XXXVII.

Poletje je dalo dosti strni; za kruha, hvala Bogu, ne bo sile. V dežél je že šla jesen; lepa, sončna je bila. Prstenina je bila zdrava in obilna, ajda, črna in siva, je rdela in hitro zorela.

"Medu je letos dosti," so si čebelarji oblizovali prste, ko so podirali čebelje panje.

"Tudi sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile."

"Bog daj srečo menihom," so hvalo vedeli vsi. "Letos, glejte, niso pobirali ne desetine ne drugih dajatev."

"Anti veseli so, da jim bo zdaj zdaj iti iz Stične. Kaj bi še grabili in drugim v golt tlačili?"

Le Trlep si kar ni mogel odpomoči. Novice, ki jih je s Francetom zvedel v samostanu, so ga močno skelele. Menihi so se mu že smilili, še huje pa mu je bilo za njihovo zemljo. Naposled je po Matevžku vsej soseski poslal glas, kakor mu je velel pater opat.

Vendar nihče ni precej tekel v Stično, da bi si še kaj izvil iz meniških rok; slehernega je bilo nekako sram moledovanja, ko so si menihi samo že vezali beraško culo, vse črno se jih je zgrinjalo le v Mali Gaber, da bi se posvetovali z umnim Trlepom.

"Menihov je prav za prav škoda," je ta oni napeljeval; "če pa jih je res volja, nam še kaj pomagati, naj nam zemljo dadó v pravo last."

"Prej bi bili morda mogli, zdaj najbrž ne smejo več," je Trlep sam žaloval za njivami, ki si jih je v mislih kdaj že lastil; "cesar sam je že roke stegnil po njih zemlji."

"Pa tudi prej je niso smeli trgati in razmetavati," mu je pomagal Vrbičev gospod; samostanska zemlja ni osebna last menihov, kar imajo, morajo vse zapustiti naslednikom."

"Ali je cesar njih naslednik?" so se upirali. "Dadó naj, pa je, cesar se pa obriši, kaj mu mar naša zemlja!"

"Ne kvasite praznih!" se je Vrbičev gospod posmehnil. "Kje pa je tista vaša zemlja? O, v drugih rokah, ker je držati niste znali! Tudi menihom ni pala kar z neba, vi sami ste jo metali za njimi. Ali ni res, Trlep?"

"O, res," je Trlep glasno vzdihnil. "Moji pradedje so bili mogočni svobodnjaki, jaz pa sem meniški tlačan, ker so pač zemljo dali iz rok!"

"Ne samo tvoji, predniki tudi vseh vas so prevoljno iz rok spuščali svoboščine in njive."

"E, tudi po sili so nam jih jemali."

"Zakaj pa se niste upirale, mile Jere, lene? Pa kaj? Samo ponosen človek se moško upre krivici; suženj, hlapec pa pokleka in ponižno čaka, da bi ga iz stiske kar po čudežu izmotal Bog sam."

"E, Vrbičevi," je zmajeval mož, ki je tudi bil lačen zemlje, "siromaki smo bili, kakršni smo še zdaj. Kako naj bi se rebrili hudi gosposki?"

"Ta skrb vas ni trla nikoli! Pokorno ste vselej kar šli in tujcu na vsaki krtini zgradili grad in mu potlej še šibo namakali, da vas je z njo krotovičil!"

"Da, res," je Trlep pritegoval Vrbičevemu gospodu, "ubog in nesvoboden človek ni za nič."

"Vedite vsi vsaj za posihmal, da morate zemljo ljubiti kakor očeta in mater in da je nikoli ne smete spustiti iz rok. Kdor nima zemlje, je berač in kakor jesensko listje: vsak piš ga odfrkne Bog vedi kam!"

Možje so molčali in bolščali v tla.

"In nikar ne jadikujte v nemoči, ki vas še hromi," so se gospodu smilili. "Zemljiška gosposka bo prešla kakor je prišla, čas jo bo vzel. Vse mine, le zemlja je večna. Složni, zvesti si bodite: če ne že vi, jo vaši otroci dobodo vso v samostojno last."

"O, jaz sam bi jo že rad," je Trlep spet vzdihnil.

"Saj je vaša, po božjih postavah je vaša. Bog sam vas je vsadil vanjo; redi vas, iz nje ste, mati vam je."

"Že že, pa to so zgolj besede. Kaj ko bi vi napravili pisanje do cesarja, da bi nam jo precej vrnil v pravo last?"

"Oh, ne beračite zmerom! Ko boste v ljubezni do nje zadosti močni, si jo vzamete sami!" se jih je Vrbičev gospod že naveličal. "Zdaj rajši ne zamudite, lepo do patra opata stopite, dober mož je, še vam lahko ustreže, če vas tišči kaj posebnega."

In so vzdihujé vstali in šli vsak s svojo skrbjó, vsak s svojo željó.

"Kakor je čas res neprikladen," je tudi Trlep potlej povzemal, "svatbe pa le moramo kar brž opraviti, da nas kaj ne prehiti."

"Da, nova gosposka bi utegnila kaj nagajati, čeprav jo postavijo nove cesarske postave," mu je Vrbičev gospod pritegoval.

"Hudič jo potiplji! Zakaj neki zavira tako rada, ko si nas kdo umno ali neumno obeša zakonski jarem?"

"I, gospodarna je, previdna je vsaka gosposka. Saj veš, Sotečan je Slabetu branil na Pljusko, da ne bi bil ob dobrega gospodarja na Slabetovini; opat pa je nemara hotel ukriviti sebe in po svoje umečiti Franceta, da si fant ne bi mislil, kdo ve kako lahko se mu je tudi iz take hiše priženiti prav pred samostanska vrata."

"Bodi, kakor si hoče, samo da se je naposled vse tako prav razmotalo," so Trlepa obletale zgolj spokorne, prav nič uporne misli: "Ampak čudno je na svetu vendarle, da se včasih kar velike stvari lepo pretaknejo le zaradi ženske."

"V nobeni moški pesti ni toliko moči, kakor je je v drobnem ženskem srcu."

"Saj res: patra opata so odmakale Nežine solze, Pljuskaričino srce pa je podžigalo Slabeta, da se je rval z glavarjem in s cesarjem, dokler ni zmagal."

"O, moč ženske je ljubezen," si je Vrbičev gospod molzel brado. "Z njo ti primami raj ali pa odpre pekel že na zemlji. Ženska res dosti zmore, kaj prida pa sicer nikoli ni nobena."

Trlep je molčal in se smehljal, Vrbičev gospod je dalje momljal:

"Če bo katera ženska vendarle prišla vsaj do nebeških vrat in se bo ob sodbi izkazalo, da je z ljubeznijo res osrečila to in to dušo, ji bodo precej pokazali sedež v najlepšem kraju nebes."

"Še sreča, da je Slabè tako hitro okreval," je Trlep držal že drugo misel. "V gradu, bi dejal, je uredil vse, s Tonetom pojdeva snubit, pa bo."

"Kar. Francè se tako že veše s Poberetovo, a Slabè tudi na ves splav rine na Pljusko."

"Še to bi rad imel z glave, pa bom miren, mislim."

"Pravo si rekel. Le tihe in brez hrupa naj bi svatbe bile, kakor si mislil že sam; menihe, veš, bi sicer morda žalilo, če bi rajali mi, ko se jokajo oni."