XII.

Čez dva, tri očenaše je pridrobencal Matevžek.

"Gospodarja iščem, kje je?" bi bil rad hitro zvedel.

"Kaj bi mu pa rad?" je Polona vprašala. "Ali jaz ne bi smela zvedeti?"

"Če ve eden, ve sam; če vesta dva, zve pol sveta."

"Ko poveš gospodarju, že vesta dva."

"Ne, midva sva moža in veva sama; le če je ženska tisti drugi, zve pol sveta."

"Pa čakaj, v grad je šel."

Matevžek je tiho zažvižgal in se stisnil na klop za vrati.

Polona mu je prinesla kruha in mleka. Kruh je vzel, za mleko se je zahvalil, češ po mleku ga rado črviči v trebuhu.

"Kajpak," se je Trlep posmehnil, "Matevžek je navajen moške pijače."

"Požirek hruškovca mu daj," je še Vrbičev gospod pomagal, "da si prežene gliste."

"Saj bi se mi res prilegel," je Matevžek kakor pojemal, "ves sem potan, tako sem vil, da bi gospodar prej zvedel dobro novico."

"Za dobro novico tudi dva požirka," se je Polona nasmehnila in mu natočila močne pijače.

Kar je s paše ves v joku pritekel pastirček.

"Kača me je pičila," je težko povedal.

"Kakšna pa je bila?" se je Trlep ustrašil.

"Ne vem," se je fantiček cmeril in kazal ranico na roki, "nisem je videl."

"Saj ga ni kača," je Tone dvomil, "morda je bil le škorpijon. "

"Pik, tak ali tak, je treba zagovoriti," je Polona bledela; "pa kaj, ko je mož, ki to zna, tako daleč odtod."

"Daj mi brž še požirek," je Matevžek poskočil, "saj znam zagovarjati jaz, samo korec čiste vode mi še pripravi."

Matevžek je potlej fantička res prijel za roko in začel hud zagovor:

'Tam stoji zlata gora, na zlati gori
je zlata miza, za zlato mizo
sam sveti Lukež sedi in besedi:
O, pridi Marija Devica in vsa sveta Trojica,
reci golazni, ki je tu pičila, naj vzame
strup spet vase – '

Premolknil je in si trikrat dihnil čez desno ramo:

'Naj vzame strup vase, kakor gre ta dih
od mene proč.
Strup moraš vzeti nazaj, pa bodi kača
ali kačon, zapustiti moraš tega človeka,
da bo zdrav kakor je bil.
Bog Oče, Bog Sin, Bog Sveti Duh ...'

Po teh besedah je s korcem vode trikrat oblil neznatno rano, se obrnil in tiho zmolil očenaš.

Fantičku se je vse vkup zdelo strašno imentino,nič več se ni cmeril, le v Matevžka je strmel. Preden je spet stekel na pašnik, da bi se pohvalil med vrstniki, mu je Polona dala tisto mleko,ki ga Matevžek ni bil maral.

"Vidiš, Polona," je ta rekel, "kako je prav, da se je prihranilo?"

"Govoriti res znaš, še zagovarjati," ga je hvalila. "Še požirek ti gre, kajne?"

"Potreben bi bil, strup me je obletel."

Postal je zgovoren, o samih strupih je govoril.

"Nikar več o strupih", ga je dražila.

"O, strup je vačsih zdrav. Čebelji strup, glej, ti včasih prežene skrnino, samo zadosti ga mora biti."

"Konja pa umori."

"Umori, če je brez skrnine."

"Strup je strup," je Polono grozilo.

Tone je svetlo gledal in ji zvesto pritegoval.

"Aha, aha," se je Polona nasmehnila, ko je pogledala skozi okno, "brat se že vrača."

Matevžek je poskočil in stekel Slabetu naproti, da bi mu na samem povedal novico, ki jo je prinesel.

"Pljuskarica me je poslala, da ti povem tole," je hitel: "Stiški opat je ondan v Šentvidu srečal Pljuskarico in ji obljubil, da pri Sotečanu izprosi ženina za nevesto v stiški gospoščini."

"Kaj ti je še naročila?" ga je Slabè, ves rdeč od veselja, udaril po rami.

"Da se prav kmalu kaj zglasi na Pljuski."

"Kako si opravil?" so potlej v hiši vpraševali Slabeta, čeprav vsi niso vedeli, čemu je šel v grad.

"Ne dobro ne slabo," je brž povedal. "Pisanje pa pošljemo, če bo še treba, nemara res kar po pošti."

"Saj sem rekel," je Vrbičev gospod kimal. "Bolje bo tako in bolj varno."

Vsi so se oddahnili, najbolj pa Polona, ki se je bala za brata.

"Vina prinesi, Polona," je rekel sestri, "veseli bodimo!"

Potlej je poiskal velik srebrn denar, ga vrgel v majhen vrč, natočil vina in napil Matevžku:

Matevžek je izpil do dna in pogledal Slabeta.

"Srebrnik je tvoj, Matevžek, le vzemi ga."

Iz velikega vrča so potlej pili vsi in so bili prav veseli, najbolj pa Matevžek, ki je zapel:

"Ta stara po hiši, ta mlada za njo
ta stara s kosmato, ta mlada z goló
pometa metló prav lepó – ho-ho-ho."

Preden sta se Trlep in Tone odpravila domov, je Slabè povedal Trlepu, kakovo novico je Matevžek prinesel.

"Tudi jaz sem graščaka privil, ali bi mi še branil proč, če bi se Tone priženil na moj dom," je pravil. "Sprva je le režal vame, počasi se je unesel, češ da si še premisli. O, če zdaj pritisne še opat, odneha graščak, bi dejal."

"Opat mi je nekaj gorak, še nalašč bi nagajal, če bi zvedel za najin domenek."

"Beži, beži! Tak gospod, pa bi kakor tresorit tlačan kuhal jezo in srečo podiral bližnjemu?"