XXXV.

Res je bilo tako. Krdela Žubinčanov in Témeničanov, ki so do sem spremljala Trlepe, so se hrupno poslovila in po dolgem curku spustila v dolino; Šentvidci in drugi so se že prej razgubili vsak po svoji bližnjici.

"Hvala Bogu, da ste le spet tu!" je Matevžek bušnil prav pred Trlepa, ki je razkoračen stal med sinovi in gledal za črno vojsko.

"Kaj je?" so se Trlepi ustrašili vsi obenem.

"Slabeta so davi pripeljali na pol mrtvega."

"Jezus Nazarenski!" se je Trlepu utrgalo. Nič več ni vprašal, kar na ves splav je šinil proti domu, sinovi in Matevžek pa za njim. "Ali Polona že ve?" je Tone segel po Matevžku. "Še ne," je ta čivknil od bolečine, Tone ga je ponevedoma prijel pretrdo.

Pater Tonček jih je že od daleč tešil z roko, naj se umirijo, da mu bolnika ne zbudijo.

Preplašeni so se ustavili. Trlepa so spremetale vse barve, fantje so debelo gledali, ko je pater pravil, kako je Slabetu in kaj mu je po vozatajih že prej vedela povedati Pljuskarica.

"Kje pa ste bili vsi?" je potlej z očmi obstal na njih zaprašeni obutvi.

Trlep je v kratkem pomisleku požrl slino in povedal vse.

"Zatorej nisem videl vso pot semkaj skoraj nikjer nobenega dedca!" je menih zmajeval z glavo. "A kaj bo zdaj? Oblast vas utegne hudo hudo pricvrkniti, posebno pa tebe, Trlep, ki si jim vojvoda."

Hm, tega se Trlep ne boji. Vojska ni nikomur skrivila lasu, ni nikogar nadlegovala, ni nikjer nič škodovala. Oblasti naj se boji le še graščak, ki je kriv vsega; nekoliko ga je že privila in ukrivila. Podal se je: nič več ne brani Slabetu na Pljusko in Tonetu do Polone.

"Kako veš?" se je dobri pater oddahnil.

"V oči mi je obljubil."

"Tàk je Slabè res prav čutil, ko se mi je otodile hvalil, da je užugal graščaka?" se je menih nasmehnil Pljuskarici.

Pljuskarica je rdela, molčala in oči pobešala.

"Poloni bi bilo treba poslati glas, kje in kako ji je brat," se je Tone domislil.

"Seveda, še ene mi manjka, da bi tuliti pomagala tejle!" je pater poredno pogledal nepočakljivo nevesto.

"Zvedeti vendar mora," je Trlep obračal; "saj jo že zdaj močno skrbi, zakaj ji brata še odnikoder ni."

"Kje je Vrbičev gospod? On naj stopi tja."

Vrbičev gospod je zginil. Ni mogel prežvečiti, kar je skuhal Trlep ... Hm, črna vojska je vendarle prebito huda stvar, glej jo po starih ali pa tudi po novih postavah. Za njo še utegne tipati oblast. Vrag si ga vedi, ali ne vzame v precep prav njega, češ, učen si na postave, pisma jim pišeš do cesarja, samo ti si bil, ki si jih učil, kako naj zaplešejo z gosposko ... Ko se je črna vojska vlila proti Soteski, mu je postalo vroče.

"Matevžek, ali znaš molčati?" se je ustopil pred pevčka.

"O, če ne bi znal in bi izčečsnal, kar vse vem, bi se svet zgrizel in požrl."

"Veš, na Primskovo pojdem, pri vikarju se zaklonim. Tu bi me utegnil iskati kak birič. Molči in ti sam vedi, kje sem. Ko se črna vojska vrne, pa z novicami brž brž priteci do mene!"

Bežal je ponoči, da ga nihče ni videl.

"Da, kje tiči?" so se zdaj spogledovali.

"Iskat ga pojdem," si je Matevžek na irhastih hlačah pritegnil stremena in šel.

"Pa tudi patru opatu moramo povedati, kaj se je primerilo," je Trlep zamišljen gledal za Matevžkom, ki je drobencal proti Šentjuriju in Bratencam pod Primskovim. "Najprej bi stopil v Stično, potlej pa bi se spustil še do Polone, če Vrbičevega gospoda odnikoder ne bo."

"Kaj ne bi do Polone lahko skočil kar jaz?" je Tone popal.

"Le potrpi, s Slabetom pojdeš, ko okreva."

"V Stično bi z vami šel pa jaz," se je tudi Francè izdal.

"Aha," se je pater veselo udaril po kolenih, "kaj se vendar že mečiš?"

"No, že prav," je oče pokimal, "pojdi in se spet zaleti, če ti kar v procesiji ne pridejo naproti."

" Nič se še nisem zaletoval."

"Nič? Do kolena si stal v vodi, pa si si v roke pljuval; zdaj ti nemara bo poprijemati na suhem."

"Kako se to ujema in veže?" se je Francè nekoliko ustrašil. "Kaj nam niste pravili, da ste vse uravnali pri Poberetu?"

"Sem, seveda sem; zdaj moraš tudi ti. Le popravi, pa bo dobro: krpež in trpež trdno držita."

Francè je molčal in gledal proti Stični. Za Svetim Duhom se kopičijo oblaki, drugo vreme dobimo. Saj je prav: suša je, po vaseh zmanjkuje vode, paše ni, zemlja v razpokah reži ...

"Pojdem, seveda pojdem," je že hodil za drugimi mislimi, "in sam Bog daj, da se pater opat ne bi kaj rebril, ko zve, kje smo bili ..."