Chapter

  1 Mansarda|       je, kakor da so vsi odšli in me pozabili tu nekje v podstrešju. ~
  2 Mansarda|     sebi! Ali tudi ona je odšla in me pozabila. ~Stare so knjige,
  3 Mansarda| telegrafske žice. Vsa sestarana in orumenela je ulica pod menoj,
  4 Mansarda|         zbegal stvari krog sebe in predmeti so ga sprejeli
  5 Mansarda|       leta že mora sedeti tako. In ves majhen je ter zgrbljen,
  6 Mansarda|      Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar več; stopil
  7 Mansarda|  nikogar več; stopil bom k oknu in ne bo nikogar. ~Tudi ptič,
  8 Mansarda|         zrastel oglušujoč ropot in mi zadavil korak. V težkih
  9 Mansarda|      tako žalostno, take misli, in je zaradi tega, ker sem
 10 Mansarda|      pri vas. -- ~Tako je rekla in mi vzela glavo v naročje.
 11 Mansarda|      Sedaj pa je nekje po svetu in me je pozabila. ~*** ~Mrak
 12 Mansarda|       mnogo stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da smo
 13 Mansarda|        smo samo malo sestrašeni in nimamo pravega zaupanja
 14 Mansarda|          Tudi Tju je rekla tako in Vana. ~Vana, kako drobne
 15 Mansarda|         Sedaj sem sam. Tu sedim in nimam nobene iluzije več. ~
 16 Mansarda|    počil les. Sklonim se prédse in poslušam. ~ ~
 17 Vrata   |   onkraj stene, zaradi mene so. In starka, najbrže je radi
 18 Vrata   |        mene. V vratih ni kljuke in zdi se mi, da so zabita. ~
 19 Vrata   |         tako drug poleg drugega in ne poznati obrazov. Vse
 20 Vrata   |         je morala zajeti koleno in se nagniti z životom naprej. ~
 21 Vrata   |        mora imeti, skoro rdeče. In -- zanemarjena mora biti;
 22 Vrata   |           Mati, mati je v črnem in se nikdar nič ne premakne.
 23 Vrata   |         Mogoče je celo že umrla in se je le pritajila, kakor
 24 Vrata   |        je umrla, da mlada ne ve in jo more še dalje mučiti
 25 Vrata   |       so Vladu preložili dopust in tako sem odpotovala sama.
 26 Vrata   |      sem potem ležala na divanu in ga čakala. Čez strop nad
 27 Vrata   |       menoj so bile vržene rože in sem ga čakala. ~Gnusi se
 28 Vrata   |     vrati. ~Pridrli so iz ulice in mi segajo v misli. ~Zakaj
 29 Vrata   |      morem biti nikjer sam? Sam in vstajajoče sence, obledele
 30 Vrata   |      Imeti mora osem, deset let in kakakor Hana, je njena mati
 31 Vrata   |    praznike ji je kupila sabljo in čepico. Na zofo jo vzame,
 32 Vrata   |     stiska k sebi, poljublja jo in kliče z moškimi imeni. ~
 33 Vrata   |       še tesneje, Vlado ! Tako. In sedaj povej, kaj si počel
 34 Vrata   |          Gospa Lebanova je bila in stari general je prišel.
 35 Vrata   |     Lebanova je imela nov plašč in -- ~Mala je zaječala. Kakor
 36 Vrata   |    kakor bi vedela, da poslušam in me muči radovednost. ~Tudi
 37 Vrata   |     smeje sedaj. Nekaj šepetata in se smejeta. Kaj uganja z
 38 Vrata   |  otrokom? ~Užaljen sem. Vstanem in se stisnem v svoj kot. Nikdar
 39 Vrata   |    brezdelni posedajo za šipami in se ne menijo ničesar več.
 40 Vrata   |         pričnem enako: Tu sedim in je prasketanje ognja, mreža
 41 Vrata   |    Sklanjam se nad list papirja in zapišem: "Onstran." ~Najprvo
 42 Vrata   |         ljubezen, brezposelnost in tako dalje, temveč da nastopi
 43 Vrata   |      skušal končati v naši hiši in ki pri milem bogu ni imel
 44 Vrata   |       Vse dni je veselo žvižgal in smolil čevlje, nekega jutra
 45 Vrata   |        ob oknu. Ko so ga rešili in vprašali zakaj, je bil ves
 46 Vrata   |        zakaj, je bil ves zbegan in osramočen. Mencal je z dlanmi
 47 Vrata   |   osramočen. Mencal je z dlanmi in dejal, da je bilo vse tako
 48 Vrata   |         pač nekje med nami smrt in -- takole proti jutru, ko
 49 Vrata   |       kakor da imajo slabo vest in sem jih zalotil na zločinski
 50 Vrata   |          da bi se splazil proč, in vsakemu zavidamo, ki se
 51 Vrata   |          da se kdo ne odstrani, in če ga zalotimo, ga surovo
 52 Vrata   |      natakar. Dotični je prišel in sedel v pozabljen kot. Zahteval
 53 Vrata   |         Zahteval je čašico črne in natakar je pravil, da ga
 54 Vrata   |         zgubil ga je izpred oči in -- silno zahrbtno da je
 55 Vrata   |     tedaj je prilil kavi strupa in se prav potihoma splazil
 56 Vrata   |       lokalu v notrannjem mestu in še tiste čase, ko sem rad
 57 Vrata   |         so se mu sprostile prsi in usta mu je spreletel --
 58 Vrata   |         stas mora imeti, rečem, in zapiram oči, da jo boljše
 59 Vrata   |        Potujem. Od okna do peči in od peči zopet do okna. ~*** ~
 60 Vrata   |                V postelji sedim in si skušam predstaviti, kako
 61 Vrata   |        gledam, kako živi naprej in se plazijo ob stenah sence,
 62 Vrata   |    vstane. Včeraj je bila zunaj in nisem čul, kdaj je prišla
 63 Vrata   |          Kaj če sploh ne vstane in ne bo več glasov? Zazebe
 64 Vrata   |   Nalašč korakam hrupno po sobi in premikam stole, da jo predramim. ~
 65 Vrata   |    preokrenila se je v postelji in se zasmejala. Bdeča je bila
 66 Vrata   |        zasmejala. Bdeča je bila in sedaj se smeje, da sem se
 67 Vrata   |    Poslušam vzgibavanje oblačil in sem žalosten. Mogoče bo
 68 Vrata   |    Mogoče bo čutila mojo žalost in bo ostala doma. ~Ravnatelja
 69 Vrata   |        menita. ~Prišel bo zopet in njegov hrupni glas bo med
 70 Vrata   |   njegov hrupni glas bo med njo in menoj. ~Odtrnil sem raz
 71 Vrata   |         sem raz steno pajčevino in jo razpel med prsti. ~*** ~
 72 Vrata   |          Na zofi sedi poleg nje in z mesnatimi rokami razsipava
 73 Vrata   |     sonce, sklanjam se čez okno in pravim: ubogi samotar! ~
 74 Vrata   |   prežim na vsako njeno kretnjo in trepetam za vsak korak,
 75 Vrata   |       vem, da je imela že druge in je vse mogoče za njo. ~Lepo
 76 Vrata   |         je; praznični so ljudje in skoraj bi me veselilo stopiti
 77 Vrata   |   premotrim pročelje naše hiše, in opazim, da poleg mene ni
 78 Vrata   |           S silo preženem misli in motrim ljudi na ulici. Žene
 79 Vrata   |        je, če človek vse razume in more odpustiti, ali pusto
 80 Vrata   |        Potrkal bom. Potrkal bom in jo prosil, naj ne čaka samo
 81 Vrata   |   živeli, sedaj pa je prišel on in se zarinil med nas s svojim
 82 Vrata   |       imeti rada! Ves mesnat je in željan, ona pa trudna, zamišljena. ~
 83 Vrata   |    spregovorila z menoj besede. In kaj naj pomeni to: radi
 84 Vrata   |     upam se, kaj če ne odgovori in se mi odpro oči, da je vse -- ~
 85 Vrata   |         se tu nastanil, ni bilo in so se pojavili šele pozneje.
 86 Vrata   |       se pojavili šele pozneje. In mnogo tišji so bili preje.
 87 Vrata   |       se vedeti. ~*** ~Tukaj je in -- da, poljublja jo. Nič
 88 Vrata   |       se. ~*** ~Samo njej živim in drgetam, kdaj pride on.
 89 Vrata   |       on. V kotu postelje sedim in mislim. ~*** ~Ljubkujeta
 90 Vrata   |      podstrešje. ~*** ~Tu sedim in strmim v votlino vrat. ~
 91 Deklic  |    pledu~To pismo držim v rokah in so mi v mislih različne
 92 Deklic  |       dobre ljudi, ki se trudno in na široko premikajo tam
 93 Deklic  |        spominjam, recimo Franko in njegova žena. Da pravzaprav
 94 Deklic  |        trpi tam. O makih govori in vrtnicah pa ga zalivajo
 95 Deklic  |   zakliče, pa mu zahriplje glas in se mora odkašljati. Sicer
 96 Deklic  |        Trava, lepa je. Še danes in jutri, ležala bo. Zastirali
 97 Deklic  |     žena tam, ki stopa čez dvor in trosi kuram zrna, je starica
 98 Deklic  |          Kdaj je odšel iz Paiza in se skril med te igrače?
 99 Deklic  |         bi pustil delavce same! In na Slatni podiramo bore.
100 Deklic  |      sem, popolnoma pozabil. Tu in tam ji še pišem, kaj malega
101 Deklic  |        veselja je imela ž njim. In zadnjič, zadnjič je pognala
102 Deklic  |       se mi zazdi, jih pogledam in pravim: tam pšenica, tam
103 Deklic  |       Danes žari hosta v rdečem in je tiho. Včeraj je bila
104 Deklic  |          Včeraj je bila nemirna in še preje se je glasil kos
105 Deklic  |        se je glasil kos v njej. In če se mi ne ljubi teh reči,
106 Deklic  |         teh reči, gledam v nebo in mislim svoje misli. Gozd
107 Deklic  |     čaka, da ga zopet pogledam. In če bi šel stran od tod ter
108 Deklic  |  dvajset let, še vedno bi čakal in nič ne očital. ~Hm -- da.
109 Deklic  |         Bil je premožne rodbine in se je proti volji staršev
110 Deklic  |        ga vidim z litrom v roki in krilečo desnico: Gospoda,
111 Deklic  |       ustvaril prvo ženo, je -- In punc smo imeli, punc: Jeaninne,
112 Deklic  |    vedno. Sedela sva v mansardi in se menila tihe stvari, kakršne
113 Deklic  |    večer, ko se vračajo od dela in se jim hoče počitka. ~Za
114 Deklic  |         se nekoč zatopil v delo in me ni bilo več tednov na
115 Deklic  |      pragu ob mlado dekle: tiho in pst, bolan da je. Pred dvema
116 Deklic  |         Miru da potrebuje, miru in miru. Naj ne skrbim zanj,
117 Deklic  |   Ogledal sem si dekle pobližje in spoznal drobno Marijo, znan
118 Deklic  |         je nebogljen pred menoj in če je spregovoril, je glas
119 Deklic  |          Prijemal me je za roke in hitel pripovedovati konfuzne
120 Deklic  |      popolna, da bi jo poklical in bi stopila iz okvirja. Da
121 Deklic  |      oživela. Marija, bi rekel, in podoba bi se dvignila, stopila
122 Deklic  |        se dvignila, stopila sem in tja, sedla na rob postelje
123 Deklic  |      tja, sedla na rob postelje in mi položila roko na glavo.
124 Deklic  |      roko, kot sem jo naslikal. In bi bilo naenkrat vse mirno,
125 Deklic  |         tihem, nikomur povedal. In vse se mi zdi, da sem že
126 Deklic  |       Opolnoči sem vstal včasih in slikal ob sveči. Ali tiho,
127 Deklic  |      vedela, da je nisem ubogal in sem se večkrat splazil iz
128 Deklic  |         mirno, ko so samo misli in stvari krog človeka. Toda
129 Deklic  |       da se ne prestraši. Tako. In sedaj -- pojdi sem, pojdi
130 Deklic  |           pojdi sem, pojdi sem, in tiho, čisto tiho, mogoče
131 Deklic  |      deklice, zavite v črn pled in sedeče s podvitimi nogami
132 Deklic  |     Franku usta. Tako sva stala in se gledala. Dolgo, dolgo.
133 Deklic  |       se gledala. Dolgo, dolgo. In tisti hip sva videla nekaj
134 Deklic  |       blazinah kot majhen otrok in se smehljal: Zakaj se bojiš,
135 Deklic  |      bojiš, ljubi? ~Zbežal sem; in če se zmislim, še danes
136 Deklic  |     cesti. Izredno vesel je bil in kakor prerojen. Tisoč stvari
137 Deklic  |       Tisoč stvari je žlobudral in tisoč načrtov. Da jo je
138 Deklic  |        Marijo. Vidiš, je rekel, in se milo smehljal, slika
139 Deklic  |   oživela. Stopila j iz okvirja in sedaj hodi tam po moji sobi.
140 Deklic  |         tudi lepo življenje, tu in tam je tudi lepo. ~Kdaj
141 Deklic  |         Ali sedaj sem jo slikal in -- sedela je tako trudna
142 Deklic  |    Hotela je videti novo sliko. In je rekla nekaj čudnega,
143 Deklic  |        Michela, prostitutka je, in me zelo prezirajo radi nje.
144 Deklic  |      ravno tako. ~Gledal sem ga in nisem prav razumel, čemu
145 Deklic  |     vedno temnejši je postajal. In bližal se je določeni dan,
146 Deklic  |        bolj pogreb kot veselje. In kar je bilo najlepše, njega
147 Deklic  |         odšel z Žalostno Madono in se do tedaj ni vrnil. Mariji
148 Deklic  |       naročil, da pripravi vse, in se izgubil. Sam bog je vedel,
149 Deklic  |         ž njim! ~Čakali smo ure in ure, nikogar. Pogovor se
150 Deklic  |       zviška ga je podrlo v tla in stene so zajele krik: ~Vlačuga,
151 Deklic  |        nihala je globoko k tlom in se tolkla na prsi. ~*** ~
152 Deklic  |        na prsi. ~*** ~Hodim sem in tja tu okoli in sem že popolnoma
153 Deklic  |       Hodim sem in tja tu okoli in sem že popolnoma domač v
154 Deklic  |        mestu hlastajoč, pravim. In ko bije osem: sedajle se
155 Deklic  |        na rame staremu vrtnarju in mu zakričim v uho: Sedajle
156 Deklic  |     hudega, se uslužno nasmehne in lokavo pomežikne. Jaz pa
157 Deklic  |     pomežikne. Jaz pa se obrnem in stečem za Brokom ter se
158 Deklic  |       prijatelja. Vzela sta se. In dolgo je bilo dobro, dolgo --
159 Deklic  |         je, da bi jo spraševal, in sama ni povedala. Še danes
160 Deklic  |    zadavil. Ali prišle so zopet in zopet. Zbežal je iz mesta,
161 Deklic  |      spanja, zahteval, da pove. In potem, potem se je nadaljevalo,
162 Deklic  |       zbral delavce, ojemal jih in rotil, naj mu povedo, če
163 Deklic  |        gozdu: Oče, žena je tako in tako, povej mi, kaj misliš! ~
164 Deklic  |         ni imel tako lepe mrve. In na Slatni -- na Slatni podirajo
165 Deklic  |       bila posebno pri zdravju. In ti razbeljeni dnevi v mestu --
166 Deklic  |  povabiva jo. ~Pogledala bo sem in tja, Miška bo pogledala --
167 Deklic  |             Pošto sem dobil. To in ono, da me ne morejo več
168 Deklic  |         v mestu. Odpotoval sem. In sedaj sem zopet tu ter se
169 Deklic  |          da se obeta lepa jesen in oni dan da je opazil na
170 Deklic  |       da me tudi njegova žena. ~In da ne pozabim, da pride
171 Deklic  |          da pride zopet poletje in je tam pri njih mnogo sonca.~ ~