Chapter

  1 Mansarda|        Stare so knjige, od zidu se luščijo tapete. Nad predmeti
  2 Mansarda|     visi tiha sovražnost, kakor se vzpostavi med ljudmi, ki
  3 Mansarda|    druga drugo. ~Za nekim oknom se je zganila zavesa. Zelo
  4 Mansarda|   samoten kakor jaz: brezbarvni se spenjajo čez njega dnevi,
  5 Mansarda|       je ter zgrbljen, kakor da se je še po smrti staral naprej. ~
  6 Mansarda|         izvečine. ~Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar
  7 Mansarda|       Strašna tišina bo. ~Vidim se, kako bom planil po stopnicah,
  8 Mansarda|  obvisel jek nad ulico. ~Ob zid se bom stisnil, ne se upal
  9 Mansarda|       Ob zid se bom stisnil, ne se upal premakniti noge -- ~
 10 Mansarda|         je pozabila. ~*** ~Mrak se je sesedel, prižgati moram
 11 Mansarda|    mnogo stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da smo samo
 12 Mansarda|        roke je imela. Jokal sem se v njih. ~Sedaj sem sam.
 13 Mansarda|      kotu je počil les. Sklonim se prédse in poslušam. ~ ~
 14 Vrata   |         vratih ni kljuke in zdi se mi, da so zabita. ~Čudno
 15 Vrata   |         morala zajeti koleno in se nagniti z životom naprej. ~
 16 Vrata   |         nikdar ne slišim, da bi se umivala. ~Mati, mati je
 17 Vrata   |        Mati, mati je v črnem in se nikdar nič ne premakne.
 18 Vrata   |      Mogoče je celo že umrla in se je le pritajila, kakor da
 19 Vrata   |           Če ne poslušam besed, se mi zdi, da poje. ~Na pokopališču
 20 Vrata   |      muči vedno znova. Čim bolj se ji v mislih upiram, s tem
 21 Vrata   |         njegovo ime. Prejle sem se celo naglas zasmejal. ~Starka
 22 Vrata   |        naglas zasmejal. ~Starka se je zbudila od mrtvih: ~Kaj? ~
 23 Vrata   |        in sem ga čakala. ~Gnusi se mi, bolan sem od njenega
 24 Vrata   |    Potrebne so jima te laži, da se moreta mučiti. ~Roka mi
 25 Vrata   |       vdova po oficirju. ~Sedaj se začne zopet tista njena
 26 Vrata   | postanem ljubosumen? ~Njen glas se je naenkrat izpremenil.
 27 Vrata   |         je morala zaspati. Boji se je. Kadar zaspi, postane
 28 Vrata   |       na vrata tiščim uho. Hana se smeje, na vsa usta se smeje,
 29 Vrata   |      Hana se smeje, na vsa usta se smeje, kakor bi vedela,
 30 Vrata   |         radovednost. ~Tudi Gina se smeje sedaj. Nekaj šepetata
 31 Vrata   |        sedaj. Nekaj šepetata in se smejeta. Kaj uganja z otrokom? ~
 32 Vrata   |         Užaljen sem. Vstanem in se stisnem v svoj kot. Nikdar
 33 Vrata   |        več nočem poslušati, kaj se godi tam preko. ~*** ~Še
 34 Vrata   | brezdelni posedajo za šipami in se ne menijo ničesar več. Vse
 35 Vrata   |    študijo o samomoru. Sklanjam se nad list papirja in zapišem: "
 36 Vrata   |   primer navajam čevljarčka, ki se je pred kratkim skušal končati
 37 Vrata   |         bilo vse tako pusto, ko se je zbudil zjutraj. ~Dokazati
 38 Vrata   |          takole proti jutru, ko se začne kopati dan od tal --
 39 Vrata   |         kopati dan od tal -- ko se lepi na šipah umazana vlaga -- ~
 40 Vrata   |          Že naprej uživam, kako se bodo zgražali. Spogledovali
 41 Vrata   |     bodo zgražali. Spogledovali se bodo, kakor da imajo slabo
 42 Vrata   |         vsak misli na to, da bi se splazil proč, in vsakemu
 43 Vrata   |         in vsakemu zavidamo, ki se mu posreči. Nevoščljivi
 44 Vrata   |      zavistnimi očmi pazimo, da se kdo ne odstrani, in če ga
 45 Vrata   |         naše ulice. Smejati sem se moral, ko je pravila, kako
 46 Vrata   |      moral, ko je pravila, kako se je razburjal natakar. Dotični
 47 Vrata   |        je prilil kavi strupa in se prav potihoma splazil na
 48 Vrata   |        Zaposleni, prehitevajoči se koraki. Telefon. Možje z
 49 Vrata   |     bodo samomorilca rešili, so se mu sprostile prsi in usta
 50 Vrata   |        je vstal šum, zganila so se krila. Preoblači se. To
 51 Vrata   |  zganila so se krila. Preoblači se. To vzgibavanje oblačil
 52 Vrata   |     njeno nagoto. ~Zdraženi psi se vzpnejo ob meni, vdam se
 53 Vrata   |        se vzpnejo ob meni, vdam se pohotnim slikam. Visoka
 54 Vrata   |     gledam, kako živi naprej in se plazijo ob stenah sence,
 55 Vrata   |          Kakor jo sovražim, sem se tako navadil njene bližine,
 56 Vrata   |       da jo predramim. ~Zganila se je; preokrenila se je v
 57 Vrata   |      Zganila se je; preokrenila se je v postelji in se zasmejala.
 58 Vrata   | preokrenila se je v postelji in se zasmejala. Bdeča je bila
 59 Vrata   |          Bdeča je bila in sedaj se smeje, da sem se tako nerodno
 60 Vrata   |       in sedaj se smeje, da sem se tako nerodno izdal. ~Sram
 61 Vrata   |       sem zaljubljen. Ne zmenim se več zanjo. ~Izredno dolgo
 62 Vrata   |       več zanjo. ~Izredno dolgo se oblači. Najbrže bo šla zopet
 63 Vrata   |         razločil iz besed, zato se oblači tako skrbno. Prišel
 64 Vrata   |      obed. Kam naj ga posadita, se menita. ~Prišel bo zopet
 65 Vrata   |      pred sabo. ~*** ~Danes sem se vendar že iznebil užaljenosti
 66 Vrata   |        Zunaj je sonce, sklanjam se čez okno in pravim: ubogi
 67 Vrata   |       takoj vsako ženo zase, ki se pojavi v naši bližini! Uvidel
 68 Vrata   | veselilo stopiti mednje. ~Čudim se, da Hane ni pri oknu. Prvič
 69 Vrata   |         Hane ni pri oknu. Prvič se spomnim, da premotrim pročelje
 70 Vrata   |       ni nobenega okna. ~Zbegam se: njena soba nima okna! V
 71 Vrata   |         mogoče stanovati! ~Tudi se domislim, da še nikdar nisem
 72 Vrata   |         starcem. ~Vana -- nisem se razburjal, razumem vse. ~
 73 Vrata   |        sedaj pa je prišel on in se zarinil med nas s svojim
 74 Vrata   |     vprašati: ~Radi -- ~Ne upam se, kaj če ne odgovori in se
 75 Vrata   |       se, kaj če ne odgovori in se mi odpro oči, da je vse -- ~
 76 Vrata   |          da je vse -- ~Opogumim se: ~Radi mene, Hana? ~Zasmejala
 77 Vrata   |     Radi mene, Hana? ~Zasmejala se je, z vsem prešernim glasom
 78 Vrata   |      glasom zasmejala. ~Norčuje se, zasmehuje me. ~Ne, prevara
 79 Vrata   |         so sploh glasovi? Sedaj se natančno spominjam, da jih
 80 Vrata   |        da jih v začetku, ko sem se tu nastanil, ni bilo in
 81 Vrata   |         nastanil, ni bilo in so se pojavili šele pozneje. In
 82 Vrata   |            Mogoče -- kaj, če bi se prepričal, če bi se uprl
 83 Vrata   |       če bi se prepričal, če bi se uprl ob vrata? Toda potem --
 84 Vrata   |       če jih ni -- če -- ~Bojim se vedeti. ~*** ~Tukaj je in --
 85 Vrata   |         v vsej moji prisotnosti se pusti poljubovati. Zmotil
 86 Vrata   |         poljubovati. Zmotil sem se v njej: Marija, Lija, Vana! ~
 87 Vrata   |     Vana! ~Sedaj -- zganila sta se, skočila sta narazen. Stara
 88 Vrata   |      skočila sta narazen. Stara se je morala vzdramiti. ~Da,
 89 Vrata   |         vzdramiti. ~Da, zbudila se je. Dvignila je roko, senca
 90 Vrata   |     špranjo vrat. ~Oddahnil sem se. ~*** ~Samo njej živim in
 91 Vrata   |        mislim. ~*** ~Ljubkujeta se, povsem prižet je k njej. ~
 92 Vrata   |    zahropel, mati! ~Vlačugarsko se je razsmejala: ~Naj vidi!
 93 Vrata   |     zdavnaj je mrtva, samo dela se, da živi! ~Tišina, potem --
 94 Deklic  |    seboj, stare dobre ljudi, ki se trudno in na široko premikajo
 95 Deklic  |       so tudi žalostne reči, ki se jih spominjam, recimo Franko
 96 Deklic  |         pa mu zahriplje glas in se mora odkašljati. Sicer bo
 97 Deklic  |   grizel pred nama Brok v zrak, se zaganjal v temne rupe gozda.
 98 Deklic  |       Kdaj je odšel iz Paiza in se skril med te igrače?  Slikam?
 99 Deklic  |       slikam ne več. ~O ženskah se meniva. ~Saj veš, saj veš,
100 Deklic  |        bila pri meni, potem sva se ločila. Če kaj trpim? Ne,
101 Deklic  |    padlo v glavo. O, zelo dobro se počutim, srečen sem. Glej
102 Deklic  |         vse stvari tu okoli. Če se mi zazdi, jih pogledam in
103 Deklic  |        bila nemirna in še preje se je glasil kos v njej. In
104 Deklic  |        glasil kos v njej. In če se mi ne ljubi teh reči, gledam
105 Deklic  |         bi šel stran od tod ter se vrnil čez dvajset let, še
106 Deklic  |      Večer. ~*** ~S Frankom sem se seznanil v Parizu. Bil je
107 Deklic  |      Bil je premožne rodbine in se je proti volji staršev že
108 Deklic  |      Žalostna Madona; kadarkoli se ga spomnim, ga vidim z litrom
109 Deklic  |        Sedela sva v mansardi in se menila tihe stvari, kakršne
110 Deklic  |     menila tihe stvari, kakršne se menijo ljudje na večer,
111 Deklic  |      menijo ljudje na večer, ko se vračajo od dela in se jim
112 Deklic  |        ko se vračajo od dela in se jim hoče počitka. ~Za ženske
113 Deklic  |        Madeleine, ali zaveroval se ni nikdar v nobeno. Kakor
114 Deklic  |        da bi nanje. ~Naključilo se je, da sem se nekoč zatopil
115 Deklic  |        Naključilo se je, da sem se nekoč zatopil v delo in
116 Deklic  |       da ga je podrlo, zdravnik se ne spozna, živci menda.
117 Deklic  |          da ne motim. Ali jutri se oglasim zopet, oglasini
118 Deklic  |         oglasim zopet, oglasini se zopet. ~Čez par dni potem
119 Deklic  |       Bog, ga je vzelo! Spomnim se, da je bilo tistega dne
120 Deklic  |       je že popolnoma pri sebi. Se spomniš, se spomniš, je
121 Deklic  | popolnoma pri sebi. Se spomniš, se spomniš, je pravil, da sem
122 Deklic  |          bi rekel, in podoba bi se dvignila, stopila sem in
123 Deklic  |       je greh taka misel, da bi se mogla maščevati? Mrtva slika
124 Deklic  |         nikomur povedal. In vse se mi zdi, da sem že na cilju,
125 Deklic  |         zve Marija! Ubogo dekle se je toliko mučilo zame, do
126 Deklic  |       da je nisem ubogal in sem se večkrat splazil iz postelje. ~
127 Deklic  |      slabotna je še, le v mraku se zgane. Najraje ponoči, ko
128 Deklic  |        ali polahko, polahko, da se ne prestraši. Tako. In sedaj --
129 Deklic  |        tiho, čisto tiho, mogoče se zgane, mogoče se tebe ne
130 Deklic  |         mogoče se zgane, mogoče se tebe ne boji. ~Gledal sem,
131 Deklic  |       Marija, je dahnil Franko, se prižel k mojemu licu. ~Groza
132 Deklic  |         usta. Tako sva stala in se gledala. Dolgo, dolgo. In
133 Deklic  |  neznosno onstran. ~Zdrznil sem se, šel z roko čez čelo. Franko
134 Deklic  |    blazinah kot majhen otrok in se smehljal: Zakaj se bojiš,
135 Deklic  |     otrok in se smehljal: Zakaj se bojiš, ljubi? ~Zbežal sem;
136 Deklic  |       ljubi? ~Zbežal sem; in če se zmislim, še danes me je
137 Deklic  |         sem mu tiščal usta. Zdi se mi, da bi ga bil zmožen
138 Deklic  |     Marijo. Vidiš, je rekel, in se milo smehljal, slika je
139 Deklic  |       je trepalnice, premaknila se je, stopila iz okvirja. ~
140 Deklic  | temnejši je postajal. In bližal se je določeni dan, ko je imel
141 Deklic  |      odšel z Žalostno Madono in se do tedaj ni vrnil. Mariji
142 Deklic  |    naročil, da pripravi vse, in se izgubil. Sam bog je vedel,
143 Deklic  |        in ure, nikogar. Pogovor se je zatikal -- uboga Marija!
144 Deklic  | stopinje -- obstal je na pragu, se zadregasto smehljal, potem --
145 Deklic  |       Ni mogel preko. ~Opotekla se je, zatipala k izhodu. Omahnila,
146 Deklic  |    zatipala k izhodu. Omahnila, se ujela ob zid. Skušala izoblikovati
147 Deklic  |   zakričal je, kot zveneč oblok se je razpel čez dolino: ~Su
148 Deklic  |     nihala je globoko k tlom in se tolkla na prsi. ~*** ~Hodim
149 Deklic  |        udari štiri, obotavljaje se, klink-klonk se odločijo
150 Deklic  |     obotavljaje se, klink-klonk se odločijo ure raz stolp,
151 Deklic  |        In ko bije osem: sedajle se začenja teater. Čez dvorišče
152 Deklic  |         pipa iz ust, v mestu pa se začenja teater. ~Veselje
153 Deklic  |         zakričim v uho: Sedajle se začenja v mestu teater!
154 Deklic  |        v mestu teater! Sestraši se, široko raztrga usta, potem
155 Deklic  |    obraza, da to ni nič hudega, se uslužno nasmehne in lokavo
156 Deklic  |        lokavo pomežikne. Jaz pa se obrnem in stečem za Brokom
157 Deklic  |         in stečem za Brokom ter se veselim svoje lopovščine. ~
158 Deklic  |    tistem slavju v ateljeju sta se izbegavala skoraj celo leto,
159 Deklic  |     zopet prijatelja. Vzela sta se. In dolgo je bilo dobro,
160 Deklic  |       dobro, dolgo -- ali potem se je iznova pričelo. ~Vedel
161 Deklic  |         ničesar o njej, upiralo se mu je, da bi jo spraševal,
162 Deklic  |        da pove. In potem, potem se je nadaljevalo, dan za dnem,
163 Deklic  |         ko je odhajala. Spomnim se, kako se je vedno prestrašila,
164 Deklic  |      odhajala. Spomnim se, kako se je vedno prestrašila, če
165 Deklic  |       In sedaj sem zopet tu ter se prerivam med ljudmi za svojimi
166 Deklic  |       od Franka. Sporoča mi, da se obeta lepa jesen in oni