XXXVIII.

In res so vse tri poroke opravili kar na brž.

Matevžku niso bile všeč: pretihe so mu bile, brez pesmi in brez veselega hrupa.

"Skoraj na skrivaj so vkup skočili in se precej skrili vsak v svoje gnezdo," je pevček godrnjal. "In vse to, da se menihi ne bi zgledovali. I kajpak! Kakor da ne bi v Stični imeli zdaj drugih misli in skrbi!"

Prav pusto in tiho je postalo na Trlepovini. Hiša bi bila kakor izumrla, če je Marjanica ne bi dramila z veselim življenjem. Anti staro gnezdo se je skoraj razlezlo. Trlepu se je hudo tožilo po Tonetu in Francetu, da je skoraj pozabil, kaj preti Stični.

Toliko bolj je vso sosesko plašila bližajoča se premena v stiški gospoščini; na dan je bíla posebno med siromaki, ki so živeli bolj ali manj le nekako ob primečku iz meniške kašče.

"Tak graščaka dobimo zdaj in valpta, kajne?" je tiščalo vse.

"Da, ob tla smo, slabo se nam bo sukalo posihmal."

"E, ni ga med nami človeka, ki menihov ne bo pogrešal."

Tako so tožili in po dobro besedo hodili k Trlepu, ki je bil izmed vseh Stični zmerom najbližji. Pa ta je zdaj najrajši molčal, vrtal vase in zamišljen poniglavil.

"Joh, huda bo, tudi Trlep, glejte, pobeša glavo."

A Trlep se je že osveščal: podnevi in ponoči je pestoval dve veliki misli.

"Da, to storim!" je sukal rep svojemu skrivnemu domisleku. "Menihi naj nas spoznajo do dna in pomnijo, kakor je prav."

Noči so mu bile polne skrbi in skoraj brez spanca.

"E, staram se, staram," je neko noč, ko je bil posebno otožen, spoznal. "Spati ne morem več in nadložen sem menda tudi že ves; še krehati bi moral prav nadušljivo, pa bi bil pravi starec!"

Zunaj je zavijal pes, cvilil in praskal po vežnih vratih.

"Hm, nekaj ni prav," je Trlep brž skočil v hlače in pogleda skozi okno.

Mesečina je sijala, noč je bila tiha, brezvetrna, nikjer se ni nič genilo.

"Primi ga, Pazi, primi!" je naščuval psa. Pa ta je le priskočil in se cvileč spel proti oknu, kakor bi prosil, da bi gospodar prišel venkaj.

Kar ti je čudno, kakor pod zemljo, zabobnelo, pes je strahoma odskočil in zatulil, svet se je zamajal, v zvoniku se je oglasila plat zvona.

"Jezus ... potres ...!" je groza oblila tudi Trlepa, da je brž sklical domače, popal spečo Marjanico in planil na plano.

Zemlja se je spet stresla. Po vasi je završalo. Ženski in otroški krik je jasknil v svetlo noč.

"Na, pazi na punčko!" je otroka brž v naročje dal dekli in že gredoč med vaške hiše naročil Janezu in Nacetu: "K živini poglejta, da se plašila ne bo!"

Tekal je od hiše do hiše, češ, ali se ni komu kaj primerilo, ko je tako vpitje.

"Kaj ne vidiš, ne slišiš?" so ženske, na pol gole, z otroki stale v gručah in vile roke. "Ves pekel je pokoncu, hudič sam trese svet, sodni dan bo – ti, Žalostna Mati božja stiška, nam zdaj pomagaj!"

"Ne vpijte, rajši molite," se je pomirjen nasmehnil. "In Boga zahvalite, da škode nobene ni bilo."

Stopil je k moškim, ki so molče ogledovali hiše, ali se je katera kaj razvežila.

Mednje je prišel tudi Vrbičev gospod. Snoči je kesno in nekoliko vinski odnekod priklamal in se zavlekel v Trlepovo senico, pa ga je vrišč na vasi vrgel pokoncu.

"Potres?" je zdaj modroval. "Nič novega. Zemlja živi, anti diha in se trese zdaj tu, zdaj tam, odkar jo je Bog dal iz rok. Če bi bilo drugače, bi bila mrtva."

"Če bo še tako dihala, se pogreznemo vsi," je nekatere postajalo bolj in bolj strah.

"E, nič se ne bojte," se je učeni starec smehljal. "Prav pred sto leti je hud potres takisto strašno tresel vso Témeniško dolino, svet se pa le ni podrl in se tudi zdaj ne bo."

Gabrovci so slušali in poiskali vsak svoje.

"I, Vrbičevi, kaj niste nekoliko piškavi že vi sami?" je ušlo nerodni ženski. "Sapa, bi dejala, preveč leti v vas; patra Tončka poiščite, take pijače ima iz zeli in medu, da vam naduha precej zgine brez sledu in tiru."

"E, moj dan se je nagnil, mrači se že," je kakor sam vase skomljal v razmršeno brado. "Truden sem."

"Kar k meni pridite," se je Trlepu smilil. "Že snoči bi me bili morali poklicati, ni bilo prav, da ste spali v senici."

Vrbičev gospod je molče šel z njim; v sivo brado so mu na skrivaj drsele bridke solze.

"Takle konec sem torej učakal?" ga je nosilo v nekdanje, srečnejše dni. "Pa saj sem star in ubog: prav je, da se spravim s poti."

"Kako vam je?" ga je Trlep vprašal, ko ga je spravil v posteljo.

"Žejen sem."

"Vročica vas kuha, saj kar gori iz vas."

"Trlep, z vinom me napoji, strašno sem žejen; pil bi rad, morda poslednjič."

Prinesel mu je vina in se menil z njim, da bi mož zaspal.

"Še to bi rad učakal, kaj napravijo s Stično," se je bolnik čez čas spomnil. Dobra mi je bila. Kadar me je najbolj vilo za obutev ali za obleko, mi je vselej rad lepo pomagal stiški opat ..."

Za tren, dva se je zamislil tudi Trlep. Kako neki je v Stični? Ali je Francetova Poberevina kaj škode utrpela? In se je fant dobro držal? Kaj bi sicer svet govoril o Trlepih? Pa samostan, samostan? Da mu le ni zidin kaj razkrehnilo? Če jih je, Bog vsaj daj, da menihov ni nič prizadelo, ko so prav ob uri potresa gomazeli v cerkev.

Še tisto dopoldne ga je skrb nesla v Stično. Vso pot mu je bílo na uho, kako je potres, strah božji, ljudi oplašil in vse razmajal.

"E, hudo je bilo, hudo," mu je tožil tudi Slabè, priženjeni gospodar stare Pljuskarjevine. "Hiši se vendar ni primerilo nič, le ustrašili smo se in strop v vozniškem hlevu je počil po vsem dolgem; druge stropnike mu bo treba vdelati."

"No, da se ti le mlado gnezdo ni razkopalo, pa je dobro," je Trlep pošali in mižiknil Pljuskarici, ki je vsa rdeča in očitno pomlajena stala ob možu Jurku.

"Na Pljuski je bilo že še še," je rekla, da se ne bi bila nasmehnila porednim Trlepovim mislim, "ampak na Grmu je bilo joj. Pri samošnem Čandku je skoraj ubilo in pokopalo Matevžka."

"Matevžka?" se je Trlep ustašil. "Križ božji, kako – ?"

"Vrbinčev gospod si je včaraj ves dan tu neko žalost moril, kakor je hotel povedati, pa že ni mogel več do kraja; le na jok mu je hodilo in vino ga je zmagovalo," je pravila prav zgovorno. "Snoči sta privpila še Čandek in Matevžek. Pila sta in pela, starega moža pa le nista nič razvnela. Kmalu je potlej vstal; da pojde v Mali Gaber, je dejal. Vesela in zdrava sta tudi ona dva šla domov. Davi so ju na pol živa potegnili izpod tramovja stare Čandkove koče. Pater Tonček zmajuje, češ, ne vem, kaj bo."

Trlep je brez pomude skočil še na Grm, da bi obiskal nesrečnega pevčka.

"Saj ni hudega, oče Trlep," se mu je ta po sili smehljal. "Samo nekaj mi je palo na betico in levo roko mi je skvečilo, drugega ni bilo."

"Pater Tonček pravi, da ti bo levica najbrž ohromela, ti pa čenčaš, kakor da res ni bilo nič," ga je skoraj karal Čandek, ki ga tramovje ni vidno pohabilo, samo prestrašilo prav hudo.

"Saj mi ostane še desnica, da se bom lahko križa in si nosil do ust, kadar bom kaj imel."

"Da bi le srečno okreval," je Trlep vstal. "Takle jesenski čas je nevaren, veš, še v postelji te najde več bolezni."

"Brez skrbi, moj čas, mislim, še ni tako zrel, da bi se že osipal."

"Ko shodiš, pridi k meni; druščino boš delal Vrbičevemu gospodu; nekaj omaguje."

"Omaguje, omaguje, moje druščine, bi dejal, že ne potrebuje, pripravlja se za večjo in večno druščino," je Matevžek pravil, kako je Vrbičevega gospoda podiralo že snoči. "Pridem pa, pridem, vsaj stregel bi mu še rad, smili se mi."

"No, le kmalu se spravi pokoncu," mu je Trlep pokimal in jo po bližnjicah ubral proti Stični.

"Pevec je vendar najsrečnejši človek na svetu," se je spotoma spominjal. "Živi lepo brez skrbi kakor vrabec v prosu, vse ga ima rado, nič ga ne spravi ob dobro voljo."

Kmalu dopoldne je prišel v Stično in precej zvedel, da Stične hudi potres ni posebno potresel in da se tudi samostanu in menihom ni primerilo nič hudega.

"E, na trdnem stoji tale naš samostan," se je bližal Poberevini; "na veri in molitvi stoji in na dobrih delih in v Marijinem varstvu živi ..."