IX.

V krčmo je zdajci stopil Jurij Slabè, podložnik Turjačanove graščine v Soteski ob Krki.

"Hoj, Vrbičev gospod, pa sem vas le iztaknil!" se je veselo nasmehnil. "Že ves dan vas iščem kakor šivanko v senici."

"V krčmi me laže najdeš ko v cerkvi, tak sem, ne morem pomagati."

Pljuskarico je privzdignilo; vsa rdeča se je nasmehnila možu iz Suhe Krajine.

Jurij Slabè, že blizu štiridesetih let, pa vendar še zmerom samski človek, ji je prijazno segel v roko in sel za prazno mizo v kotu.

Jezični kmet, ki se je med vozniški še nacejal z vinom, se je poredno nasmehnil. Rad bi bil zinil katero prav bodečo, pa se ni upal, tak veljaven mož je bil Slabè, čeprav še neoženjen. Samo Trlep iz Malega Gabra bi se smel meriti z njim.

"Aha ... ljubezen ...," je stari voznik pošepetal kmetu. "Oba lepa, oba mlada, oba se rada imata. Kar za vkup sta."

"Sta, že davnaj sta bila, pa Sotečan ni pustil," je kmet šepetal. "Tako se je primožila na Pljuskarjevino."

"Pridna, pametna ženska je, bi dejal."

"O, je. In več ko le baba. Ondan, le poslušaj, smo pili in se nekaj sporekli, a jaz sem v vihri in po nerodnem bokal pomel z mize. Pljuskarica me je tako trdo popala, da sem se moral prav na široko ustopiti, sicer bi me bila podrla ali pa venkaj izpehala."

"Klena je videt, res; tudi Slabè je lepo zatepen."

"Po Pljuskarjevi smrti spet rineta vkup, a Soteska se upira in brani, Slabeta ne da in ne da iz gospoščine."

"Kaj pa nova cesarska postava? Po njej bi ga morala dati."

"Že, že, pa vendar počne, kar hoče, anti moč ima še zmerom le gosposka in gorka je Slabetu, ker jo je ono leto nekaj očrnil pri cesarju."

"Taka pravica, čeprav je cesarska, me piši, kamor hočeš."

Slabè je Vrbičevemu gospodu mignil k sebi.

"Pisanje do cesarja bi nam napravili," je tiho povedal, ko sta trčila in izpila.

"Kaj ni zaleglo tisto – kdaj je že bilo? – aha, prédlansko leto, kajne? Prebito sem ga bil lepo počesal in nasvedral."

"Vse zaman. Čez leto in dan so z Dunaja poslali glas, da se nam je pritožiti le pri naši gosposki. Razsoja naj nam torej tisti, katerega tožimo. Nori so tudi na Dunaju."

"Saj sem že tačas povedal, kaj bo."

"Pomnim. Cesar, mislim, naše pritožbe nemara še v roke ni dobil, zato je tudi odgovor bil tak. A zdaj pojdem kar sam do njega, samo napisati mi morate še enkrat vse, da bo videl in bral, če mu vsega dopovedati ne bom znal prav do dna."

"Daleč je Dunaj, o Slabè, in težko težko ti je priti do samega cearja."

"Pa če bi se preberačiti moral do Dunaja in cesarja iz tal izkopati, tja pojdem in sam zlodej me ne odžene, dokler se s cesarjem ne pomenim čisto do kraja!"

Precej dolgo sta se tiho menila. Slabetu so gorela lica in ušesa, starec si je nekaj zapisoval.

"No, že prav," je učeni mož naposled pokimal, "vse to dam v pisanje in prav kmalu ti ga prinesem, sam pa le brž stori, kar ti je še treba, preden jo mahneš na pot."

Vrbičev gospod je odšel, Slabè je še posedel.

"Bela njiva, črna ral, moder mož jo je oral," je rekel kmet, ki bi bil pogovor rad začel tudi s Slabetom. "Uganite, kaj je to."

Vsi so molčali, uganka je bila pretežka. Kmet se je ponosno nasmehnil: "Pismo, da veste."

"Če res toliko veš, pa razmotaj tole," se je oglasil Matevžek, ki je bil še hud nanj: "Dokler je majhen, štiri premaga, ko je srednji, svet obrača, a ko je star, po sejmu skače."

Nihče ni povedal take, da bi bila prava, tudi kmet ne.

"To je – vol!" je Matevžek poudaril in poredno pogledal kmeta.

"E, kako neki?"

"Dokler je tele, sesa na štiri sesce, potlej orje, brazde obrača, a ko se postara, ga prodajo na sejmu."

Kmetu se je za malo zdelo, da ga je ugnal Matevžek. "Kaj pa je tole?" je vprašal vso krčmo: "Od enajstih do polnoči se goreča črna kočija v četver vozi po cesti med Višnjo goro in Stično. v kočiji sedi gospod in se bridko joka, za kočijaža je črn mož z belimi rokavicami in rdečo polhovko; tudi vsi štirje konji so črni in plamen jim jezlja iz gobca in nozdrvi. – Kdo je to?"

"Kdo neki, če ne hudič?"

"Res, tisti je. Kočija je iz pekla, konji in kočijaž tudi; gospod pa je višenjski graščak, ki je grdo živel, stiškim menihom nagajal in tlačane drl. Zdaj se cvrè na dnu pekla, le tisto uro ponoči ga hudiči vozijo povsod ondod, koder je grdo in krivično gospoščil."

Kmet je vse to pripovedoval, da bi tudi Slabeta potegnil v pomenek. A ta je molčal in gledal v mizo.

Pljuskarici se je tudi mudilo. Pred voznike je brž postavila bokal vina in sela k Slabetu.

"Za pet ran božjih, Jurko, pa ne, da bi spet kaj napletal?" jo je tiho skrbelo. "Že ono leto te je Sotečan skoraj pogubil, zdaj pa mu nemara spet kažeš rogovilice."

"Res je, a molči, nikomur še ne pravi. Moram, če hočem, da se naposled le dobiva."

"Tudi za druge se bodeš z gosposko. Nikar, Jurko, nihče ti ne bo hvaležen, saj veš, kdo je kmet; le nesreče si nakoplješ in žalosti naprtiš meni."

"Krivica se godi meni in kmetu, zatreti jo moramo!"

"Gospodar sem, sama sem – vzemiva se, nihče nama ne more več braniti!"

Slabè se je smehljal in jo objemal z očmi, obenem pa ji prizanesljivo dopovedoval svoje težave in skrbi.

"Saj bi res lahko kar pritekel sem, pa bi bilo," ji je pritrjeval. "Kaj pa posestvo, ki ga imam tam, pa Polona, moja sestra Polona?"

"Če ji zapišeš posestvo in jo omožiš, ji tudi graščak ne more nič."

"Samo pred graščakom ji ga lahko zapišem, saj veš, in omožiti jo smem le, če dovoli on."

"Kar vzemiva se! Naš pater opat že zaropoče, če bi Sotečan še kaj neslanaril. Nova postava je taka, da nama nihče braniti ne more."

"Vrana vrani ne izkljuje oči. Nikomur ne zaupam. Tudi stiški opat je graščak."

"A ne tak, kakršni so drugi. Zaupam mu in vem, da bi nama pomagal."

"Pomagati si mislim tudi sam," je Slabè dejal in vstal; "zdajle pojdem do Trlepa, posvetovai se moram z njim."

"Jurko moj, pazi, ne zaleti se!"

"Kadar se bom, samo k tebi se bom."