II.

Francetova naglovitost je močno poparila nerodno Nežo. V peči ji je nekaj kipelo, pa ni slišala: zagledala se je predse, roke so ji ostrmele.

"Prav lepo se res nisem menila z njim," si je očitala. Da le zameril ne bi preveč," jo je skrbelo.

Kar ti je izza vogala prišarala Krtuca, stara in grada suhopeta ženska. V mladosti je bila malopridnica, očitna grešnica, zdaj pa, ko je greh ni več maral, ji je vsa soseska očitala, da je mora in nevarna vešča. Porodnicam se je vendarle rada silila za babico, pa je niso marale k sebi, tako je bila opravljiva.

"Hoj, Neža premlada, ali te je obiskal ženin, ženin?" je brezzoba usta raztegovala v hudoben režaj. "Kdaj bodo oklici?"

Neža se je hudo ustrašila. "Kaj to mar vam?" jo je popala tudi jeza, ker je vedela, da bo Krtuca s to novico obhitela vso vas.

"I, nič, glej jo. Pa vendar mislim, da bi te bilo škoda, če bi se zavrgla s Trlepovim."

"Ali ste mi oče in mati vi, da vas to tako skrbi?"

"Trlep," je opravljivka vila svojo, "glej, je že moral iz hiše dati Franco – pater Pavel je ugnal trmoglavca in mu pregnal tisto candro."

Neža je vse to že vedela. In prav zato je Francetu dejala, da bi poroko še odložila. Novice o Trlepu so ji bile čez glavo, naj se prej nekoliko pozabijo, si je mislila.

"Čemu vse to pripovedujete meni?" se je jezno otresala opravljivke.

"Sramotno bi bilo, če bi Stičanka jemala ženina iz take hiše. To vedi in ne pozabi."

Neža od jeze ni precej vedela, kaj bi rekla.

"In tistega otroka," je opravljivka hitela, "je v rejo vzel Praznik iz Velikega Gabra."

"Kaj vam je storil Trlep, kaj nedolžni otrok?"

"Meni nič, a tebe bi spravil ob dobro ime. Ne meni se več s Francetom, kar prej ko prej vzemi Nograškega."

"Nograškega Marka? In če bi bil ves svet in zlat, ga že zato ne bi marala, ker je v rodu s stiško moro in opravljivko Krtuco!"

Krtuca je zazijala, a Neža je zavpila:

"Kar poberite se, mora Krtuca!"

"I, Neža, kaj se ti meša?"

"Podnevi ljudi opravljate, ponoči ste mora in jih tlačite!"

"Mili Jezus!"

"Pa le dobro me poslušajte: če nihče, jaz vas uženem, samo pridite mi še katero noč!"

Krtuca je od jeze zapuhala in se pognala v vas, da bi od hiše do hiše opravljala in v nič devala Poberete, Trlepe in ves svet.

Neži je bilo skoraj žal, da jo je tako ujezila in zapodila. Baba je polna hudobij in sam večni Bog vedi, kaj ji utegne še nakaniti, ne boji se je zaman vsa soseska.

Misli so ji spet šle za Francetom ... Da, rada ga že ima, rada, vendar preprijazna ne sme biti z njim več, saj pater opat nemara nikoli ne bi dovolil, da bi ga vzela ... Srce jo je zabolelo, naslonila se je ob burkle in se razjokala, kakor se razjoče mlad, po neumnem nesrečen človek.

Ko je Poberè opoldne prišel domov, mu je med jokom precej povedala, kaj je bilo.

"Če si zavračala Krtuco, je prav, samo pregrdo si jo," je oče zmajeval z glavo. "Mladi ljudje ne smejo tako govoriti s starim človekom."

"Mora je, snoči me je tlačila; tudi prej že večkrat."

"Beži, beži," se je smehljal. "Ko se omožiš, ne bo nobene more več k tebi."

"Saj tako je rekel tudi Francè," je rdela.

"In da si bila neprijazna tudi s Francetom," je nalašč preslišal, "pa je bilo grdo in neumno."

"Saj bi samo rada, da bi se nekoliko pozabilo, kar je bilo pri Trlepovih."

"Pusti, ne razumeš tistega."

"Kaj pa pater opat?"

"Dober človek je, ne bo ti podiral sreče."