VIII.

Ko je samostanska kočija minila Pljusko, so zaprta vežna vrata krčme regnila samo toliko, da je droban možiček pomolil ven glavo in svetlo pogledal za njo, pa še odskočil in planil med goste v gostinski sobi.

"Hoj, menihi so že mimo," se je otročje hehetal; "zdaj pa le udarimo katero."

"Kaj zato danes še nisi zapel nobene?" se je vsa krčma smejala. "Matevžek, ali se jih res tako bojiš?"

"E, ne poslušajo radi prepevanja po krčmah," je kimal Matevžek, nizek in droban človek.

Bil je tiste vrste človek, ki mu ni obstanka v enem kraju. Zmerom je bil na potu, kakor deseti brat. Brez poklica, brez dela je blodil od hiše do hiše, od vasi do vasi. Povsod ga je bilo dosti, po sejmih in božjih potih, po krčmah in svatbah. Kdor sam ni kam mogel ali utegnil, je zanj pot storil Matevžek in jo dobro in hitro opravil. Ljudje so ga imeli radi. Zmerom je vedel kaj novic, a če jih bilo ni, si jih je izmišljal in se lagal, kakor bi pes tekel. Posebno rad je pel, pa glas mu je bil tenak in šibak, čisto ženski ali otroški – lastnosti zadosti da se je ob njih preživljal pri dobrih ljudeh.

"Če te je pesem tiščala," so ga vozataji dražili, "bi bil povedal, pa bi jo bili zaokrožili mi vsem menihom na kljub."

"E, to pravite zdaj."

"Vozataji smo, nikogar se ne bojimo, tudi menihov ne, kakor se jih moraš bati ti, ki ližeš meniške sklede."

"Že res, vozataji ste, vse ceste so vaše in prevzetni ste, noben graščak ni tako, pa vendar ste le hlapci svojega gospodarja."

"Kar zapojte, pa je," se je vtaknila Pljuskarica, krčmarica, že štiri leta vdova in sama gospodar in gospodinja, še mlada in ne velika, a na vse plati obilna in trdna ženska. "Čeprav je sobota, sopraznik, le rajši slišim, če pojete, kakor da bi se grizli."

"Saj res," ji je pritegnil kmet, ki ga je delopust zmamil med pivce. "Matevžek, zapoj brž katero, samo grlo – ná, si še primoči," mu je rinil kozarec vina.

Pevček je slastno izpil, cmoknil in zapel:

"Ves hrib se je tresel,
ko je Jezus križ nesel,
je venček spleten,
Mariji posvečen ..."

"E, molči, molči s tistim svojim babjim glasom!" ga je ustavil že vinsko okajeni vozataj. "Udarimo jo mi, dedci!"

In so jo res precej:

"Lepših fantov na sveti ni,
ko so ti mladi furmani.
Konju je tuj, voz je tuj,
ti, mladi furman, si pa muj ...!"

"Ali si slišal, Matevžek, kako poje, kdor se menihov ne boji?

"En sam menih naj bi zdajle stopil med nas, pa bi se tudi vi čisto drugače menili," se je Matevžek poredno smehljal. "Vsakomu se še kako upiraš, menihu se ne moreš, tako te pogleda."

"Kar pride naj, pa boš videl!"

"Tu ga nemara res še učakamo danes," se je oglasil Vrbičev gospod, ki je molče sedel med vozniki in pil. Otodile sem bil pri Goljufu na Grmu; nekaj hromoten in kilav je; oporoko bi mu bil moral napisati, pa se je mož premislil in poslal po meniha zdravnika, češ da se mu še nič ne mudi na drugi svet."

"O, pater Tonček!" se je Pljuskarica zganila. "Gredoč se bržkone res pomudi tudi pri našem pastirčku."

"Kaj imaš še tisto kravo, ki je fantu pokvečila nogo?" je vinjeni kmet hotel vedeti.

"Nak. Ko mu je pater Tonček uravnal in obvezal nogo, mi je svetoval, naj nevarno kravo dam od hiše. In sem jo res kar prodala, čeprav je bila še plemenska in prav mlečna."

"Če menih zdajle res pride, da bi pogledal po fantetu, premoti ga, premoti, da se kaj pokaže tudi med nami. Človek ga rad posluša. Priljuden je in veseliven, kakor da je vsak dan njegov god."

"Veselo srce – pol zdravja," je Matevžek primaknil.

"Kdor živi veselo, živi dolgo," je vesel voznik potrdil.

Pater Antonij je bil ljubljenec vse stiške gospoščine. Z njim sta hodili vedrost in mirnost, za seboj je puščal utolaženost in samozaupnost. In ni zdravil zgolj z zdravili, bolniku je marveč pomagal tudi z modro, tolažilno besedo. V kogar so se uprle njegove žive, čiste oči in na kogar je položil svojo mehko belo roko, ta je kmalu vstal, taka čudna moč je vela iz dobrega patra Tončka, kakor so ga vsi imenovali.

In ko je bolnik okreval, se je ljubi pater veselil in smehljal, kakor se noben menih ni znal.

"Patra v krčmo pač ne bo," je Vrbičev gospod omajeval. "Menihi ne hodijo v krčmo, zdaj tudi dobre volje nihče izmed njih biti ne more, toliko ti imajo skrbi in sitnosti."

"Saj res," je kmet kimal, "cesar jih nekaj izpodriva; še proč jim bo iti, pravijo, in vse nam pustiti."

"Tega pa le nikar ne misli. Kar imajo, jim do golega pobero cesarski – prazni pojdejo iz Stične."

"Ni mogoče," se je Pljuskarica kakor ustrašila. "Ali je to prav?"

"Anti tako ti je. Menihu tudi tako nobenemu ne bo treba stradati, le kmetu bo tenka pela pod drugo gosposko, ker menihov več ne bo, da bi nam v stiski pomagali."

"Bog pomagaj," se je kmet ustrašil, "kaj pride za njimi druga gosposka in ne dobimo mi vse meniške zemlje?"

"O, druga gosposka vas bo krotovičila, da boste kri potili."

"S čigavo pravico? Ali ni cesar sam ves za kmeta?"

"S čigavo pravico pa razganjajo menihe, posebno stiške? Z ničigaršnjo, pa jih vendarle, saj veš."

"Tako bi bilo bolje, da bi naš samostan ostal?"

"Bolje, bolje. Star je; častitljiv in dober je za kmeta bil zmerom. Ustanovili so ga v starih starih časih, ko je po teh krajih bilo še dosti puste divjine. Beli menihi so udelali zemljo, ljudi naučili umnega kmetijstva in lepega krščanskega življenja. A zdaj, tako pravijo nove postave, jih ni več treba."

"Stična je bogata, da menihi vozov ne mažejo s kolomazom, marveč kar s presnim maslom; denarja pa neki imajo, še šteti ga ne morejo več, le merijo ga na mernike. In vse to, pravite, vzemó in požró cesarski?"

"Beži, beži! Tisto z maslom in mernikom je neumna pravljica. Kaj meniš, da se menihom cedi sam med? Dosti davkov morajo plačevati, veliko veliko ljudi, svojih in tujih, preživljati, psoebno siromakov in popotnih."

"Hm, res je. Kdor na visokem sedi, vsak kamen vanj prileti."

"O, življenje menihu tudi sicer ni kaj prijetno. Menih moli podnevi in ponoči, se posti in pokori, je zmerom resen, skoraj otožen mož. A če je kolikaj veseliven, radi nekateri pravijo, da je slab menih; če pa je tih, sam zase in svet, mu še rajši očitajo, da je skriti hinavec. In žene nima in otrok ne, najlepše na svetu mu manjka; svet ne živi zanj, on ne za svet."

"Čemu pa se pomeniši, če je tako?"

"Hm, ne vem, kako bi ti odgovoril," je Vrbičev gospod dalje pravil. "Veš, kuto si natakne človek, ki je po svoji veliki pobožnosti le še za to, ali pa tak, ki ga je kaj vrglo s kolovoznice in je preslab, da bi se poskusil s križi in težavami življenja."

"In kmet mora menihom krvavo tlačaniti, da se laže po polžje skrivajo in gosposko preživljajo," se je pijan voznik na glas smejal.

"Pobožen je človek lahko tudi med svetom. Sveti Jurij, sveti Martin sta bila vojščaka, pa sta se zveličala in sta svetnika," je še drug voznik pomagal.

"Da, prav je, da jim cesar ne daje več potuhe in da jih podi v svet."

"Jaz ne mislim tako," je Vrbičev gospod zmajeval; "samostani so vendarle velika dobrota za ljudi."

"Vsi?" je voznik svetlo gledal.

"Ne rečem, da prav vsi; tale stiški pa prav gotovo. Kaj je nam bil, spoznamo, ko ga več ne bo."

"Stavimi sto na eno, da naših menihov ne zatne nič hudega," je kmet udaril ob mizo; "na pravem toporišču imajo glavo."

"Čas teče, nič ne reče, ne moreš ga obrniti," je Vrbičev gospod skomljal v osivelo brado; "marsikaj se še sprevrže, tako hude so nove cesarske postave."

"To je pa res," se je voznik domislil. "Cesar podira vse staro, še bratovščino čolnarjev na Savi in Ljubljanici."

"Privoščim jim," mu je tovariš pritegoval. "Sam napuh jih je, ker ima njih bratovščina celo kopo posebnih pravic."

"Zato takle čolnar še pogleda ne voznika."

"Cesar jih naj le kroti, čolnarje, cest imamo zadosti in dobrih, nepotrbni so – kakor menihi in nune," se je dušal posebno hud voznik.

"Vse bratovščine, stanovske in tudi cerkvene, naj se opustijo, da samo eni ne bodo imeli posebnih pravic za ta in za drugi svet."

"I, odkod pa potlej kruh čolnarjem?" se je Matevžek spomnil. "In kako bo kaj kupčije, če čolnarjev ne bo in voznikov?"

"Kdo pravi, da voznikov ne bo?" so vozniki grmeli. "Dokler bo svet stal, se bo blago prevažalo iz kraja v kraj."

"Nova postava preti tudi vozatajstvu," je Vrbičev gospod pravil. "Vozatajstvo sicer še bo, le vozniške samovoljnosti in oblastnosti bo zdaj zdaj konec."

"Vidiš?" je Matevžek kimal vozniku. "Pazi, manj nesreče ne more več biti, samo več je je še lahko, kakor je rekel tisti, ki mu je v hlače ušlo."

"Nič ne verjamem," so se vozniku upirali. "Kupčija se ne da opustiti kar tako."

"Ne da se ne. Brez voznikov ni kupčije. In kako bi svet živel brez nje?"

"O, en palec kupčije ti več zaleže, če si lačen, kakor en vatel učenosti. In sama neumna učenost cesarskih gospodov bi nas rada zavirala."

"Pljuskarica, glej jo, kaj če voznikov res več ne bo?" je kmet poredno obračal pogovor, ki mu je bil prepust, da bi se bil mogel zadosti mešati vanj.

"Gledala bom tebe, ki si tako modrih besedi."

"Jaz sem že jesenski zajec, prestar zate, ki si vodva, za devet deklet. Izberi si ga pa le, dokler te še mara kdo. Ljubček in škrjanček pojeta le spomladi in poleti; ženska, ki se ji je najlepše cvetje že obletelo, mora biti še vesela, če ji jeseni ne uideta oba. Ali pa svetega Petra in Pavla prosi pomoči, velika svetnika sta oba."

"Sveti Peter in Pavel nista dobra svetnika," je Matevžek nagajal kmetu.

"Glej ga, antikrista, še svetnikov se ti loti!"

"Nista dobra ne. Sveti Peter je ženi ušel po svetu, sveti Pavel pa še oženjen nikoli ni bil in je čudno pridigal, da slabo stori, kdor se oženi."

Pljuskarica pa ni kmetu nič dejala, zamerljivo je kar molčala, samo Matevžek je nemirno mencal, kakor da bi rad kmetu še katero zabrodil.

"Pa ne, da si ga že ujela?" je kmet pijano tiščal. Nemara tegale Matevžka, ki te tako milo gleda in se ti priklada v besede?"

"Iz vina čenčaš," se je Matevžek jezil, "in siten si že kakor breja mačka."

"Tiho, prihajač!" je kmet udaril ob mizo. "Kdo se meni s teboj?"

"Z nami pije in v meniškem strahu živi," je eden voznikov revskal; "na miru ga pusti."

"No, pa se zvadi še s temle vozatajem, ki pod kreljuti jemlje Matevžka. Tako bi imela oba: eden bi pel, drugi bi vozil in pil."

"Pa si res siten," se je voznik smejal.

"Le prikupi se Pljuskarici in Boga prosi, da bi te marala, na mehko boš sel," se je kmet smejal. "Krajinčan voli pari, Bog pa ljudi."

"Ne norčuj se s takimi stvarmi, saj se še znaš ne."

"Pa naj Vrbičev gospod pove, ali sem zinil katero táko, da bi mi že vsak smel striči besede."

"Ne zameri," je Vrbičev gospod počasi odmahnil z roko, "res jih utrinjaš, da bi te laže nosil ko poslušal."

"Kaj sem rekel takega?" je kmeta postajalo sram. "Poželenje mesa mi res ni bilo v mislih."

"Meniš, da ni drugega greha? O, to je majhen greh v primeri z grehom zoper bližnjega."

"Že prav," se je treznil, "molčal bom, razdirajte jih, kakršne hočete."