Chapter

 1 Mansarda|      iz njih. ~Naenkrat čutim, kako sem zapuščen. Tako mi je,
 2 Mansarda|  Strašna tišina bo. ~Vidim se, kako bom planil po stopnicah,
 3 Mansarda|     rekla tako in Vana. ~Vana, kako drobne roke je imela. Jokal
 4 Vrata   |       Nalašč ponavlja, ker ve, kako zoprn mi je ta pogovor. ~
 5 Vrata   |    vlaga -- ~Že naprej uživam, kako se bodo zgražali. Spogledovali
 6 Vrata   |       se moral, ko je pravila, kako se je razburjal natakar.
 7 Vrata   |      ga je dlje časa opazoval, kako je poslušal godbo. Potem,
 8 Vrata   |      in si skušam predstaviti, kako bo, kadar me ne bo več.
 9 Vrata   |        več. Svojo sobo gledam, kako živi naprej in se plazijo
10 Vrata   |        pravim: ubogi samotar! ~Kako smešno je, da zahtevamo
11 Vrata   |      naši bližini! Uvidel sem, kako nespametno je, da prežim
12 Vrata   |        s svojim bučnim glasom. Kako ga le more imeti rada! Ves
13 Vrata   |       kaj sploh ve ona o meni. Kako more vedeti, da jo imam
14 Deklic  |     meniva. ~Saj veš, saj veš, kako pride! Dve leti je bila
15 Deklic  |        njive! Ali ni ganljivo, kako skromne ležijo v soncu?
16 Deklic  |        skromne ležijo v soncu? Kako dobre so sploh vse stvari
17 Deklic  | zmislim, še danes me je groza, kako sem mu tiščal usta. Zdi
18 Deklic  |       je odhajala. Spomnim se, kako se je vedno prestrašila,