XXX.

S Slabetovine je Matevžek vso tisto noč hitel proti Malemu Gabru.

Dneva je šele bilo komaj do kolena, ko je prisopihal na Trlepovino.

"Kaj?" je Trlep zarjovel. "Zaprl ju je? Sotečan zaprl moja fanta,"

Matevžek ni imel več še kaj praviti. Na ves splav se je zapodil v Stično. Gnalo ga je, da bi vsej gospoščini zatožil Sotečana in Neži povedal, kaj se je Francetu primerilo.

Po Trlepu je grmel vihar in fanta sta se mu smilila. Misel, da se ju je kdo upal pritakniti, ga je jarila, ko je zdaj bled, zdaj rdeč ves divji hlačal okoli hiše.

Misli so mu uhajale tudi v Stično. Zadnje čase je bi sicer menihom precej gorak, posebno patru opatu, zdaj se jih je spomnil.

"Hvala Bogu, da cesar še ni razpustil tudi naših belih menihov!" je naposled našel spravno misel. "Stična nam je res edini kraj, odkoder dobimo pomoči, ko nam je le prehudo," je skesano mislil na sovražne besede, ki so se mu izmikale od zdrahi s patrom opatom. "V Stično stopim," je razodel Janezu in Tonetu, "samo pater opat zdaj lahko pomaga, da ju precej dobimo domov."

Čisto drugih misli sta bila sinova. "Hm, že že, če bi pater opat hotel, bi res trdo prijel Sotečana, a Francè in Nace bi vendar še dalje ječala v ječi, ker gospoda vse rada vleče na dolgo nit; neučakljiva je le, kadar ji človek mora dajati, sicer pa se ji nikoli nič ne mudi".

"Vojsko mož in fantov zberimo in po brata pojdimo!" je Janez bliskal z očmi in stiskal pesti. "In vso Sotesko v sončni prah zdrobimo!" je Tone togotno prikladal.

"Je, fanta, to je huda stvar," se je oče z vročimi očmi smehljal svojima moškima sinovoma.

"Huda je tudi, loviti poštene ljudi iz tuje gospoščine in jih pehati v ječo!"

"Nikarta!" ju je oče krotil. "Samo pater opat more in sme pritisniti Sotečana. In precej zdajle se zakadim v Stično."

"Le," je Janez privzdignil ramo, "vendar bi storili prav, če bi spotoma vsakomur povedali, kaj nam je Sotečan storil."

"In tako velite, naj od človeka do človeka gre klic na pomagaj," je Tone poprijemal. "Možje in fantje naj vsi pridejo danes tri dni, da pojdemo nad Sotečana!"

Trlep je molče gledal v tla, čez čas je rekel:

"I, pa se udarimo! Naj bo gosposki za opomin, da se bo rajši ravnala po cesarjevih postavah!"

Janez in Tone sta skoraj zaukala od veselja, da je tudi oče njunih misli.

"Stopita," jima je rekel, "do prvih krajinških vasi in jim velita, naj sli razneso klic na pomagaj, in naj se možje in fantje zbero ob potu v Sotesko in počakajo nas."

Tako je še tisto uro začel zli vojni duh vršati od vasi do vasi, od hiše do hiše.

"Fanta otmemo, graščaka in valpta pa zapremo!" so se najhujši dušali.

"Ali pa ju za péto obesimo in grad zažgemo!"

"Najpravše bi bilo!"

"Fanta le otmimo, le," so pametnejši mirili, "kaj več pa je greh in nevarno."

"Da, biričev in vseh hudičev bi dobili na glavo, okoli vseh sodnikov bi nas gonili in krvavo sodili."

"Za Sotečana bo kazni že dosti, ko bo v strahu videl, kaj bi mu utegnili še nakaniti, če bi nas razdražil."

"In za opomin mu bo, da se nikogar več ne pritakne, tudi Slabeta ne, ko se vrne domov."

"Škoda, že danes bi morali lomastiti tja!" so prav bojeviti spet zmajevali z glavo.

"Dan sem, dan tja: še več nas bo!"

"Pojdemo pa, Trlep tako nič ne opravi pri patru opatu."

"Kako neki? Ali si že kdaj slišal, da je vrana vrani izkljuvala oči?"

"E, vrana je opat, Sotečan je kragulj," je star mož vedel; "težko se je vrani kljuvati s kraguljem."