XXXVI.

Do∫tikrat ∫te ∫li∫hali,
De ∫o nam sbri∫ali
V∫e, kar ∫o nam pervolili,
Pred altarjem oblubili
Sdaj tu nizh ne vela,
Ze∫ar v∫im ∫lavu da.

Bridke bridke ure so tačas bíle stiškemu opatu. Skrbelo ga je prav močno, ali samostan naposled neusmiljeno in brez potrebe res razženo ali mu vendarlej prizaneso. Dosti je prosil in iskal prijateljev, da bi mu pomagali rešiti Stično. Neki samostani cistercijanskega reda v gornjih avstrijskih deželah, to je vedel, obstanejo, cesar sam jim je obljubil. Le za Stično ni nikogar, da bi jo branil. Sirota je na poti temu, onemu, po njej, ki je že toliko dobrega storila domačim in tujim ljudem, se stezajo lakomne roke ...

"Bog jim odpusti!" je molil in milo gledal samostansko družino, posebno brate laike, ki so kakor otroci hodili za njim in ga vsi solzni spraševali, kaj bo.

"Ne vem, bratje, nič trdnega še ne vem," so ga samega oblivale solze, anti smilili so se mu pobožni delavni možje. "Pa četudi nas udari cesarjeva roka, ne obupujte, Bog vas ne zapusti, kje drugje vam nakloni srečo, saj ste dobri in pridni kakor čebelice."

Človek je v svoji žalosti in bridkosti dostikrat čisto sam, nihče noče ali ne more trpeti z njim Pater opat je to vedel že dolgo. Zato je sočutno, ljubeče gledal za brati, ki so se ubijali z delom, kakor da delajo zase, in ki so mu bili edina vdana tovarišija v tistih bridkih urah. Toliko huje ga je potlej ščemelo, ko je začel bolj in bolj spoznavati, kako so neki patri z vsemi mislimi že zunaj samostana.

In to je bilo res, prior jih je imel dosti za seboj.

"Zdaj zdaj nas razpihnejo križem svet," je prior učil še druge; "prav bi bilo, če bi si sami ubrali vsak svojo pot."

"Kam? Kaj smemo?" so se nekateri še upirali. "Redovniki smo, slovesne obljube nas vežejo."

"Danes še. Kaj pa jutri? Čas je, da korak in oči obrnemo v svet. Bolje je imeti kruh kjerkoli, kakor pa ga stradati doma. "

"Ob kruh ne bo nihče izmed nas," so verovali. "Škofija potrebuje še dosti svetnih duhovnov, nobene posebne sile nam ne bo, če nas res razženo."

"Vsak je svoje sreče kovač," je prior odmahnil. "Jaz, to sem že sklenil, ne bom stregel na košček kruha, ki bi mi ga kdo milostno vrgel: sam si ga poiščem, da mi bo všeč po velikosti in po okusu."

In je še tiste dni šel in storil tako.

Patru opatu je ob srcu bilo hudo, da je kakor z uma taval po samostanu in po polju. Bolečina se je še shujšala, ko mu je brat Inocencij baron Taufferer, profesor na ljubljanski gimnaziji, že čez nekaj dni poslal glas, da samostanu res že bijó zadnje ure.

"Pa se zgódi volja božja!" je v svoji kapelici pokleknil pred tabernakelj in se tiho zjokal. Solze so kanile na roko pričujočega Boga, in jo umečile, da se je počasi stegnila in mu pobožala trpeče srce ... Potolažen in skoraj močan je vstal in šel.

Zunaj je potlej zvedel, da ga na porti čaka Trlep s sinom Francetom. Spomnil se je, koliko žalosti in skrbi mu je prizadeval tudi Trlep, vzdihnil in mu vse odpustil.

"O, kaj pa vidva?" ju je prijazno pozdravil.

"Na očitno spoved sem prišel," se je Trlep prestopil in pogledal v tla.

"Očitne ni več treba, saj že vem vse."

"Tako prosim za zamero, anti drugače si nismo mogli pomagati. "

"Že prav, že prav: možite in ženite se kakor vas je volja."

"Bog vam povrni vse, pater opat."

"Ti pa pojdi po vsej gospoščini in vsem, ki še kaj želijo, veli, naj neutegoma pridejo, da jim ustrežem, dokler še morem in smem."

"Kaj?" se je Trlep zinil in prebledel.

"Stori, kar sem ti velel. Zdaj zdaj dobote svetega graščaka in nič ne veš, ali bo kaj prida voljan."

"Graščaka?" je Trlepoma od strahu klobuk pal na tla. "Kaj ne dobimo zemlje mi?"

"Beži, beži. Cesar si jo vzame vso in svojega graščaka vsadi med vas."

"Kaj take so cesarjeve postave?"

"Tudi take, Trlep, tudi take. Ali jih ne poznaš? Saj si me zmerom tako rad učil, kake so nove cesarjeve postave."

Trlep je zardel in v srcu grdo preklel cesarja in vse njegove stare in nove postave, ki kmetu danes nekaj dajejo, jutri pa vse jemljejo.

"Če je tako, pojdemo nad cesarja, da bi stiški samostan pustil na miru!"

"Cesar ni Sotečan. Ne nori mi več ubogih ljudi, samo pojdi in jim povej, kar sem ti naročil; pojdi, saj si navajen potov do njih."

Trlep je še bolj zardel, pater opat se je obrnil in šel svojo pot.

Potrta in ponižana sta odmotoglavila tudi Trlep in Francè.

"E, Vrbičev gospod je le pravo vedel, ko se je veril, da si vso meniško zemljo obdrži cesarska gosposka," se je Francè spominjal, ko sta se počasi bližala Poberetovi domačiji.

Trlep je molčal. Hudo mu je bilo za dobrimi menihi in preveč starih želj po samostanski zemlji se mu je utrnilo.

"Oče, ali kaže svatovati ob žalosti za menihi?" je Francè postal.

"Še so tu. Odlašati ne smemo. Kar moreš danes, ti utegne biti nemogoče že jutri. Da le tiho in brez hrupa opravimo, pa bo," je Trlep težko in le kakor odsekano povedal svojo misel.

"Če se le ne bo zdelo grdo?"

"Kdor nima oči, hodi zamudno; če pa vidi vsaj na eno oko, že hodi varno in srečno."

"Pa vendar ..."

"Glej bistro in drži, da ti loviti ne bo treba."

Tako sta šla in sta snubila ob umirajočem samostanu.