XXXII.

Slabè se je še mudil v Novem mestu. Misel, da bi se z dobro novico kar precej zadrevil v Mali Gaber in domov, je opustil.

"Preveriti se še moram, ali glavar res pošlje slà," je previdno mislil; "če bo kaj dolgo odlašal, se pač še enkrat zakadim vanj."

Nestrpno je hodil spraševat služabnika v glavarjevi veži, ali je sèl že odšel.

Glavarju se ni tako mudilo, a naposled je vendar storil, kar je bil Slabetu obljubil.

"Da, že," je služabnik potlej povedal; "davi je uradnik, poznaš ga iz glavarjeve prednje sobe, s tremi biriči odjahal naravnost v Sotesko."

"No, vendar," je Slabè pomirjen pokimal in se napotil v Mali Gaber.

Vesele volje jo je urno pobiral iz mesta. Pod klancem v Kačji ridi je došel vrsto voznikov.

"Glej ga, kaj si res ti?" se mu je zadnji voznik nasmehnil. "Ali gori za teboj ali bežiš pred kom, da si tako nagel?"

Tudi Slabè jih je spoznal; videl jih je ondan pri Pljuskarici.

"Vidiš," so mu potlej svetovali, "eno pot imamo, kar nas se drži, čeprav nismo spešni, saj nič ne zamudiš; samošnemu takale pot ni zamerom prav varna."

Slabè je sprevidel, da je tako; opirajoč se ob staro opaljeno grjačo, si je umeril korak s previdnimi možmi.

Sredi Kačje ride, obakraj ceste poraste z gosto staro hosto, so vozniki potegnili z voza vsak svojo betičasto grjačo.

"Tale hosta je nevarna," so vedeli, "zdaj zdaj ti utegne iz gošče bušiti drhal razbojnikov."

"Kogar potipljem jaz, bo precej mrzel!" je tudi Slabè poprijel grjačo.

"In nikar si preveč ne zaupaj, razbojnik ne pride golorok in sam tudi ne."

"Treh se ne bojim, pa če pridejo ne vem kakšni!"

Razbojnikov to pot vendar ni bilo. Vozovi so srečno priškripali do Mirne peči in se ustavili ob veliki krčmi.

V krčmi se je razvezal hrup veselih voznikov. Slabè je molčal, posedanje v krčmi mu ni bilo po volji. Misli so mu uhajale domov, na Pljusko, v Mali Gaber.

"Kar naprej pojdem," je vstal, "tako ne pridem zlepa do Malega Gabra."

"Ne vij no tako," so ga rinili za mizo, "med nami ostani, da se kesal ne boš."

Bali so se še nadaljnjih nevarnosti, pomoč srčnega Slabeta jim je dosti pomenila.

Slabè se je obotavljal.

"Konji se morajo spočiti in napasti," so gnali svojo, "dolg klanec proti Sveti Ani nas čaka. Pa tudi mi smo potrebni nekoliko primake."

Tako je odnehal in ostal. Kasno popoldne so zapregli in pognali.

"Pred nočjo moramo priti do Trebnjega."

"Moramo. Tudi Sveta Ana ni kaj varna."

"Razbojniki so tam posebno silni, ker vedo, da se voznik mora motati ob zavori in ne utegne paziti, ali mu kaj ne preti iz gošče."

Na klancu, ki leze proti Sveti Ani, se je nekemu vozu natrlo kolo. To jih je zamudilo, da so že v trdnem mraku prišli na vrh.

Noč je počepala niže in niže, zavore so cvilile, težki vozovi so počasi škrtali proti trebanjski strani.

Slabè je hodil za zadnjim vozom in se menil z voznikom.

"Da bi le srečno prišli še iz tele samote," je ta vzdihnil in se pripognil k zavori.

"In do Malega Gabra," si je zaželel Slabè. Misli so se pognale naprej in obletele vse, zavoljo katerih se je bil spustil na tvegano pot.

Temnilo se je čezdalje bolj, priroda si je v prijetnem hladu postiljala za noč, le hosta obakraj ceste se še ni umirila. Nekje daleč je lajal lisjak, čisto blizu je bilo strah čuka, med vejevjem je pokljalo in šumotalo.

Kar ti je ob prednjih vozovih javknil klic na pomagaj.

"Jezus – razbojniki!" je voznik do kraja pritegnil zavoro, da se je voz ustavil. Tudi drugi vozovi so obstali. "Slabè, zdaj pomagaj!" je mož zavpil in skočil naprej, pa Slabè je bil že planil.

Prednji vozniki so se mirno otepali, razbojniki, dobro dosti jih je bilo, niso bili kdove kako silni. A ko sta se ob strani vanje pognala še Slabè in njegov tovariš, že niso več napadali, le branili so se in odmikali Slabetu, ki jih je z grjačo klatil, da se je zdaj tu, zdaj oni renčé zavalil po tleh.

"Vozniki, streljajte!" se je Slabè za tren oči obrnil. "Stre ..." pa že ni več utegnil ponoviti zvijače: hud udarec je njega samega podrl na cesto.

Vozniki so pritisnili, razbojnik so planili v goščo, najbrž so verjeli, zdaj zdaj začno pokati pištole.

Na cesti je obležalo troje razbojnikov, en voznik in Slabè.

"V péčico me je dregnil," se je voznik ječé držal v dve gubé, "na voz me dajte."

Slabè jo je skupil huje, pa v temi ga niso mogli pregledati, tudi mudilo se jim je z nevarnega kraja; omedlelega so tudi njega vzdignili na voz; za razbojnike, ubite ali pobite, se niso menili.

"Naj pride ponje, kdor hoče ali pa nihče, škoda ni nobenega teh malopridnežev!"

Zavore so odnehale, vozovi so počasi odškripali navzdol, vozniki so poprijeli grjačo, daleč je še bilo do Trebnjega.

V Trebnjem so se ustavili ob krčmi in dobili postelj za oba ranjenca.

"Po glavi jo je dobil, za hruško debela bunka mu je stekla," je razpoznaval star Trebnjec, ko je ob goreči trski pregledoval Slabeta. "Morda ne bo hudega. Dajte vode, da ga zbudimo, v omotici ga ne kaže puščati."

Hladna voda je res storila svoje, ranjenec je zaječal in motno spregledal.

"Pustite ga, prespi naj se, najbolje bo tako," je krčmarica pametno svetovala. "Kar pojdite, pokličem že hlapca, da bo bedel ob njem."

Vozniki so izpregli in legli.

"Slabè je kakor vedel, kaj bo," jih je vest nekoliko težila.

"Da, preveč smo ga zadrževali, ko je hotel naprej."

"Anti namenjeno mu je bilo."

"Saj se mi smili, vendar pravim, da ne vem, ali bi mi z vsem blagom bili zdajle tu vsi, če med nami ne bi bilo njega."

"Zavoljno nas se je dal skoraj ubiti, Bog da, da bi se kmalu izlizal."

"Sicer nas pogubi Pljuskarica."

"Moško bo, če ji po pravici povemo, kako je bilo."

"Huda bo, prebito bo huda."

Proti jutru je Slabetu odleglo.

"Kje pa sem?" je pogledal dremavega hlapca.

"Kaj pa vozniki?" je še hotel vedeti, "Ali so šli dalje?"

"Tu so ostalil. Glej, že vstajajo."

Res so se kmalu pririnili noter.

"Slabè, ali si zatorej, da bi te vzeli s seboj do Trlepa?"

"Sem, sem," je dejal, se dvignil in precej omahnil. "E, vrtoglav sem še; pomagajte mi na noge, pa bo."

Spravili so ga na voz in pognali v prijetno jutro.

Spotoma je potlej dosti premišljal. Hm, kako neumno se je spuščal v nepotrebno nevarnost. Mar bi bil poslušal svojo vest in hodil sam, pa bi bil zdrav prišel do Trlepa ...

Vožnja je bila počasna, tresla ga je pa vendar, da so se mu misli začele megliti. Preden so vozovi priškripali do Malega Gabra, so mu oči zlezle vkup, trdna omotica ga je vzela s seboj.

Iz Trlepove hiše so vozniki izbezali samo deklo Ančko z Marjanico.

"Kje pa je gospodar? Slabeta smo mu na pol živega pripeljali."

"Križani Jezus!" se je ustrašila.

"Kam so Trlepi?"

"Ne vem," je tajila, niso mi povedali. – "Pomagajte, da ga spravimo na postelj."

Vozniki so prenesli omočenca v hišo in se odpeljali.

"Saj se bo izlizal," so upali, ko so se bližali Pljuski. Pri Pljuskarici so postali in ji s hudo novico dali táko po srcu, da je kar omahnila za mizo. Potlej je ščeketala vanje, zakaj ga niso pustili, da bi hodil sam.

"Ali ste ga v Trebnjem dali vsaj prevideti?" se je še domislila.

"NIsmo; saj ni tako hudo, kar pomiri se, Pljuskarica."

Pa se ni pomirila. Vse je brž pozaklenila in urnega človeka pognala do patra Tončka, potlej pa se na ves splav zadrevila v Mali Gaber in kakor brez uma obstala ob Slabetovi postelji.

Slabè se je bil prebudil iz omotice. Ančka ga je silila s toplim mlekom in mu glavo zdaj pa zdaj spretno ovijala z debelo prteno krpo, namočečno v hladni vodi.

"Jurko," je Pljuskarica zaihtela in odrinila Ančko, "za pet ran božjih – ." Ni mogla odgovoriti, jok jo je posilil.

"Saj ni nič," se je skušal nasmehniti. "Opravil, glej, sem pa le dobro, nobenih zavir ne bo več."

"Molči, Jurko, ne govori, škodilo bi ti," ga je milo gledala. "Počaka, da pride pater Tonček, poslala sem ponj."

"Pametno," je dejal in zaspal, govorjenje ga je vendarle utrudilo.

Pljuskarica je séla ob postelji, otožne in vesele misli so ji polnile glavo in srce.