XVII.

Francè se je res umikal, pa le, da bi skrival svojo veliko stisko.

"Kaj počenja Neža?" ga je ujedalo. "Zakaj po nikomur ne da glasu o sebi?" je vrtal pozabljivši, da se ji tudi sam ni več bližal. "Pa ne, da bi si bil Nograški že ugladil pot do nje?" je kar ječal od obupa in togote.

"Oče", se je naposled umečil, "ali ne bi le stopili do patra opata? Skrbi me, zakaj ni iz Stične nobenega glasu."

"Trlepi ne brusijo radi tujega praga!" se je oče uprl. "Le potrpi, pater opat ve, kje je Mali Gaber. Ko spet pride, se mu umikaj, če te tista opravljiva Poberela še kaj premika."

A Frae ni mogel več čakati. Poiskal je Matevžka in ga stresnil za ramo.

"Matevžek, dobro me poslušaj, kaj ti zabičim zdajle," mu je velel, naj stopi v Stično in naj pozve, ali je Poberetova Neža zdrava in kaj počenja.

"I, kaj si nista več v besedi?" se je Matevžek delal.

"Kaj tebi mar? Pomni le, da ti podrobim vse koščice, če zineš kje in oznaniš, da sem te poslal jaz."

"Ali sem baba, ka-li, da bi trobezljal? "

"Pojdi, dobro opravi povelek in kmalu se vrni. Ne bo ti žal, prijatelja bova."

Matevžek je dobro vedel za zdraho med Nežo in Francetom in za srčne bolečine tudi Nogrškega Marka; opravljivi Stičani so mu ondan vse to razodevali na dolgo nit, dokler jih je poslušati hotel.

"Ne do Neže, do Marka mi je stopiti," se je Matevžek menil sam s seboj, ko je drobencal v Stično in vso pot svedral zvite nakane, kako bo iz Marka pulil veliko skrivnost. A ko je prišel v Stično, je šlo že na poldne. Oči so mu obstale na Markovi domačiji visoko nad samostanom, v želodcu mu je že davnaj odzvonilo poldne.

"Čemu bi se, prazen in slabičen, kakršen sem, lomil v tiste strme vice?" je modroval. "Mar sedem k samostanski skledi, laže bom dihal."

Potlej se je vrtinčil pod samostanom. Sit je bil, strma pot ga ni več mikala, le žeja ga je trla kakor kanjo pod oblaki.

"Žalostna božja stiška, pomagaj, če kolikaj moreš!" je težko požiral sline. "Glej, žejen sem, sam sebi se smilim. Z zaljubljenim človekom se mi bo zdajle pekliti, gladek jezik mi je potreben, v ustih pa se mi nèba prijemlje suha, raskava krpa ... In Francè, ki od bolne ljubezni medli in nori, mi vse koščice podrobi, če ga s pravo novico krotiti ne bom znal."

Preudarjal je na vse plati, kam bi stopil, da bi si primočil suhi jezik.

"O ljubi rogati škrat," se je šalil, "da se jezil ne bi, pridi kar ti, pa se ti podkrižam, da me smeš štirinajst dni pred smrtjo za lase obesiti, če mi precej zdajle daš en majhen pa en debel požitek prave pijačice ..."

Hudiča ni bilo od nikoder. Ozrl se je, po Tekavnici, glej, se je bližala Krtuca in postajala; zvedela bi bila rada, kam in po kaj hoče Matevžek.

"Kaj se ustavljaš?" ji je Matevžek poredno migal. "Le pridi brž sem in daj, če je poslal tebe!"

"Ali se ti blede, zmenè zgubljeno?"

"Nikar no, mora stiška, pravkar, glej, sem klical hudiča, prištorkljaš pa ti, Krtuca, ki se na Kumu pariš z njim. Kar daj brž, pa je, res ne prebijem več. Saj ti je naročil, kajne?"

"O ti grdavš, kaj res noriš?"

"Če ne, pa se mi spravi s poti, da se bo hudič sam upal blizu!"

"O mili Jezus," se je opravljivka oprezno umikala, "v cerkev stečem, obseden je, če ponorel ni."

"Jaz pa k patru opatu, da te požene ven in jo spet blagoslovi! Če taka opravljiva hudičevka stopi v cerkev, jo onečedi, noben smrtni greh je ne more tako."

Krtuca je zavreščala in jo na ves splav ubrala proti Gabrju.

"Naravnost k Nograšku se drevi," je Matevžek poredno gledal za njo. "Naj le, a meni je preveč od rok," je odmajal z glavo in legel v senco, da bi spočit uganil pravo. "Spanček je boljši ko žganček. Ali ne bi bilo pravše, če bi se lotil kar Neže? Kaj bi z Markom? Zaljubjen moški je norec, ves nezaupen in poln sumničenj, prave je zlepa ne izpuliš iz njega. Ali zaljubljena ženska bi bila angel, če bi vsaj včasih bila tudi mutasta; pa ženska ni mutasta nobena, neumna in jezična je vsaka, pike ji nobeni ni treba zdirati z jezika, vse ti izklopoče, le s prave plati se je loti ..."

Tako je res šel k Poberetovim. Na srečo mu ni bilo treba iztikati za Nežo; na vrtu je platno belila.

"Hoj, devica Neža, kaj bo za balo?"

"Za balo, če prideš pet na svatbo."

"Pet in pit, kar vedeti mi daj, saj zrela si kakor hruška o mali maši in dedca potrebna kakor grešna duša milosti božja."

"Kje pa si se spet nacedil, da takih veš?"

"Nikjer, lepotica, nikjer, žejen pa sem, da se mi tema dela pred očmi."

"Ali bi ti jo brinovec pregnal?"

"Bi, bi! In potreben bi ga bil, tako me po vampu črviči."

Dala se ji je srečna misel, da bi zgovornega dobrovoljčka nekoliko izpeljevala o Trlepovem Francetu.

"Odkod pa te je prineslo?" ga je nedolžno vprašala in povabila v hišo.

"Po Temeniški dolini sem se kisal," je rekel in brž kavsnil debel požirek hude pijače, "pa sem dejal, med ljudi moram, še zgrešili bi me sicer. Tako ti kolovratim že nekaj dni in gledam čudne stvari."

"Kake neki?" je poprijemala.

"Pri Jeraju v Velikem Gabru ti imajo polno hišo lepih, zdravih deklet, pridnih in močnih pa že tako, graščansko naložen senen voz bi speljali sami dve, če bi ju zapregel vanj."

"Beži, beži!"

"Spet drugod imajo fantov za ves pod. Hoj, če dekleta in fantje skočijo vkup, bo svatb, da bom od samega prepevanja ves hripav od pusta do pusta."

"Kje pa imajo fantov toliko?"

"Pri Repniku na Cesti že in pri Pribilu tudi."

"Kaj mi mar, saj jih ne poznam," je otožno premolknila.

"Trlepove pa poznaš, kajne? Tudi tam jih je za ves pòd, saj veš."

"Aha. Kako pa kaj na Trlepovini?"

"Za mlačev se pripravljajo, dosti strni so naželi."

"Tudi kje drugje je tako," mu je nejevoljno pretrgala besede.

"Pa tisto Franco so omožili."

"Omožili? Res?"

"Kaj je ne bi? Pridna je, všečna je, lepo doto ji je Trlep dal, njeno punčko pa k sebi vzel."

Neža je rdela in molčala.

"Ali ti ni Francè še nič povedal?" je Matevžek zvito primikal.

"Nič," se ji je glas krhal. "Kaj pa zdaj delajo?"

"Velika dela so po večjem že postorili; tudi ajdo so že vsejali in repo. Zdaj se s punčko igrajo, čisto jo bodo razvadili, tako radi jo imajo. Le Francè se nekaj drži, kakor bi ga pasli s samim presnim zeljem in napajali s tolkovcem iz nezrelih lesnik."

"Kaj je bolan, ka-li?" se je ustrašila.

"Zdrav ko hren. Pa saj ti sam lahko pove. Čemu sprašuješ mene?"

"Ne pove, Matevžek, nič ne pove," je zagnala glasan jok.

"O ti netrlep ti!" se je dejal. "Ali sta se kaj bola?"

Ni odgovorila, prevelika ihta ji je vzela sapo. Matevžek jo je kar omrl gledal.

"E, mladi ljudje, ki se imajo radi, so neumni kakor bèt," je modroval. "Danes rijejo drug v drugega, da ni za nikamor, jutri so si že sovraž in se kujajo za prazen nič. Beži, beži, prismojena sta tudi vidva oba. Čemu neki se bodeta že zdaj? Saj se bosta zadosti, ko se ukleneta v zakonski jarem. – Ali si mu vsaj ti že dala dobro besedo?"

Neža je molčala in še glasneje jokala.

"Le stoj, burovž netrlepni!" se je na videz jezil. "Takih mu nadrobim, da me bo pomnil še tri dni po vstajenju mesa!"

"Jejhata," se je bala, "ne smeš, Matevžek, nobene mu ne reci, preveč bi zameril."

"No, pa mu jih to nedeljo v Malem Gabru povedi ti sama. Saj veš, pater opat blagoslovi novi oltar v malogabrovski cerkvi. Ljudi privre z vseh strani, pridi tudi ti in pritisni Franceta."

Neža je pokimala in si s predpasnikom obrisala oči.

Matevžek je drugič kljunil brinovček in v mislih zaklel, da je stiška baba trapasta vsaka. Greši, grdo razžali tebe in tvoj rod, potlej pa še hoče, da bi pokleknil prednjo.

"Ne pridem!" je naposled rekla in se spet zjokala.

Da bi ju utešil, ji je začel praviti, kako je spodrecaval stiško moro Krtuco.

"Matevžek, ná, pij, dobro delo si storil!" se je smehljala skozi solze.

Ni se upal več piti. "Francetu bo treba zdraviti bolno ljubezen, bistro glavo moram imeti in gladek jezik," si je mislil in počasi šel.