XXVIII.

Minil je dan, umrl je še drugi, Franceta in Naceta pa odnikoder.

Trlepa je začelo skrbeti.

"Stavil bi ne vem kaj," je Vrbičev gospod dejal, "vešče ju ne blodijo, kakor ondan Matevžka, kaj drugega mora biti."

"Samo kje sta, bi rad vedel."

"Hm, Sotečan ima dolgo roko."

"Pa ne za moja fanta! Razbojnika nista in stiška sta."

Vrbičev gospod je privzdignil ramo in si s suhimi, dolgimi prsti molče počesal brado.

Trlepu se je stisnilo srce, glava mu je kinknila na prsi.

"Do Polone zdrsni," je brž poklical Matevžka, "teci, a spotoma se mi spet ne nacejaj, brž brž pozvej, kje sta fanta!"

Matevžku je bilo močno čez glavo, če ga je kdo spominjal tistih vešč v Kuščarjeku. Nemilo ga je dregnilo tudi zdaj, zato se je kar obrnil in precej šel.

"Stoj no," je Tone hlastnil za njim, "Poloni, glej ga, reci, da mi je žal, ker oče mene ne pošiljajo do nje; dosti dosti da se mi je pomeniti z njo, ji reci."

"Da te treni: tišči te pa, tišči!j" se je Matevžek poredno smehljal in urno dalje drobencal.

Po krajinških vaseh so ga vendar tu, tam premotili, da je počival.

"Za Trlepovima fantoma voham," je previdno tipal. "Pred dvema, tremi dnevi sta se nekam zgubila."

"Glej ga, na pravi sledi si, videli smo ju, proti Soteski ali kam sta se gnala."

"Vrnila se še nista. Kje neki bi bila zdaj?"

"Ne skrbi, velika sta, Trlepova sta, ne zgubita se ti. A če prideš do Soteske, vprašaj tudi na gradu. Tja ga radi spravijo grajski, kdor prezgubljeno motovili po njih gospoščini."

Po Matevžku so šli mravljinci groze. "Da te hudir!" se je menil s plahimi mislimi. "Če je tako, bo še prebito hudo."

Pil je, kolikor so mu dajali, pa veselja se ni mogel napiti, prevelik strah mu je tesnil srce.

"Morda pa kje ležita prav bolna?" jih je popravljal.

"Pa kar oba bolna in taka hrusta?"

"Če sta se kaj preveč nalokala vina iz teh krajev, jima samo Bog še lahko pomaga."

"Kaj boš! Naše vino je res kislo, pa ne bolj od primskovškega."

"Razloček med njimi res ni velik," se je Matevžek smehljal. "Po cerkvah v Témeniški dolini se zvon oglasi vsako noč samo enkrat, v vaših krajih pa vsaj dvakrat."

"Beži, beži – zakaj neki?"

"Zvoni zato, da se dedci zbudijo in na drugo stran obrnejo, sicer bi jim takale vinska kislica želodec pregriznila."

Krajinčani so se smejali, pa ne radi; smešilca svojega težko pridelanega vinčka niso več zadrževali.

Bolj ko se je Matevžek bližal Slabetovini, bolj ga je minevala porednost in večji strah ga je plašil.

Za mejami in po stegneh se je že v mraku prav na skrivaj pritihotapil do Slabetove domačije in, kakor bi zviška pal, stopil pred Polono.

"Jejhata," se je ustrašila, "kaj si ti?"

"Ali si čakala koga drugega?"

"Povej, kaj te je prineslo iz take dalje?"

"I, po fantiča sem prišel," se je skušal šaliti. "Oče joka za njima kakor mati za otrokom, ki ji ga vratinka duši. Kje ju skrivaš? Spusti ju, za božjo voljo, da pojdeta z menoj, če sta še toliko pri moči."

"Da, uboga fanta!" je zaihtela in počasi povedala, kje zdaj sta. "In to se primeri gostoma v naši hiši!"

Matevžek je obstal kakor bi ga vkopal.

"Sotečan ju je priprl?" je strahoma šepetal. "In Bog si ga vedi, kaj z njima počenja zdaj?"

"Uboga fanta, uboga fanta!" je Polona še huje ihtela.

"Zakaj pa nam nisi precej poslala glasu, da bi vsaj vedeli, kaj se je nakretilo?"

"Nikogar nimam, da bi mu zaupala. Če bi graščak zvedel, da kaj napletam zoper njega, bi zmanjkalo tudi mene."

"Tako pa je zdaj še prostora v ječi, kajne, da mene porinejo tjakaj, če zvedo, čigav povelek me je pridrevil leskaj?"

"Prej ko jo ustrižeš odtod, bolje bo zate in zame. Mrkni še nocoj in očetu Trlepu vse povej, on že ubere pravo, da fanta spet ugledata sonce."

Tudi Matevžku se je zdelo najpravše, da se brž ko brž umakne Sotečanu. Še toliko ni hotel počakati, da bi mu scmarila kaj za večerjo. Le brtavs kruha je pomašil v žep, bušil vase korec vina, kislega pa že tako, da je kar zamižal in da je za ušesi zabolelo, kakor je kesneje pravil, v naglici še povedal, kar mu je Tone naročil, in jo ves preplašen res pocedil, odkoder je bil prišel.

"O, če bi me Sotečan dobil v parklje, bi mi preteto tenka pela!" jo je urno pobiral, da bi prej ko prej prišel v stiško gospoščino. "Da, vrag je takle graščak, ki še patra opata ne posluša in se cesarja samega nič ne boji ..."

Hitel je kakor bi gorelo za njim. Ko je bil že prav daleč in se je storila noč, je počival.