XXXIII.

Sotečan se je smejal pismu, ki mu ga je prinesel stiški sèl, smejal opatovi prošnji, smejal kmečki grožnji.

"Samo gane naj se mi kdo!" je pihal.

Močno pa se je ustrašil glavarjevega uradnika iz Novega mesta in hudega pisanja.

"Vse mi še ovoha tale perogrizec," je po strani trenil na uradnika in ga toliko zamotil, da je na skrivaj velel valptu, naj neutegoma spusti in iz gradu zapodi oba Trlepa.

Francè in Nace sta se veselo oddahnila in jo mahnila k Poloni.

"Hvala Bogu, da sta le spet svoja!" se je veselila. "Dosti sem premolila za vaju."

"Premalo," se je Francè šalil, "slabo se je nama godilo, ves čas sva bila zgolj ob kruhu in vodi."

"Jojhata," je poskočila, "čakajta, precej vaju napasem, precej!"

"Tako je prav, vidiš," se je Francè potlej smehljal, "sicer bi bila požrla kar tebe, tako sva bila lačna."

"Mene? Kaj bi pa Tone dejal?"

"Saj res, pa naj te on, če misliš, da je tudi potreben."

"Zdaj bo dobro," ji je Nace pravil, "da so ju spustili, ker je prišel glavarjev človek in privil Sotečana.

"Kako veš?" jo je privzdignilo.

"Birič je nama povedal, ko je naju spustil iz grajske jazbine."

"Hoj, kdo ja pa ta?" je Nace skozi okno pokazal na mestnega človeka, ki se je z grajskim biričem bližal Slabetovini.

"Ne poznam ga," se je Polona ustrašila. "Pa ne, da bi šel spet po vaju?"

"Nak, kaj drugega bo."

Vrata so se odprla, v hišo je stopil mestni človek sam.

"Ali sem prišel prav?" je pogledal vse tri. "Saj je to Slabetova domačija?"

"Je. Kaj bi radi?" je Polona s predpasnikom pobrisala stol ob mizi. "Če se vam ne zdi za malo, sedite, prosim."

"Ti si Slabetova sestra, kajne?" je tujec pokimal in sel. "Kdo sta ta dva?" Ni ji bilo, da bi povedala, kje sta bila. "Prijatelja naše hiše," je dejala.

"Okrožni glavar iz Novega mesta me je poslal, da pozvem, ali je tožba, ki jo je te dni tvoj brat nakanil zoper grad, tudi resnična. – Povej mi, kar veš. In se nič ne boj, ne posluša te grad."

"Povej, le povej," ji je Francè pokimal, ko ga je vprašujé pogledala. "Ali pa povem kar jaz, saj vse na drobno vem, kaj ti je brata gnalo v Novo mesto."

In je moško in naravnost razložil vse.

Uradnik si je zapisal in šel še do drugih domačij.

Polona in gosta so se sprva molče gledali.

"Jurko je graščanu dobro podkuril," se je Francè v pest smejal.

"Bojim se zanj, grad mu nikoli ne odpusti tega."

"Kaj bi se bala, prav nič mu ne stori, le verjami, že zdaj se ga le še boji."

Fanta sta se še kakov čas pomenkovala s Polono in se posmehovala gradu, potlej pa sta odšla, da bi prej ko prej prišla domov.

Po obpotnih vaseh je bilo vse živo kakor na mravljišču. Krdelce mož tu, krdelce mož tam je postavalo in vrelo med seboj.

"Kaj neki je?" sta se čudila in vprašala.

"Kdo pa sta in odkod je vaju prinesla pot?" so hoteli prej vedeti.

Nič se nista branila, kakor ondan oblastnemu valptu, precej sta povedala vse po pravici.

"Hoj, fanta, saj to je kakor nalašč! Kaj nič ne vesta? Po naši in stiški gospoščini se zbira črna vojska, da bi otela vaju in ušesa navila graščaku!"

Fanta sta kar debelo gledala, ko sta poslušala, kaj vse je zanju tvegal dobri, moški oče.

"Lepo je, da ste si toliko upali zavoljo naju," se je Nace urno našel; "zdaj pa bi bilo najpravše, da se brž brž porazgubite."

"Kaj je najpravše, nam pove vajin oče," so se možje uprli. "Velel je, naj ga to dopoldne čakamo, in bomo čakali, dokler ne pošlje drugačnega glasu!"

Tako sta Francè in Nace hitela dalje, da bi prej prišla do očeta in da bi obrnila vsaj Stičane.

Kmalu sta res trčila ob veliko krdelo iz stiške gospoščine. Bilo jih je vse črno, mladih in priletnih, in vsak je v rokah imel grjačo ali sekiro, koso ali cepé. Pred njimi je koračil njun oče, ob njem pa Tone in Janez.

"Fanta, kaj sta res vidva?" so oče in brata skoraj stekli k njima. Tudi vsa vojska je veselo zavrela.

"Aha, Slabè je dobro opravil pri glavarju!" je Trlep precej uganil, ko sta mu fanta vse razpovedala.

"Kaže tako," je Francè pritegnil, "sicer naju ne bi bili skrivši spustili in iz gradu spodili."

"In ne bi glavarjev človek brez grajske priče vohal za tlačani, kaj graščak z njimi počenja," je še Nace primaknil. "Tudi midva bi ga bila lahko pričrnila, pa ga nisva."

"Prav sta storila, da ga nista zatožila zavoljo ječe," je Trlep pohvalil oba. "Tako ga laže v precep vzamem jaz sam."

"Pustimo ga na miru," je Nace prosil, "obrnimo se rajši lepo domov."

"Najpravše," je France kimal. "Spustil je naju, pustimo ga."

"Pa ga pustimo," se je Trlep vdal. "Možje, fanta sta živa in zdrava tu, graščaka nam ni treba več pestiti, vojske je konec. Vrnite se vsak na svoj dom in Bog vam povrne vse dobro. A če vas bom klical še kdaj, ne mudite, vsi spet pridite!"

Možje so stali in molčali.

"Jaz sam ga vendarle pojdem vprašat, kaj sta takega storila moja sinova, da ju je zaprl kakor razbojnika, in zakaj mi tega vedeti ni dal."

"Bolje bi bilo, da tega pota ne bi delali," je Francè poskušal; "če pa res mislite, pojdeva z vami še midva."

"Tudi mi, bolj varno bo za vse tri!" so možje zavpili.

Vse veliko krdelo se je vlilo proti Soteski.

"Ali sta bila kaj pri Poloni?" je Tone spotoma vprašal.

Povedala sta mu vse.

"No, zdaj se tudi pater opat ne bo več upiral," se je oddahnil, ko je zvedel vse na drobno.

"In bi bil na vrsti Francè, da si brž še on natakne zakonski jarem, kajne?" se je Nace poredno smejal. "Kar oba obenem dopovejta patru opatu, kako vaju ljubezen razganja, pa bomo v hiši imeli dvojne svate."

"Saj res," je Tone veselo rekel, Francè pa je molčal, preveč ga je ljubezen bolela, nobene ni mogel odvrniti.

Trlep jih je od strani poslušal in se smehlaj sam vase.

"Hvala Bogu, lepo se razpleta!" mu je srce pelo.

Kaj dobro se mu je tudi zdelo, da ga vojska ni hotela zapustiti. Počasi pa so ga vendarle začele obletovati hude skrbi. Kaj če se komu kaj primeri? Vsega bi bil kriv on, češ, zapeljeval jih je in vodil v očiten upor zoper gosposko.

Tudi krdela, ki so ga čakala po vaseh ob potu, si niso dala dopovedati, da bi šla lepo domov.

"Vsi zagrmimo tja," so vpili, "in zastrašimo graščaka, sicer mu kmalu spet zraste greben!"

Tako je vsa vojska bobnela za Trpelom.

"Stojte!" jo je ustavil v hosti blizu Soteske. "Zlepa hočem govoriti v gradu. Z menoj pojdeta samo France in Nace, drugi ostanite tu in mirujte. "A če se v eni uri ne vrnemo, prigrmite in nas v gradu poiščite!"

"Ali ne bi šel tudi jaz za vami?" je Tone silil.

"Ne," je oče odkimal; "če bo treba, nas z vsemi drugimi pridi le iskat!"

Tone je razumel, da ga je oče postavil za svojega namestnika, tako se je molče vdal.

Trlepi so v gradu najprej trčili ob valpta.

"Kaj pa še iščeta tu?" je zarežal v oba fanta. "In kdo si ti?" se je ustopil pred Trlepa.

"Kdo sem, bi rad vedel?" ga je Trlep trdo pogledal. "Oče tehle dveh razbojnikov – saj sta razbojnika, sicer ju ne bi ponoči lovili in zapirali, kajne? Če pa razbojnika nista, mi bo tvoj gospodar povedal, kaj sta sicer hudega storila, da ju je zaprl!"

"Ne utegne se motiti z vami, pojdite, odkoder ste prišli!"

"Kaj veš ti, ali utegne ali ne utegne?"

"Kdo se vsaja tu?" je z okna zarenčal graščak sam.

Valpet je brž povedal. Okno se je zaprlo, na dvorišče je pripihal že prileten gospod s hudim, togotnim obrazom.

"No, kaj je?" je revsknil. "Ali bi radi, da vas vse tri prebičam in zaprem?"

"Tega ne storite, dokler se ne pomeniva!" je Trlep moško rekel. "Če bi vendarle storili, bi že čez dobre pol ure po nas prišli prijatelji."

"Naj le pridejo, prostora bo tudi zanje!"

"Komaj. V ves grad jih ne spravite, toliko jih je."

"Tako?" se je graščak ustrašil. "Pretiš mi?"

"Ne, a lahko mi verjamete, da so po svoji volji šli z menoj."

"Zakaj vendar?"

"I, zaupajo vam ne. Ali jaz vam zaupam, zato nisem dopustil, da bi prišli prav semkaj."

Graščaku so bile všeč Trlepove moške besede; mirno je vprašal:

"Tak kaj bi rad?"

"Moja rodovina je stara in poštena. Kar se pomniti da, še nihče našega rodu ni bil v ječi. Ta madež ste po nji vrgli vi. Tako imam pravico zvedeti, kaj sta napačnega storila tale dva, njun oče sem"

Mirna, a trda Trlepova odločnost je graščaka čisto zmešala, nobene ni precej znal reči:

"Ljudi sta ščuvala zoper mene," je naposled neodločno rekel.

"Kdor vam je pravil to, ni povedal resnice."

"Ali pa sta se pripravljala, da bi ščuvala."

"In vi ste ju zaprli zavoljo greha, ki ga storila nista in storiti ne mislila?"

Tako sta si dolgo strigla besede.

"Ali naj zdaj pokleknem predte in te prosim za zamero?" je graščak naposled revsknil. "Zaprl sem ju, pa je! In zdaj se poberi!"

"Že prav. Poberem se in pojdem vprašat novomeškega glavarja, ali smete loviti in zapirati mirne, poštene ljudi iz stiške gospoščine."

Graščak je prebledel od togote, pa se je potajil. Hm, glavarjev tintomazec je še tu, do vraga bi bilo hudo, če bi zvedel tudi to.

"Saj si mu nemara že tako dal vedeti," se je komaj krotil; "če ne ti, pa tale dva."

"Govorila sva z glavarjevim človekom, govorila," se je postavil Francè, žugnila mu pa nisva nobene, kaj se je nama primerilo."

"Kje sta govorila z njim?" je popal.

In sta povedala.

"Kdo bi vama verjel?" se je graščaku nekoliko zjasnilo lice.

"Nikogar ni, ki Trlepom ne bi verjel na besedo!" ga je Trlep pogledal naravnost v oči. "Tudi jaz bi vam verjel, če bi mi moško povedali, kar bi vas rad moško vprašal."

"Jaz – tebi? Kaj pa?"

"Če mi preveč ne zamerite, bi rad zvedel, ali mislite še dolgo braniti Slabetu, da bi se priženil na Pljuskarjevino."

"O, pobere naj se, kamor hoče, še videti ga nočem več!" je graščak grdo pogledal, čeprav je bil kar vesel svoje nagle odločitve, saj je res prav, da se znebi trmoglavega, upornega Slabeta. "A kaj je do tega tebi?" je vprašal že z drugačnim glasom.

Trlep je povedal lepo vse.

"Ne poznam tvojega sina. Morda je trmoglavec, še hujši kakor je Slabè."

"Ni. Pameten je, moški in prav delaven," je oče na vso moč hvalil. "Na moško roko mi smete sveto verjeti," je stegnil roko.

"No, pa naj bo," je graščak udaril, "samo kamlu naj pride, da domačija ne bo predolgo brez moške glave."

Trlep se je moško zahvalil in odšel z obema sinovoma. Mikalo ga je, da bi za trenutek stopil do Polone, pa se je spomnil črne vojske v hosti. "Privrela bi na grad na napravila strašen poboj in polomaj," je vedel in se urno obrnil proti hosti. "Polona že še zve, kaj je Sotečan rekel."

Pa Polona je že zvedela, da so Trlepi v gradu; zdaj jih je čakala in prestregla, ko so hiteli v hosto.

"Mudi se nam, Polona," ji je Trlep gredoč govoril. "Le toliko ti rečem: Jurko vzame Pljuskarico, ti pa Toneta, če ga še maraš."

Zardela je po vsem obrazu in oči pobesila.

"Le kje je Jurko, da ga še ni?" je počasi dvignila vroče oči. "Kako bo vesel, ko to zve!"

"Zdaj zdaj mora priti, nič ne skrbi."

"Potlej pa precej bo, kar bo," ji je Francè poredno mežikal.

"Da," ji je tudi Trlep pokimal, "graščak je res rekel, da se prej ko prej vzemita."

"Nazaj moram, domov," je vsa rdeča postala.