XIV.

Trlep je vedel prav. Neži je res bilo hudo, ker Franceta ni bilo več blizu. Z objokanimi očmi je poniglavila okoli doma in se bridko kesala, da ga je tako grdo odgnala.

"Kaj ti je, Neža?" se je Poberé plašil. Ljubil jo je, kakor le osamel oče ljubi svojega edinega otroka, vse na svetu bi bil rad storil zanjo.

"E, nič – kar tako," se je umikala.

"Vedeti moram, povej!" je moža peklo. "Komu bi se zaupala, če meni ne?"

Neža je zagnala glasan jok in med ihtečim johotom razodela, kako nespametno je govorila s Francetom.

"In je šel in ga nikoli več ne bo!" je spet zajohotala.

"E, kaj!" je pomirjen odmahnil z roko. "Še bolj prav. Saj tudi pater opat ne bi rad videl te zveze."

"Kaj patru opatu mar, koga jemljem jaz?" je kričala. "Ali mi je oče on?"

"Opat je, naš gospodar je."

"Ni mi ga treba ob možitvi, saj imam vas."

"Neumna ne bodi, manjkalo se ti še bo ženinov!"

"Nikogar ne maram, samo Franceta bi rada, pa me je zavrgel."

Poberè je molčal, Neža se je naslonila obenj in jokala, jokala. Ni vedel, kaj bi še rekel, hči se mu je močno smilila. V mislih je klel opravljive jezike, ki zdrahe delajo med ljudmi in objedajo, kar jim ni nič mar.

"Meni, oče, ni več živeti, tako mi je hudo," je hlipala.

Otrok neumni! Potrpi, saj še ni vseh dni konec. Kmalu se spravita, če kaj drugega ni vmes.

Neža se je nekoliko pomirila, on pa je skočil k opatu po svet in pomoč.

Nad samostanom ga je prestregla Krtuca.

"Kaj se ti mara, Poberè," se je hripavo režala s praznimi čeljustmi, "glej ga, pametno hčer imaš, prebito je otodile zapodila tistega Trlepovega prihajača."

"Ali ti je kaj storil, da ga ne pustiš pri miru?" je revsknil vanjo.

"I, meni nič, Neži bi bil pa rad, anti iz hiše je take."

"Le stoj, baba opravljiva, ti že Trlep izpuli strupeni jezik, če ti ga Francè ne bo!"

"Jejhata ... ne bodi no!" se je ustrašila. "Kaj pa sem rekla takega?"

Poberè je ni več poslušal, kar urno se je spustil po rebri in pozvonil na porti.

Opat ga je ves začuden poslušal in zmajeval z glavo. Prav na dnu srca je čutil, da je tudi on sam kriv te razprtije. Še nikomur ni nalašč delal krivice, zaradi tiste France pa je nemara le preveč črnil Trlepovo hišo. Zlo, kolikor ga je kriv, je treba popraviti.

"Kaj bi torej za zeta maral Franceta?"

"Maral ali ne maral: dekle ga hoče. Še zboli mi, če se ta zdraha kako ne ugladi. Pomagajte, pater opat, lepo vas prosim."

"Pojdi domov," je opat pokimal, pomiri Nežo, precej pošljem po Trlepa in Franceta."

Samostanski sèl je res še tisti dan prisopihal v Mali Gaber.

"Pater opat veli, da bi precej s Francetom prišel v Stično," je povedal Trlepu.

Trlep ga je brezasto pogledal, odvrnil mu ni nobene.

"Ali me nisi razumel, ka-li?" se je sèl čudil.

"Sem, vendar ne pojdem. Pater opat se je sèm že v četver vozil, pa naj se še zdaj, če mi ondan ni povedal vsega."

Sèl je opatu povedal vse po besedi.

"Očiten upor!" se je ta ustrašil

"Je," se je prior smehljal. "Ljudje čutijo novi čas."

Opat je vzdihnil in šel v kapelico. A drugi dan je spet slà poslal v Mali Gaber.

"Morata v Stično, pater opat hoče!" je sèl pritiskal.

Trlep in Francè sta se spogledala; zaslutila sta, kaj bi utegnilo biti, vendar sta molčala oba.

"Kaj pravite, oče," se je Francè mečil, "ali bi le šla?"

"Če hočeš, pa pojdiva! Saj res, človek se vendar ne more upirati opatu."

In sta šla, oba molče, a z istimi mislimi.

Spotoma so Trlepa obletovale še druge, hujše misli. Kaj ni tudi on sam skalil sinove sreče? Saj si še nikoli, kar se pomniti da, nihče ni jezika brusil ob dobro ime Trlepove hiše. Zdaj pa? Prav on, povsod imentni Trlep, s svojim nerodnim grehom daje v jezike čisti glas čislane domačije in pošteno mladost svojih pridnih sinov ...

"Res je," ga je peklo, "pater opat je menil prav ... Neumno sem živel, grdo zablodil, obenem se pa prevzetno rebril, češ, da sem brez greha."

A že se je spomnil velike ljubezni do punčke, svoje edine hčerke, in se v mislih smehljal pametnim sinovom, ki tako ljubijo nedolžno sestrico, pa ga je minil ves kes. Le jeza na opravljive ljudi, ki radi brskajo po smetišču tujih grehov, ga je grabila bolj in bolj, da je že ves hud prišel v Stično.

"Hudo je s Trlepi," ju je opat nekoliko pokaral. "Trdi ste, trdi."

Trlep je hotel revskniti, pa se je vendar premagal. Tudi Francè je zardel, tako ga je tiščala bodeča beseda, da bi jo zabrusil.

"Posebno trd si ti, Francè. Če si se že skujal, bi bil to lepše povedal Neži, da reva ne bi zdaj od žalosti medlela in norela."

"Trlep je debelo gledal. Aha," si je mislil, táko torej je vreme?" Spravljiva misel mu je gladila obraz.

"Ali pa je tudi povedala, kako mi je žalila očeta?" je Francè odgovoril po kratkem molku.

"Pač, je", ga je opat mirno pogledal, "in da ji je tega hudo žal."

Francè je zardel in pobesil glavo. Jezen je bil, a hudo hudo mu je bilo za Nežo, ni in ni si je mogel izpuliti iz srca.

"Tjale stopi za trenutek," ga je opat rinil v stransko sobo.

Potlej je opat dejal Trlepu:

"Ondan sem ti ekel, da se ne bom upiral Francetovi ženitvi z Nežo. Kako misliš zdaj? Ali morda razdiraš ti sam?"

"Ne razdiram, le Francè ne more pozabiti tistih Nežinih besedi."

"Najsi so, kakršne so, take vendar niso, da jih človek ne bi mogel krščansko odpustiti."

"Jaz, pater opat, sem jih precej odpustil."

"Reci besedo še fantu, slušal te bo."

"Ne morem ga siliti v nič, on se ženi, ne jaz."

Neža se mi smili, vsa je mrtva nanj. Pomagaj, da se zbogata.

"Pomorem, če pomorete meni vi," se je Trlep urno spomnil.

Opat ga je vprašujoče pogledal. In Trlep mu je povedal, kaj sta se s Slabetom domenila.

"Pregovorite graščaka, da odneha Slabetu in da se moj Tone priženi na Slabetovino, pa vam obljubim, da se kujavca spet zbogata."

Opat se je spomnil, kaj je obljubil Pljuskarici, in je rad pritegnil.

"Naj vsaj mladim ostanem v lepem spominu," je potlej priorju pravil o sitni homatiji.

"Dolgo menda res ne bomo več tu," je prior skoraj veselo rekel in omenil da bi drugi dan rad šel v Ljubljano. "Zvedeti je treba, kdaj nas poženo."

Opat je trudno zamahnil z rokó in šel v kapelo, da bi molil.