto mirno.

"Ali graščak ve, da si se namenil k meni?" je naposled zarohnel.

"Če bi bil izvedel, ne bi tu stal zdajle jaz; hudič je, nikogar se ne boji, zaprl bi me bil!"

"Zapreti te dam tudi jaz, da boš vedel, kako se ti je vesti po cesarskih pisarnah!"

"Le, kar zaprite me, samo poslušajte prej mojo tožbo in preskrbite, da se ne bo več godila krivica meni in drugim v naši gospoščini in da se bodo prav do kraja izpolnjevale nove cesarjeve postave!"

"Katere nove postave?" je že za spoznanje mirneje vprašal.

In Slabè mu je začel praviti, da Sotočan pobira prevelike davščine in krivično desetino; brani kmetom, da bi lastninsko ravnali s svojim svetom; za vsak nič pesti človeka in ne pusti, da bi se ženili po svoji volji. "Vse to je zoper nove cesarjeva postave," je poudarjal. "Cesar je z njimi hotel pomagati kmetu, takle graščak pa se napihuje, kakor da zanj ni cesarja in njegovih postav!"

"Vedi ga Bog, ali je vse res, kar pripoveduješ," je glavar renčal, pa ne več tako grdogledno, "ti bi nemara vendarle rad, da ga zgolj na tvoje besede udarim s kaznijo, kajne?"

"Ne skrivite mu lasu, samo do pravice nam pomagajte, sicer pojdem do samega cesarja."

"Pa ne, da bi ti bil tisti, ki je ono leto pisal cesarju?"

"Samo, da pisanja ni v roke prejel cesar sam, pisarniški ljudje so mi izmodrovali odgovor, ki ni bil za nikamor!"

"Da te vrag!" ga je glavar debelo gledal.

"Zdaj pojdem, če bo treba, do cesarja sam, da mu naravnost povem, kako se izpolnjujejo njegove postave."

"Kaj naj storim, dokler ne zvem, kako prav za prav je?" se je glavar spet ustrašil.

"Kar velevajo nove cesarjeve postave, saj jih poznate."

"To ni tako lahko. Pisarniških ljudi bi moral poslati tjà, da se preverijo o pravičnosti tvoje tožbe. In to je drago."

"Ne vem, kaj se vam zdi še potrebno," je Slabè dejal in pozvenčal z goldinarji, ki jih je imel v mačku za pasom; "vem le, da se taki stroški poravnavajo iz državnega denarja ali iz mošnje tistega, ki tožbo zgubi."

Glavar je slišal pesem goldinarčkov in se molče smehljal Slabetovi modriji.

"Mislim, da bi bilo že zadosti, če bi graščaku poslali tako pisanje, da bi ga upognilo," je Slabè poprijemal. "Ko bi slà poslali precej, se jaz ne bi krčil za nekaj goldinarjev, samo da bi graščak prav urno pod nos dobil tisto pisanje."

Segel je v mačka in na mizo položil pest goldinarjev: "Za potne stroške slù."

Glavar je z očmi hlastnil po njih in se nasmehnil. "Če že res hočeš, pošljem jutri slà," je dejal in goldinarčke posnel v miznico. "Ti sam skrbi, da sèl že opravi, preden se domov vrneš ti. Graščak bi te utegnil kaj priviti, ker mu nisi povedal, kam si se namenil."

"Po novih postavah njemu to nič mar! Tudi to, prosim, postavite v pisanje."

Moško se je zahvalil in šel. Uradnika v prednji sobi še pogledal ni, pisarniški metli v veži pa je pod noge vrgel goldinar.

"Da mi drugič tako grdo več ne oblajaš človeka, ki si pride pravice iskat!" je dejal in stopil na cesto.

Misli so mu šinile domov in na Pljusko, a v ušesih je še imel glavarjev svet.

"Kar v Mali Gaber pojdem," je sklenil; "odondod pozvem, ali je glavar že podkuril Sotečanu."