X.

Jokat moram satu, kader mi∫lim na tu:
V∫elej sem imel velike in gorezhe shelje.
V klo∫htru shiveti lepu, enkrat umreti ∫vetu.

Ko sta se opat in prior odpeljala, so Trlepi obsedeli in se ujezili.

"Prerahlo smo se menili s patrom opatom; huje bi mu bili morali posvetiti, da bi videl!"

"Kakor vidi prior. O, ta je mož. Ve, kako je, na miru te pusti in molči."

"A kdo daje pravico opatu, da te kar v hišo pride strahovat?"

"Nemara misli, da smo mu še zmerom sužnji?"

"Le stojte," je stari rekel počasi, "ta že ne pride več semkaj."

"Kdo ve? Mogočnež je, do sebe ne da."

"Nak," se je oče spet uprl, "ni slab človek, samo novih cesarjevih postav ne mara."

"Zakaj jih ne mara? Ker mu jemljejo oblast in svobodo dajejo nam!"

Prav na dnu srca so opatovi očitki vendarle boleli Trlepa, a sinovom se je pritajeval, ker se je bal, da bi še bolj vreli in danes, jutri nemara kaj neumnega počeli.

Da bi bil sam s svojo skrito jezo, je šel na njive.

Hodil je po grivah sem, hodil tja, gledal po zorečem polju in tehtal trude in žulje, ki se z njimi in ljubo zemljico že toliko sto in sto let veže starobitna domačija Trlepovina.

"O njivice, o domačijica naša," se je z njimi šepeče menil kakor z Bogom v cerkvi, "nemara res ne bo več dolgo, pa bomo res svobodni in svoji ..."

Božal je pšenično klasje, ki je rumenelo v zrelo rdečino, težkal klas sive rži in smukal živi mak, ki je tu, tam gorel iz težkega klasovja.

"O, v prah so šli že nekateri stari gradovi," se je omotično spogledoval s prerokovano svobodo, "zgolj kamen jih je še, le pusta gadovina plaši, koder se je nosila sto in stokrat prekleta prevzetija tuje gosposke ..."

Zemlja je dehtela na vse prsi, ona in Bog sta slišala njegove željé.

"Zdaj zdaj vstaneš, o zemljica naša, vstaneš in ga odpahneš, kdor te še ne duši s krivično, tujo roko ..."

Živel je z letino in zemljo, oko mu je drselo po malogabrovskem polju, Stični zasužnjenem v roboti in tlaki, skomine so se mu delale, v rodovinsko last si ga je vroče vroče želel.

"O ljuba Mati božja," je molil, "vsaj nekaj od vsega tega izprosi tudi zame, ko preženó menihe ..."

Po grivah med njivami je prišel Jurij Slabè.

"Glej ga, kaj si res ti?" se je Trlep čudil. "Kam pa kam?"

"Prav do tebe, glej," je Slabè urno dejal in mu moško segel v roko.

"Če je tako, Bog te sprejmi! Obrniva, domov pojdiva, tam se pogovoriva!"

Pa sta šla.

Slabè mu je spotoma pravil, kako trdi so Turjačani v Soteski in Žužemperku in da pojde s pritožbo zoper gospodo prav do cesarja, samo potnina da ga še skrbi.

"Soseske bi ti jo morale zložiti."

"Prav zato sem prišel do tebe, da bi mi jo pomagal nabirati."

Postala sta in se zmenila, da že jutri po veliki maši v Šentvidu na pomoč pritegneta nekaj veljavnih mož, a sama da tudi obredeta nekaj srenj.

"Če kaj dosežeš, ti bodo morali hvalo vedeti vsi," je Trlep moško govoril, "zato je prav, da ti tudi pomagajo vsi."

"Cesar je dal novo postavo, da je zemlja, ki jo obdelujem, tudi moja in da smem z njo storiti, kar hočem jaz; a naša gosposka me še huje veže in noče nič slišati o novi postavi."

"Prehitro je prišla, gosposka se je še ne more ali noče navaditi."

"In še zmerom pobira desetino in jo meri s krivično mero."

"Stiška gosposka nam krivice, da bi dejal, prav hude ne dela," je Trlep možato priznaval, "le novih postav se brani, z vajet nas ne da."

"E, kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lahko živi."

"Včasih že," je Trlep umikal oči, "a dela je, toliko ga je, da je človek ves vrden od nejga. Pa to naj bi že bilo, saj kmet mora dosti delati in trpeti, najsi je stiški ali soteški."

"Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi hudič na dno pekla pogreznil graščake – krivični in lakomni so vsi vkup."

"Naj stori z njim, kar hoče, samo zemlja, ki jo obdelujemo, naj pride v pravo našo last. Brez nje ne moremo živeti, pretesno smo zrasli z njo."

"Pravijo, da je tudi menihom že odzvonilo, vse jim poberó in jih poženó križem svet."

"O, ko bi jih res že kaj kmalu!"

"Če le za njimi ne pride katera druga gosposka. Ta bi vas tepla in drla na meh; meniška vas je samo božala."

"In vendar je ne maramo več. Preoblastna je, v vse se vtika, zmerom te pasejo njene oči."

"Saj to ne boli; pošten človek, pravijo, z njimi lahko živi. O, svet, bo todle še prebito pogrešal menihe, saj so mu le dobrotniki in varuhi, kaj slabega še ni bilo slišati o njih."

Trlep ni odgovoril. Sitno mu je postalo. Obrnil je pogovor in sprevel gosta na svoj dom.

Iz hiše se je slišalo regljanje veselega smeha.

"Kaj ti je mojim fantom?"

"Da le joka ni, pa je dobro."

Za mizo so sedeli mladi Trlepi, med njimi jih je razdiral pater Antonij.

"O, Trlep," se je beli menih nasmehnil obema možakoma, "kod pa hodiš? Pridem, da bi se odpočil in kaj modrega pomenil, pa te ni. Samo dela precej dobim na vse roke, na vse srce."

"Kaj niste, štramljeti nerodni, nič postregli gospodu?" je gostoljubnega Trlepa vščenilo.

"Saj bi bili radi," so se hrustje izgovarjali, "pa se gospod pater brani."

"Na miru jih pusti, oče Trlep, in Boga zahvali, da so, kakršni so," se je pater smejal.

A Nace, najmlajši, je ujel očetov pogled, skočil in prinesel majoliko vina, zdravega in starega pridelka s Primskovega.

Trlep je napil patru, ta pa Slabetu in se nasmehnil:

"Ali so tam ob Krki vsi taki tiči, kakršen si ti?"

"Ne vem, ali sem vsaj jaz."

"Si, si! Nemara še veš ne, kako si ono leto nadrobil Sotečanu, ko si tisto pisanje poslal do cesarja?"

"Pomagalo pa le ni nič."

"Le stoj, tiste stvari še ni konec, cesarska gosposka ti ga vroče uhá, Sotečana."

"On pa počenja še dalje, kar hoče – to je!"

"O, nove postave so hude, nihče se jim ne more dolgo upirati. Ko bi cesarski odkod dobili še katero tako pisanje, pa bi lepo počenili vsi graščaki, ki nekrščansko dero tlačana."

Slabetu so se zasvetile oči, Trlep se je za tren spogledal s sinovi in ves vesel spet napil prijaznemu menihu.

A ta se je nekoliko branil, češ, mudi se mu, bolnega pastirčka na Pljuski mora še obiskati.

"Veš, saj me ni bila misel, da bi motovilil tudi po Malem Gabru, le Prazniku v Velikem Gabru mi je bilo nesti neke maže – polno klet ima že let in skrnina ga šiva – , pa sem se gredoč oglasil še tu in precej spoznal, da ti je hiša polna bolnikov."

Trlep se je bal, da bo pater kaj v misel jemal Franco in punčko, ki živita pri Prazniku, in se je zdaj kar oddahnil .

"Bolnikov?" je vendarle debelo pogledal. "Kdo?"

"Janez – bolan je, zemlje je lačen, ves se je zagrizel vanjo, ne more in noče se je oteti. Jaz, glej, mu te bolezni nočem jemati. Naj jo le ima, v nebesa ga pripelja, če ob nji ne pozabi boga."

Trlepi in Slabè so kar požirali ljubeznive menihove besede.

"Tone, tvoj drugi, striže z ušesi in strelja z očmi, kje bi kaj ljube zemljice dobil za svoje zdrave moči. In sem mu svetoval, naj se priženi k Rogačici na Mrzlem polju. Ženska je res že nekaj v letih, tudi vidi ne dobro in gluha je ko kamen, zemlje pa ima, še Janez bi je bil sit."

"Ženske ali zemlje?" se je Janez smejal.

"Tone, glej, noče nič slišati ne o tej ne o oni," se je menih delal obupanega. Še nikoli nisem nikogar silil v sveti zakon; danes je bilo prvič, pa nisem opravil nič."

"Pravšo bi bili pokazali," je Tone grmel v veselem smehu, "pa bi naju lahko precej tirali pred oltar!"

"O, saj vem še za drugo vdovo, ki je mlada in bogata, pa tam se nama ne bi godilo kaj prida. Izbrala si je ženina, pridnega, pametnega, sama, pravi, rajši ostane, če ga ne dobi," je pater pripovedoval in poredno gledal Slabeta. Ta je precej razumel, kam meri, rdel od veselja in verjel, da se je Pljuskarica, ki močno močno čisla prijaznega patra, že dosti z njim menila o svoji veliki želji.

"Francè – Bog mu pomagaj, jaz mu ne morem! – na eni sami nogi še stoji in od bridke ljubezni drhti kakor kurji konj na vilicah," se je menih lotil še tretjega. "Pameten naj bo, pa se mu gotovo odpro zakonska nebesa, čeprav v svoji vihravi glavi msili, da so zaprta in zadelana kakor nebeški raj grešni duši."

Smejoče se oči vseh so pale še po Nacetu.

"Le Nace, tvoj najmlajši," je pater zmerom bolj veselo govoril, "se smeje vsemu. Bolan je najbolj ali pa hudo zdrav, sam ne vem, kaj bi rekel. Veš, Trlep, kaj pravi? Da nikamor noče z očetnega doma, za Trlepovino hoče živeti in delati, tak ti je."

"Pameten fant si, Nace!" ga je Trlep udaril po rami, "oči so se mu osvetlile in skalile.

"O, tudi drugi so pametni," je pater hvalil mlade Trlepe. "Vsi pravijo, da se ne premaknejo, dokler jim ti Trlep, ne pokimaš. Blagor se ti, nekateri oče bi bil vesel takih sinov!"

"Vsem želim sreče, za vsakega posebej bi rad umrl, če bi mu to kaj pomagalo. Čas je vendarle tak, da se človek še geniti ne more."

"Vsi smo slabi, nikogar ne štej za slabšega, kakor si ti sam. "

"Jaz, pater Antonij, mislim, da nisem tako slab."

"Največ in najbolje zna, kdor samega sebe prav spozna."

"Vsako stvar, ki se zanjo odločim, dobro preudarim."

"Naša misel, in naš čut nas večkrat motita."

"Kaj sem otodile res napačno sodil opata in menihe?" se je v Trlepu nekaj tiho oglašalo. "Da me je jaril napuh, ko bi me bil moral tiščati kese?"

Pater je premolknil, kakor bi bil občutil, da je udaril po skriti struni Trlepovega srca.

"Človek sem," je Trlep zamolklo rekel, "res je mogoče, da grešim, ko nočem ne."

"Trudi se, kolikor hočeš, da bi bil popoln, brez greha vendarle nisi nikoli," ga je menih kakor tolažil; "modruj ali ne, nikdar ti ne bo vse očitno. Zadosti je, če si prizadevaš, da ne bi grešil."

"Ne vem, kaj bi rekel."

"Komur govori večna beseda, zanj ni nobenega dvoma več."

Trlep ni odvrnil nobene, misel na današnji nemirni dan mu je ponižala glavo.

"Nikar se nič ne grizi, oče Trlep, vesel bodi, pridne fante imaš – Bog jim daj zdravja in sreče!"

"Še prevzemo se mi, tako jih hvalite," se je hvaležno smehljal dobremu patru.

"Pa naj se, saj se imajo za kaj. Pravičen ponos je tudi kaj vreden."

Ob popoldanski soparici je možem postajalo vroče, pogovor se je krhal, zèh je hodil po njih; Nace je brž prinesel še majoliko vina.

"Odrežite si kruha," je Trlep silil, "založite in pijte, vino je staro in kar krepi in bistri človeka."

"Preveč bo, nisem navajen vina," se je pater oziral v okno. "Tudi dan se že nagiba."

"Ni sile, dnevi so dolgi; vino je dobro, le v slast ga."

"Dobro je, dokler mož nosi vino, slabo pa, če vino nosi moža."

"O, staro vino vedri srce in lehčá trudne noge."

"Stara petica in staro vino, stara vera in čvrst možak – to je res kaj vredno."

"Vsega obenem pa ne najdete, pa če v daljavo in širjavo prehodite vso stiško gospoščino."

"Hudi časi topijo petice in hromijo možake," je pomagal Slabè. "Kaj še bo?"

"Bog nas tepe za stare in nove grehe," je menih kimal. "Gorje si ga nam je vsem vkup."

"Kaj je le res, da menihi pojdejo proč?"

"Ne vem, najbrž pa pojdemo res – že Bog hoče tako."

"I, kam pa pojdete?"

"Kamorkoli. Noben menih nič ne zgubi, saj nima nič svojega, nekateri še doma nikjer več ne. Če ga ne sprejmejo v kateri drug samostan ali kam drugam, si pač beraško malho obesi čez ramo in pojde – svet je velik."

"O, to bo hudo."

"Nič. Molil bo in živel tako ali tako. Slabo pa bo za tlačana, hudi časi ga čakajo."

"Za vami, pater Antonij, nam bo res hudo," je Trlep govoril že ves mehak. "Z vaskomer ste bili dobri, kdor je trpel, vsako uro ste bili pripravljeni, da bi mu pomagali."

"E, zgoj dolžnost krščanskega usmiljenja, nič drugega," se je skromni menih branil prevelike hvale. "Nič drugega."

Ljubeznivi pater je naposled le moral iti, pastir na Pljuski ga nemara že težko čaka.

Gorak večer, ki je nastajal z migajočimi zvedzdami, je že pokojno v naročju držal božji svet, ko se je menih zdravnik potlej bližal samostanu. Pri gradičku je postal in se od milobe nasmehnil širnim samostanskim zidinam, ki so se bleščale v mesečini.

"Ali nam bo res iti in zapustiti tebe, o tihi, sveti naš dom ...?" mu je nevesela misel kalila oči.

Vse življenje, ki ga je srečen in zadovoljen prebil v samostanu, se mu je na drobno razodevalo ... Tamle je Bog poslušal njegove molitve in mu nalagal pokoro in trpljenje duševnih bojev ... In kdo ima hujših bojev, kakor kdor premaguje samega seba in se ves iz vsega srca žrtvuje ljubezni do Boga in do bližjega ...? Ondile notri je velika velika knjižnica učenih knjig, ki so mu prijateljevale in mu bistrile duha, zraven nje pa natlačeno polna lekarna umnih zdravil ...

Iz samostanskega zvonika ga je pozdravil in poklical zvon, stari, ljubi znanec.

"Kam bo zdaj vse to?" je otožni menih vzdihnil in se napotil do porte. "Ubogi ljudje, kdo vam pomore v bolezni, kdo vas utolaži v stiski?"

Star, truden in ves potrt je prišel v samostansko celico, pokleknil pred Križanega in se grenko razjokal. Angel božji je prestrezal plemenite solze in jih nosil v nebesa.