XXVII.

S Kapiteljskega klanca je poštni voz po zavori hreščé drsel pred Ljubljanska vrata Novega mesta. Linhart, Kuralt in Slabè so se kakor potnik, ki se naposled približa koncu utrudljivega pota, polajšano smehljali, čudovito lep svet jih je od blizu in daleč prijazno gledal.

"Trška gora," je Linhart mignil na levo, "star del Stične."

"Da, po dobroti ali neumnosti vojvodinje Viride, gospe s Pristave," je Kuralt godrnjal.

"Zakaj po neumnosti?" ga je Slabè gledal.

"Podarila je samostanu vso Trško goro in gradič Bajnof pod njo prav tačas, ko mu je slabo gospodaril slab in neroden opat."

"Ni gospodaril tako slabo, če je oboje stiško še danes ta dan."

Linhart se je poredno smehljal premolklemu Kurentu, ki mu je bistri Slabè ustavil nadaljnje zabavljanje.

"Stiški menihi so na Trški gori napravili božjo pot," je Linhart povedal. "Menili so dobro, a božjepotniki so jo onečaščali s pijančevanjem in z razuzdanim vedenjem."

"Vino je predobro," je Slabè skušal razumeti. "Sladko je vince s Trške gorice."

"Cesar je božja pota zatrl morda le zaradi takih razuzdancev," je Linhart strogo rekel.

Kuralt je molčal in se smehljal.

Žarki zahajajočega sonca so zlatili beli pas mogočnega mestnega obzidja in pokončne lesene in slamnate strehe velikih hiš, ki so se tiščale ob reber okoli visoke kapiteljske cerkve.

Voz se je prizibal pod klanec, voznik je odvrl, izpred mestnih vrat se je slišal neki vrišč.

"Kaj je sejèm, da tako hrumijo?" se je Linhart vedečno nagibal iz voza.

"Novomeščani niso zaspanci, kakršni so dolgočasni Ljubljanci," je Kuralt mrmral. "Živi so in veseli, pa misliš, da sejmarijo. "

"No, saj zvemo zdaj zdaj, kaj je."

Voz je pridrdral v veliko krdelo meščanov, ki so se gnetli pred mestnimi vrati.

Zdaj je tudi Slabeta zamikalo, kaj se godi. Ko se je voz ustavil, je prvi skočil z njega.

In kaj je bilo? Proštov oskrbnik Pugelj se je z možmi, ki jim je bilo mlade fante loviti za vojake, v Bučni vasi polastil tudi dijaka Jeniča. A še preden se je z ujetnikom vračal v mesto, so dijaki zvedeli, kaj preti njihovemu tovarišu, in so med velikim hruščem in truščem privreli pred Ljubljanska vrata, da bi se zanj udarili, če bi bilo treba, tudi z biričem, in s hudičem, kakor so vpili in pretili.

"Ali nisem rekel, da so Dolenjci še močno krvavi pod kožo?" se je Kuralt smehljal Linhartu in zadovoljno gledal po bojevitih mladih ljudeh. "Tudi ob kmečkih uporih so prav Dolenjci zmogli in podrli največ graščin."

"Turkom se pa le niso znali kaj prida upirati, samo bali so se jih. Dolenjska bojevitost ni velika, jeza jim hitro splahne, predobrodušni so."

A Kuralt je odmahnil z roko in pomignil v gručo dijakov. Dva, trije so se utrgali iz nje in hitro pristopili.

"Nihče nima pravice dijakov loviti za vojsko," jih je ogovoril. "Ali veste to?"

"Vemo, seveda vemo! Tovariša otmemo, oskrbnika in njegove gonjače pa pretepemo, da jih za vselej mine segati po dijaku!"

"Le, le! In gospoda gimnazijskega prefekta poženite nad okrožnega glavarja, da tudi on podkukri kapitlju!"

"O, saj naš pater prefekt najbrž že pesti oba: glavarja in prošta."

"O, pater prefekt se nikogar ne ustraši, kadar je braniti katerega si bodi izmed nas," je tovariš pritegnil.

"Vivat pater prefectus – naj živi pater prefekt!" so vsi trije zavpili, veliko krdelo še drugih je goreče povzelo: "Vivat ...!"

S Kapiteljskega hriba je prisopihal fantič in stekel med dijake. Da Jeniča že ženo v mesto in da je zvezan in hudo raztepen in razkuzman ...

Dijaki so umolknili in se poskrili za drevje in grmovjej ob cesti.

Komaj se je oskrbnik zadosti približal s svojimi, so dijaki bušili na plano in se med velikim vpitjem zakadili prednje.

"Spustite Jeniča, ob tej priči ga spustite!" so vreli. "Kaj je storil, da ga vežete kakor razbojnika?"

Gonjači so se zaman ozirali po oskrbniku. Malopridnež je precej sprevidel, kaj bo, in se je brž pomešal med ljudi, ki so se motali za dijaki.

"Veleli so nam, naj ga primemo, da pojde v vojščake," so se dedci izgovarjali. "Če ni kaj prav, se obrnite do prošta!"

"Burovži sužnji, vi se obrnite, vi, odkoder ste tako pokorno priklamali!" so se dijaki s palico zagnali vanje.

"Saj nismo radi," so se gonjači odmikali; "veleli so nam, ne moremo pomagati."

"Upri se, če veš, da ti je povelek zoper voljo!" so dijaki vpili. "Upri se, ne slušaj in ne spravljaj v nesrečo domačega človeka!"

"Vraga se bo upiral takle butec!" so se tudi meščani posmehovali. "Še lastno mater bi zvezal in izročil biričem, če bi mu kdo le velel!"

Možem, ki so res le neradi storili, kar jim je oskrbnik velel, ni bilo do rvanja; tudi sram jih je postalo sredi vreščečih ljudi. Tako so se res obrnili in razgubili vsak v svojo stran.

Dijaki so Jeniču brž prerezali motvoz na rokah in ga urno odveli v frančiškovski samostan, ker so vedli, da bo samo tam zadosti na varnem, dokler pater prefekt ne iztoži zanj dijaških pravic in mirne svobode.

Tudi meščani so se razhajali.

"Ha, tak poglejte ga no, Puglja oblastnega, kako urno ti mošnjá v kapitelj?" so nekateri kazali za oskrbnikom, ki je skoraj tekel po ozkih in strmovitih ulicah.

"Ha, pa se je le obrisal za lepo Jeničevo sestro!"

"Da, že nekaterikrat ga je z burklami podila, če je le preveč rinil za njo."

"In zdaj ji je hotel takole vrniti."

"Da ga le sram ni, sram!"

Linhart, Kuralt in Slabè so stali ob strani in se po sili smehljali. Dogodek jim je bil prenagel in prekratek, niso vedeli, kaj bi o njem rekli precej.

"E, prav všeč so mi takile fantje!" se je Kuralt naposled zadovoljno nasmehnil. "Uprli so se krivici, nikomur nič hudega prizadeli in vendar zmagali."

"Mladina se budi," je Linhart sam vase mrmral, "ljudstvo podira oltarje starih malikov, zarja lepega, novega dne vstaja."

Slebè je molčal, nejevoljen je bil sam vase in kakor sram ga je bilo, ker je tako mirno gledal, ko ga je ob dijaškem metežu roka srbela, da bi udaril, udaril.

V mestu sta gospoda potlej šla svojo pot, Slabè pa svojo.

Mahnil jo je v znano krčmo, da bi prenočil.

"Jutri pa se udarim z glavarjem, če bo treba, in z vsemi njegovimi biriči!" se je veril, ko je legel spat. "In hitro moram opraviti, Polone ne smem predolgo pustiti same ..."