XXXI.

Trlep je res precej klamal v Stično. Korak mu je bil težak. Mož se je le predobro spominjal, kako je trmoglavil in se branil, ko ga je k sebi klical opat, zdaj pa ga stiska, glej, sama žene tja.

"Hoj, Trlep, kaj je res?" so ga vso pot ustavljali. "Sotečan da ti je priprl sinova? Le zakaj neki?"

"Če ju v treh dneh ne izpusti, pojdemo in ga vprašamo!"

"Kdo pojde? Pa vendar ne sam s Tonetom in Janezom?"

"Vsa Suha krajina že vre, tudi Témeniška dolina si pripravlja kosé in cepé."

"Samo vedeti daj, kdaj in kam, pa pridemo še mi."

"Danes tri dni še pred dnem v Malem Gabru. Prav precej pošljite glas od vasi do vasi in pridite, da gospodi dopovemo, kaj so cesarjeve postave."

"Pridemo, Trlep, vsi pridemo!" so obetali, da je skoraj vesel koračil skozi Šentvid.

"Nàk, ne bom ga brusil meniškega praga!" je ves poln napuha kmalu postajal. "Vse bi se mi smejalo, najbolj morda pater opat sam, če bi še dalje prosil milosti, ko si lahko sam izsilim pravico!"

Pamet mu je govorila naprej in nazaj, a misli so iskale sinova, ki ječita in trpita vse hudo v grajski ječi, srce mu je uklonilo napuh in ga zadrevilo dalje, da se je umiril in oddahnil šele v rebri nad Pristavljo vasjo.

"Z vojsko iti nad grad je vendarle huda stvar," se je skoraj treznil; "bolje bi bilo na vse plati, da ga pater opat ukroti."

Pripogniv in počasi se je bližal hosti med Pristavjo vasjo in Stično, stare misli so se iskale in srečavale.

"Ali mi je res bilo treba tiste zoprne zdrahe s patrom opatom? " je gledal vase. "Neumno sem grešil, nerodno zablodil in se v jezike dal, obenem pa misli, da sem brez greha in da mi pater opat dela krivico."

Postal je, kes in sram sta mu ponižala ošabno glavo.

Kar ti je po stezi iz hoste prišel Poberè.

Oba staj postala in se debelo pogledala.

"Kaj si se me ustrašil?" se je prvi nasmehnil Trlep. "Le naprej, nič se ne boj!"

"I, Trlep, glej ga no, kaj si res ti?" je občutljivi Poberè rdel. "Prav do tebe, glej sem se namenil, srečam te pa tu, kakor da bi do mene hotel ti."

"Vidiš, kako lepo se ti je namerilo, ko je za tvoje slabične noge v Mali Gaber tako daleč, da te še ob našem slavju ondan niso prinesle tja?"

"Kam pa si se spustil?" je oni drugam redal besede.

"Brez zamere, do tebe ne, kakor si mislil – v samostan mi je nekaj stopiti."

"Jaz pa sem res hotel prav do tebe."

"O čudež, tako so se ti utrdile noge?"

"Beži no! Matevžek oznanja po vsej stiški gospoščini, kaj se je primerilo Francetu in Nacetu," je Poberè hitro drobil "In Neža se mi je ustrašila, da je skoraj omedlela."

Trlep ga je resno gledal.

"Zdaj me je pognala, da bi pri tebi zvedel kaj več," je oni sklenil.

Moža sta se vkup obrnila proti Stični. Trlep je togotno pravil o svoji veliki skrbi, kaj Sotečan počenja s fantoma, a Poberè je spet na drobno razkladal, kako je ta novica udarila Nežo in njega.

"Le stoj," je Trlep pihal, "Sotečan jih dobi po betici, da bo pomnil, kdaj se je lotil Trlepov!"

"Nikar, Trlep, ne draži ga, Francè in Nace bi občutila njegovo jezo."

"Ne več, precej ju spusti."

Ponosen in vesel mu je povedal, da je sklical vojsko zoper Sotečana. Z njo ga prisuče, da bo vsa dežela strmela.

"Prebito velike stvari si se lotil," je Poberè od začudenja postal. "In nevarne tudi, Trlep."

"Vem, zato pa sem se namenil v Stično, da bi ga pater opat zlepa pritisnil."

Poberè je molčal, oči so mu gledale v prazno, misli so vrtale, vrtale.

"Pa ne verjamem, da bi kaj prida opravil," je Trlep poprijel. "Nad Sotečana bo res treba iti z vojskó."

"Če bo res treba, pojdem z vami tudi jaz," je oni dovrtal svojo misel.

"Danes tri dni, še preden se zdani, pojdemo."

Pred samostanom sta postala. "Ali si še hud na Nežo?" je Poberè nerodno vprašal.

"Kdo pa ti je rekel, da sem kdaj bil?"

"Kaj pa Francè?"

"E, kaj! Mlad je, zaletel je, saj veš; pa se je menda že uletel."

"Neže mi bo konec, tako je boli zdraha z njim."

"Nič se ne boj, ženske ni zlepa konec, posebno mlade ne."

"Pridi, lepo te prosim, tudi do mene, ko opraviš v samostanu. Močno bi jo pomiril, drugo srce bi ji dal."

"Pridem," mu je Trlep segel v roko. "Ko bi bil za menoj tudi Frjancè, bi prišla oba in bi kar snubila."

"Kar ni danes, je lahko jutri," se je Poberetu zasmejalo po vsem obrazu. "Tak le dobro opravi in brž pridi!"

Trlep je pokimal in se nameril k samostanski porti.

Opat je debelo gledal, ko ga je poslušal.

"Čemu pa sta se fanta potikala okoli Soteske?" je naposled hotel vedeti. "Novica, da se je Sotečan upal pripreti stiška tlačana, ga je vendar hudo vznejevoljila.

Trlep je povedal vse po pravici; tudi, po kaj je Slabè šel v Novo Mesto.

"Kaj vendar zvitorepite vsi vkup?" ga je še boljj pogrelo. "Slabè s tem graščaka ne omeči, prej razsrdi, da ga naposled res ne spusti iz gospoščine in tako tudi tvojemu Tonetu zagradi pot do Slabetovine."

"Nove postave govorijo drugače."

"Saj vidiš, koliko se meni zanje."

"Kaj pa, če ga prisilimo, da se bo?"

"Ne blodi takih!" se je opat ustrašil. "Sila ni dobra nikjer in je nedovoljena po starih in tudi po novih postavah."

"Katera postava pa mu je dovolila, da se je s silo polastil mojih sinov in ju zaprl?"

"Nobena. Pa le potrpi, saj ju spusti."

"Aha, potrpimo naj jaz, fanta, Slabè, vsi, počenjaj gosposka z nami, kar je je volja!" so Trlepu gorela ušesa. "Potrpimo in ponižno pokleknimo, graščak pripozna le postave, ki tlačana tepó in deró!"

Opat je molče gledal hudega Trlepa.

"Dobrih postav menda res ni," je čez čas rekel, sicer se na svetu ne bi godilo toliko krivic."

"Pač, za kmeta so nove postave kolikor toliko vendarle kar dobre. Gospoda jih taji in se jih brani, ker ji jemljó oblast nad njimi."

"Neka oblast mora biti."

"Samo tista, ki je pravična."

Opat je pokimal.

"Pa le dobro me pomnite, pater opat: brani se gosposka ali ne, vsaj v Soteski se bodo prav do pičice spolnjevale vse nove cesarjeve postave!"

"Kako to misliš?" se je opat ustrašil.

"Kakor sem rekel. – Še prej vas prosim, zato tudi sem prišel, pritisnite Sotečana, naj spusti moja fanta, naj ne nagaja Slabetu in naj ne guli tlačanov."

"Kako naj to storim, kako?"

"Po urnem slù mu pošljite pisanje in mu povejte, da pride danes tri dni nadenj kmečka vojska, če se prav precej ne poda."

"Trlep, kaj noriš? Kakšna kmečka vojska?"

"Velika, da zmlinči vso Sotesko in še kaj, če bo treba."

"Človek božji, kmečki upor pripravljaš?" se je opat prijemal za glavo.

"Sotečan ga je kriv, ne jaz. Ukrivite graščaka, pa upora ne bo."

"Še danes pošljem slà v Sotesko."

"In mu dajte vedeti, da njega in grad zdrobimo v sončni prah, če mi fantov precej ne spusti in ne stori, kakor sem rekel otodile. – Pater opat, obljubite mi to."

"Ne morem, z vojsko mu ne smem pretiti."

"Prav bi storili, če bi mi obljubili."

"Kdor preveč obljubi, se mora zadolžiti."

"Hm," je Trlep privzdignil ramo in oči pobesil. "Saj vem, tlačana zagrabite za vsak nič, graščaka se bojite in ga božate."

"Ne veš, kaj govoriš."

"Kaj pa vi: ali veste, koliko sem trpel in še trpim?"

"Vse bo še lepo in dobro, le pomiri se."

"O, življenje je kakor voz sena; mimo mene se peljá, a vsega mi ne da; dobim le, kolikor si sproti vzamem sam. Tako, vidite, je res, da bo dobro in za nas prav, ko se nikomur več ne bomo dajali pod noge!"

"Odkod ti take misli, Trlep?" ga je oprat začuden gledal. "Take uporne misli?"

"Življenje mi jih je ukresalo, v trpljenju so bile z menoj, zato vem, da so dobre in prave."

"Motiš se, v upor te vodijo, v nesrečo in pogubo. Življenje, to vedi, je več kakor človeška misel, več kakor vse naše umno in neumno početje. In greh je vsak upor, velik greh."

"Še bolj greši, kdor krivico voljno trpi, pater opat."

"Ni res! Blagor tistim, ki so po krivici preganjani."

"Zob za zob, oko za oko," je Trlep vračal; "tudi tako je zapisano."

"Kdo te je tako pohujšal? Nove postave?"

"Ne pohujšale, le poboljšale so mene in vse. Po svoje hočemo živeti na svojem."

"Pravi iluminat," je opat zdaj vedel za trdno.

"In tako vam tudi povem, da Tone pojde na Slabetovino, Francè pa vzame Poberetovo Nežo."

"Fanta se oženita, ko jima dovolim jaz!" se je opat naposled vznejevoljil ob preveliki Trlepovi besedičnosti.

"Po kateri postavi, pater opat, bi jima branili?"

"Ne mislim braniti, samo hočem, da mi to drugače poveš."

"Ondan," je Trlep zardel, "ste mene in Franceta klicali v Stično, če še pomnite, in ste želeli, da bi se Francè in Neža kar precej vzela."

Opat se je molče nasmehnil.

"In Pljuskarici ste obetali Slabeta in se niste branili, da bi Tone jemal Polono. – Ali sem prav povedal zdaj?"

"Nisi, še se napihuješ."

"No, povem pa drugič, če ne počim prej!" je Trlep uporno revsknil in se obrnil, da bi šel; na pragu je postal in že krotko rekel: "Soteske ne pozabite, pater opat."

Zunaj so ga srečale druge misli.

"Tàk tu bo gospodaril Francè," je dobrovoljno momljal, ko se je počasi bližal Poberevini in jo bistro ocenjeval. "Ko bi se le tudi Tonetu izteklo tako lepo!"

V vesele in otožne misli mu je segala skrb za Slabeta.

"Hm, predolgo se mi mudi v Novem mestu," je postal in se zagledal v tla. "Kaj da ga še ni? Pa ne, da ga je priprl mogočni glavar? O grom Elijev, če je storil to, poženem nadenj vso Dolenjsko ...!"