XXXIV.

Slabè je dremal in po malem blodil. Pljuskarica je ob postelji vila roke in nastavljala uho, ali pater Tonček že prihaja.

Kar so se v veži zaslišali koraki, Pljuskarica se je veselo zganila, v hišo je z Ančko stopil Matevžek.

"Kje pa je pater?" je kakor nejevoljna tiho vprašala.

"Kako bi že prišel? Saj ni lastovka. Potrpite, pride, ko pride."

"Spazil bi ga bil rajši in mi pritekel povedat, da ne skoprnim."

"Uro na uro da že strežem nanj, se mi je zdelo, pa sem poskočil in pritekel, da bi mu morda jaz sam pomagal kako, dokler parta ne bo."

Pljuskarica je odmahnila.

"Slabè, veste, je tudi uročen," je dalje šepetal; "saj ga boli glava."

"Ker mu je natrta," je odkimala. "Uroke, če res so, mu pa že prežene pater Tonček."

"O, znam jih tudi jaz – le stojte," je tiho sili in velel Ančki, naj mu prinese korec čiste vode in tri prav žareče ogle. Ko je prinesla, je šepetal: "Ogle vržem v vodo; če potonejo, je Slabè uročen."

"Ali pa ti!" se je Pljuskarica upirala.

Pa Matevžek je ni poslušal. Z rokami se je prav na lahko doteknil bolnikovih oči in ogle vrgel v korec vode.

Pljuskarica in Ančka sta ostrmeli: oglje je potonilo.

"Zdaj ga prebudite, da izpije požirek te vode, ogle pa si vrže vnic."

Ona pa da ne in ne: spenec je bošlji ko žganec, do moči pomaga bolniku.

Matevžek je v nemoči privzdignil ramo in se zagledal v bolnika. Kdo neki je imel takih moči, da je urekel korenjaka Slabeta?

"Kaj je res uročen?" je Ančko tiščala vedečnost. "In kdo bi mu jih bil nakanil?"

"Oči s takimi močmi ima človek, ki je majhen zizal tri velike petke," je povedal in šel, da bi spazil parta zdravnika.

Ančko je postalo strah, tudi Pljuskarico je oblila groza, obe sta težko čakali patra Tončka.

Matevžek ni več dolgo stregel nanj. Urno, kolikor so mu dale stare noge, se je pater bližal po prašni cesti.

"O, da ste le že tu!" mu je Matevžek skočil naproti.

"Kaj je tako hudo?" se je starček ustrašil.

"Slabetu morda manj ko Pljuskarici: reva kar pojema ob njem in vas čaka kakor grešna duša milosti božje."

Pater se je nasmehnil.

"Kaj pa Trlep?" je gredoč vprašal. "Ne bi je smel pustiti ob bolniku."

"Ni ga doma; fantov tudi ne."

"Kje pa so?"

"Kje? Ne vem," se je Matevžek zlagal in ne, ker res ni mogel vedeti, kje prav zdaj Trlepi so.

Molče sta prišla do Trlepovine, nekoliko postala in tiho odprla vrata v hišo.

"Gospod, pomagajte, pomagajte!" je Pljuskarica švignila pokoncu in skoraj na ves glas zajokala. Tudi Ančka je že poprijela za konec predpasnika, da bi ji složno pomagala, pa je pater zdravnik hudo pogledal in obe zapodil venkaj.

"Zunaj tulita, bolnika mi pa na miru pustita!" je tiho rekel in zapahnil vrata. Zdaj se je pripognil nad Slabetovo glavo in se čez čas sklonil.

"Kako je?" je Matevžek dihnil.

"Razpni mu obleko!" mu je pater velel in si potlej pokimal. "Ne, drugje ni poškodovan, hvala Bogu. Le zapni spet!" je dejal. "In korec vode mi prinesi – pa saj je že tu," je segel po Matevžkovi čarovniji. "Kaj pa je to?"

"Slabè je tudi uročen," je Matevžek mencal, "pomagati sem mu hotel, pa omotičnemu nisem mogel dati požirka iz te vode."

"In meniš, da bi ga ozdravil s to vodo?"

"Bi, bi, če bi bolnik mogel vnic vreči tudi tele tri ogle, ki so žareči potonili v nji."

"Greh je, če veruješ v take neumne vraže," je menih prste pomočil v korec in Slabetu poškropil obraz, potlej pa mu še iz neke stekleničke kanil dve, tri kapljice v usta.

Slabè se je zganil, pater mu je spet vode škropil v obraz; zdaj je vzdihnil: "Kaj pa je, ljuba?"

"Ali te še hudo boli, Slabè?" mu je pater položil roko na čelo.

"O, vi ste?" je za tren, dva spregledal. "Opravil sem pa le dobro."

"Vidim, vidim. Samo nekoliko huje naj bi te bil trčil, pa ne bi bilo več dobro."

"Ali je nevarno?"

"Vol ne bi morda več oral, če bi ga kdo tako počil; ti pa imaš trdo betico, v nekaj dnevih se boš z njo zaletaval v soteški grad."

"Ne bo treba, uklonil sem ga."

"Že prav, že prav. Zdaj pa se lepo upokoji in trdno zaspi."

Tega povelka skoraj ni bilo treba. Obraz se mu je podaljšal, mirno dihanje mu je dvigalo široke prsi, zaspal je.

Pater je počasi odmeknil roko in se z Matevžkov tiho pomaknil venkaj.

"Ali je hudo?" je v veži predenj omahnila Pljuskarica in si z rokami pokrila obraz.

"Hudo bo, če ga boš motila in plašila. Na miru ga pusti, domov pojdi!"

"Pomagajte, rešite mi ga, rešite!" jo je zmoglo v jok.

"Ali mi ne pojdeš venkaj, cmera neumna? Kaj bi ga rada zbudila?" jo je pognal pred vežo, Ančki pa naročil, kako naj Slabetu zdaj pa zdaj na glavo polaga v hladni vodi namočene platnene krpe.

Matevžek je precej stopil za Pljuskarico. Žedela je na tnalu pred drvarnico in v predpasnik ihtela.

"Saj ni nič hudega, Pljuskarica," jo je tolažil. "Prav kmalu bo shodil," ji je tiho pravil, kaj je pater govoril s Slabetom. "Samo na miru ga moramo pustiti, veste."

"Ne morem odtod, Ančka ga morda ne bi znala prav streči."

"Kaj mislite ostati na Trlepovini?" se je nasmehnil, ona pa tudi.

"Saj sem res že čisto neumna," je dejala in si obrisala solzne oči. "Kaj se neki tako ženem, ko vendar vem, da ga ima pater Tonček v rokah?"

Menih je prišel venkaj in se vzdihujé tudi sam spustil na bukov rkelj ob drvarnici.

"No, ti," je trenil v Pljuskarico, "kaj mi še ne pojdeš domov? "

"I, saj pojdem, samo povejte mi še, ali bo kaj kmalu zdrav."

"Nikoli več, če mi ga vsaj nekaj dni ne pustiš na miru."

"Ko me pa tako skrbi."

"Drugih skrbi bi imela zadosti, če ne bi bila taka frfra."

Pljuskarico je zabolelo, roka ji je segla po predpasniku in ga dvignila k očem.

"Ali si za svatbo že pripravila vse?" je dobri pater popravljal. "Nisi, vidiš! Taka si kakor tiste svetopisemske device zamudnice. Pa le stoj, tudi tebe bo grdo lovilo, ko v kratkem prigrmi pote Slabè. Pripravljati bi se morala, pa vasuješ in zavijaš kakor mačka na strehi."

Pljuskarici se je po vsem zardelem obrazu razlil tih, srečen smehljaj, Matevžek se je na glas regljal, pater se je modro držal.

"Samo videla bi ga še rada, preden pojdem," je želela.

"Matevžek, daj mi no tistle oklešček, da poženem to šavro!"

"Bog ve, ali Ančka prav pazi nanj," je rdela.

"To imam na skrbi jaz. Domov se mi že spravi, bolnika pusti na miru."

Prisluškujé je obžedela, tudi pater Tonček je premolknil: pred vasjo se je zaslišal hrum več ljudi. "Gredo, že gredo ...!" je Matevžek jasknil in jo uprasnil v tisto smer. "Trlepi se nemara vračajo ...," je vstala tudi Pljuskarica. "Vračajo ...?" se je pater čudil. "Kje so pa bili, da so tako glasni ...?"