XI.

Prenapek ti pravice
o ∫vet, deli∫h, pokasen:
Nerodneshu petize,
po∫hten mu varshet prasen.
Martin Kuralt.

Kakor je bil obljubil, se je Trlep s Slabetom odpravil po srenjah, da bi nabrala potnino do cesarja.

"Otroci," je naročal sinovom, "postorite, kar je treba, pa na živino pazite in ognja se varujte!"

"Brez skrbi," so hrusti obetali, "le dobro opravita."

"In dóma se držite, v Veliki Gaber ali kam drugam mi nikar preveč ne hodite."

"Oče," se je Tone domislil, "kaj ne bi bilo dobro, če bi kdo nas šel z vama?"

"Saj res," se je Trlep nasmehnil, "pa pojdi z nama ti, da boš nosil bero."

"E, lahko bomo nosili," je Slabè slutil; "težko ti je kaj iztisniti iz kmeta, čeprav ve, da se puliš bolj zanj ko zase."

"Huda je za denar, Slabè, huda. Časi so taki, da kmet včasih še za sol nima."

"Vem, zato bi mu rad pomagal. Če graščaka prisilimo, da odneha in lepo ravna po cesarjevi postavi, si kmet kmalu napehá, kar mu je treba."

"Graščaka je res treba priviti, da ne bo vsega brez truda in dela grabil in vlačil le podse."

"Kmetu to težko dopoveš. Liže se gradu, boji se ga upirati se mu ne upa ... O, kje so časi, ko je kmet še imel srce, da se je moško upiral in gradove podiral!"

"E, kmet je tačas bil mož, strada in glada, če ga ni Bog tepel s točo ali sušo, skoraj poznal ni; zdaj ga beda kroti in hromi in mu ponižuje srce in veže roke."

"Siroščina je res velika. Kmet se duša in vleče za krajcar, mar pa mu ni božjaka."

"Božjak, saj veš," je Trlep ugovarjal, "je tisti denar, ki ga ob kupu ali prodaji izgovarja za cerkev."

"Vem; ali vem tudi da sam prebiva v zatohli, smrdljivi bajti."

"Kako bi sicer bile naše cerkve tako lepe?"

"Saj ne rečem, da je to kar napačno. Kmet je skoporit, kadar biti ne bi smel, le to pravijo."

"Premalo ima. Varčevati mora."

"Da. A zavleci ga v krčmo, pa boš videl. Laže potegneš lačno tele izpod krave kakor njega izza mize. Po več dni se ti pijano dere, živinsko naceja in še druge napaja. Ali je to varčnost?"

"Vsi niso taki."

"Priložnosti jim daj, pa boš videl, da so vsi. Če kmet zajaha konja, ga sam hudič več ne ustavi."

Kako prav je Slabè vedel, se je že vsak dan izkazovalo. Le malokdo je odvezal mošnjiček, nerad spustil petico, še nerajši dvojačo.

"Ti, zdaj pa skrbi, da cesar kaj kmalu iztira graščake in tudi menihe," mu je vsakdo naročal.

"Kaj pa so ti menihi napoti?" se je Slabè delal.

"Meniške zemlje bi rad kaj dobil, glej ga."

"Skrbel bom," je Slabè poredno obetal, "samo skoči ne vame, če za menihi pride graščak!"

"Kaj noriš? Kakšen graščak?"

"Ne vem, pa bom že vprašal cesarja."

Ko so po večjem obrali stiško, so prišli tudi v žužemperško in soteško gospoščino.

Bera je tu bila boljša, Trlepa in Toneta je postajalo kar sram domačih srenj.

"Nikar se ne čudita," se jima je Slabè smehljal. "Stiškemu tlačanu še ni bilo kaj posebno hudega, zato ga tudi zdaj ne žene, da bi se pritožil. Tu pa tlačan bridko trpi, odkar mu rod pomni, in se zdaj lovi za vsako bíl, da bi se otel."

"Saj smo res zmerom slišali, koliko krivice se mu godi."

"O, če bi mu mogel obljubiti, da jih cesar dá pod meniško gospoščino, bi me založili, da bi lahko prišel tudi do papeža samega!"

Trlep in Tone sta močala, sitno jima je bilo.

"Saj res," si je Tone mislil, "zakaj neki tresoritimo pred menihi?" A že se je spomnil, kako mu je opat pestil očeta, in jih je začrtil. "S poti naj se že spravijo!" ga je grela prav trlepovska togota. "Graščaka lahko ubiješ, meniha se ti ne kaže pritakniti."

Tam nekje ob Krki je Slabè postal in dejal:

"Pojdimo na moj dom, da se odpočijemo in da vidim, kako mi je doma."

Njegov dom je bila čedna kmetija. Gospodinjila mu je Polona, dobrih dvajset let stara Slabetova po poli sestra.

"O, da si le že prišel!" se je obveselila brata in prijazno pozdravila z gostoma. "Valpet Globočnik vsak dan pozveduje, kje si."

"Kaj bi pa rad?"

"Ne vem. Govoriti hoče s teboj, graščak mu je menda naročil."

Slabè je umolknil. Zaskrbelo ga je, ali ni grad nemara že zvedel, da se odpravlja do cesarja.

"Pa Vrbičev gospod, ali kdor že je, te čaka že nekaj dni," se je Polona smehljala. "Tamle pod hruško se valja, otodile sem mu dala menda nekaj preveč hruškovca."

A Vrbičev gospod se je že predramil, prišel in se pohvalil, da je tisto pisanje že napravil.

V hiši, čisti in povsod čedni, Trlepova sama ni bila bolj, so seli za mizo. Vrbičev gospod jim je iz pisanja po domače pravil, kar mu je Slabè zabičeval pri Pljuskarici.

"Dobro ste zapisali vse," je Slabè pohvalil; "zdaj pa mi napravite še eno pisanje, da dobim potni list."

"Napravil sem," se je starec nasmehnil, "saj sem vedel, da bo treba. Ná ga, stopi z njim v grad, pa bo."

"V grad? Zakaj v grad?"

"Samo grad ti ga lahko priskrbi iz Novega mesta."

"Tako nikoli ne pridem do cesarja, že vidim."

"Pač, okrožni glavar v Novem mestu bi ti ga utegnil dati, če bi se branil grad."

"Kaj res?"

"Res, res. Če po vsi sili hočeš do cesarja, le stopi do njega in mu v golt porini pest goldinarjev, pa ti da potni list."

"Ali pa tudi ne," je Slabè dvomil; "samo ob denar bi bil."

"Tudi to se ti utegne nakretiti, če bi premalo godinarjev porinil vanj."

Mednje je bušila Polona in plašno jasknila: "Valpet!"

Slabè se je ozrl skozi okno in pokimal: "res je, valpet prihaja."

"Kaj pa zdaj?" se je obrnil k možem.

"Če te kliče grad, moraš iti," je Trlep menil.

"Priprli bi me."

"Sto in trideset kmetov je zložilo potnino, vsi bi prišli nad grad in še sto in sto drugih – ne boj se!"

"Saj se ne bojim, le zamude ne bi maral."

Valpet je zunaj govoril s Polono, ta je poklicala brata.

"Ali se res odpravljaš do cesarja?" ga je ta naravnost vprašal.

"Res bi bilo treba."

"Nikar, če hočeš dobro samemu sebi!"

"Dobro hočem sebi in drugim, zato bi res moral tja," je previdno odgovarjal.

"Slušaj me, ne nori, grdo bi se ti vtepalo."

"Poda naj se grad, pa se podam tudi jaz."

"Tista ženitev s Pljuskarico te tišči, vem," je valpet obračal. Ženi se le, grad ti tega ne brani; ali na svoj dom se oženi."

"Meni samemu je odločati, kam in kako se oženim, taka je zdaj postava."

"Nikar ne trmoglavi, ne rini na Dunaj, saj še do Ljubljane ne bi prišel, biriči bi te pritirali nazaj."

Valpet je šel. Slabè se je zamislil.

V veži je za priprtimi vrati stala Polnoa, z njo je bil Tone in zvedel tudi po njej, kaj njenega brata posebno sili, da si prti toliko sitnosti.

"Komu pa ostane domačija, če se oženi na Pljusko?" jo je vprašal.

"Pravi, da meni."

"In ti lepo Boga prosiš, da bi se brž oženil, kajne?"

"Da bi ostala sama? Nak!"

"Saj bi se omožila. Ali ne?"

"Kajpak, le ženina mi brž poišči," se je hehetala.

Veseli, tihi pomenek ju je zamotil, da precej še slišala nista brata, ko je stopil v vežo.

"Kaj pa vidva?" se je začudil.

"Poslušala sva, kaj ti valpet hoče," se je Polona hitro izmislila.

"Tako vesta nemara več ko jaz," je dejal in stopil v sobo, kjer sta za mizo čakala Trlep in Vrbičev gospod.

Vse jima je povedal in se zarekel, da ne odneha, na Dunaj pojde, če ne zlepa, pa zgrda.

"Ko se ne moreš izmotati z muko, poskusi s kljuko," je Vrbičev gospod svetoval. "Pisanje pošljimo po pošti, cesar ga tako bolj gotovo dobi v roke, kakor če bi z njim ti krevsal na Dunaj."

"Bog ve, ali moreš zaupati pošti?"

"O, poštar Fedran na Hudem pri Stični je pošten mož. Še nikoli ni bilo slišati, da se je zgubilo pismo, ki mu ga je bilo odposlati."

"Kaj pa, če bi pismo do cesarja le zadržal ali zavrgel?" je Slabeta še skrbelo.

"Cesarski človek je, ob službo bi ga dali, če bi mu kaj takega dokazali."

"Še prej pa skušaj umediti graščaka," je Trlep kimal. "Morda bi si zlepa dal dopovedati, ko bi videl, da vsaj pisanja sicer ne ubrani."

Slabè se je zamislil.

"Pojdi, Trlep, malo z menoj," je čez čas rekel, "za gospodarstvom bi rad pogledal."

Trlep je prav razumel, da hoče Slabè na samem govoriti z njim.

"Kajne," je ta zunaj vprašal Trlepa, "znano ti je, da bi se rad priženil na Pljusko in da me grad ne da iz gosposke?"

Trlep je pokimal.

"Grad bi me morda spustil, če bi mu iz stiške gosposke dobil gospodarja na tale svoj dom."

Trlep je postal in ga pogledal.

"Polono si vedel. Ali je zatorej, da bi ji priskrbel ženina?"

"Zakaj jaz? Za tako nevesto se jih bo trgalo sto, ko zvedo."

"Nočem, da bi se trgali. Ti sam ji ga daj, če misliš, da ga je vredna."

"Glej ga," se je Trlep smehljal, "kar izberi ga, pa je, saj poznaš vse štiri."

"Tone bi mi bil kar prav."

"Če le tudi njej?"

"Mislim, da."

"Kaj pa graščak? Ali mu bo prav?"

"Precej pojdem v grad in poskusim še to."

"Le pojdi in dobro opravi," je Trlep želel; "o najinem domenku pa še nič ne pravi ne Poloni ne Tonetu."

Slabè se je brž preoblekel in šel v grad. Trd in odločen mu je bil korak.