XLI.

Dokler je∫t shiv bom,
Na va∫ je∫t mi∫lu bom.
Sdaj va∫ lepu objamem,
Od v∫ih ∫lavu vsamem.

In že so minevali poslednji dnevi, ki jih je menihom še bilo prebiti v Stični.

Zadnjo nedeljo je iz bližnjih in daljnih krajev prihitelo ljudi, da za vse še prostora ni bilo v veliki stiški cerkvi.

Samostanska družina se je ustopila obakraj velikega oltarja; opat se je ločil od nje in šel, da bi slovo govoril stiškim ljudem.

Stopil je na prižnico. Oblečen je bil po opatje: na glavi je imel belo mitro, v roki krivo opatjo palico, čez prsi zlato verižico z dragotnim križkom, na prstancu pa bleščeč prstam velike vrednosti. Vsa cerkev je zajokala, še preden je katero zinil. Ljubezen ljudstva ga je ganila, da je tudi sam zaihtel in naposled le težko spregovoril za slovo.

"Kar umre v pokorščini in ljubezni do Boga, spet oživi," je sklenil govor, ki mu ga je trgal glasni jok ljudstva. "Bog včasih vzame z eno roko, zato pa vrne po svoji previdnosti z obema rokama, vrne, ker je pravičen in dober. Pred šest sto in petdesetimi leti je bila menihe v ta kraj privedla Marija; vemo, verujemo, da jih ne bo pustila v sramoti in pregnanstvu: pride čas, ko se beli menihi vrnejo v našo lepo Stično, da bi spet služili Bogu in da bi z besedo in dejanjem pomagali ljudstvu ..."

Stiška cerkev, kakor je bila stara, še ni slišala takega joka. Razvezal se je iz mehke stiške duše, žalostna ljubezen ga je bridko jokala. Le počasi in kakor odmrli so se potlej ljudje motali iz cerkve. Na skali sredi Tekavice je že stal Trlep in otožno gledal po svetu, ki se je zgrinjal okoli njega.

"Teman mu je pogled," so se dregali, hudih mora imeti za bregom."

"E, udarilo ga je, udarilo tudi njega."

"Meniha in Trlepa, oba boli, ker se jima pot cepi v razpotje."

"Trlep in samostan sta zmerom bila eno."

"Da, Trlepa si videl, ko si gledal samostan."

Trlepu se je pogled obrnil v samostan. Hudo mu je bilo. Posebno za opatom in patrom Tončkom. Misli mu niso hodile samo za ljudmi, ki so gomazeli okoli njega, silile in vrtale so tudi do menihov.

"Kako jim mora biti hudo!" so se mu oči meglile.

Skočil je s skale in se obrnil proti domu.

"Saj sem rekel," se je neki mož odhrkal, hudo je udarilo Trlepa: ne more več govoriti, kar je otodile še hotel."

"E, hudo je tudi nam," je še ta, oni menil. "Menihov ne pozabimo zlepa."

"Škoda, zemljo bi nam bili morali dati v last, saj so vedeli že dolgo, da jim bo iti in da je s seboj ne vzamejo."

"Hm, kaj hočeš, gosposka so bili, ne slaba za nas, gosposka pa vendarle."

Tekavnica se je praznila, ljudstvo se je poniglavo razhajalo.

Vsi zvonovi so zvonili; njih glas se je odmikal, lovil in prepletal.

V kapiteljski sobani so prav tačas vsi menihi poslušali zadnjo sermo – govor svojega opata.

"Svetna sila nas je zapodila po svetu," jim je ob koncu govora še rekel s prav drhtečim glasom.

"Pojdimo torej, božja volja je taka! Duhovne vezi, ki samostansko družino tako lepo vežejo z opatom, so se pretrgale. Tako vas odvezujem obljub: da bivate v samostanu, da ostanete ubožni in da se pokorite svojemu opatu. Poslovimo se še s spominom blaženih menihov prednikov in s stiško zavetnico žalostno Materjo božjo ... "

Menihi so glasno ihteli, opat sam je komaj še mogel reči: "Sovražnik že stresa vrata, surgite, fratres, abeamus hinc. Vstanite, bratje, pojdimo, odtod!"