Chapter

 501 Mansarda|          tu pri meni. Najbrž je za onimi šipami človek, samoten kakor
 502 Vrata   |           nalašč so ti glasovi tam onkraj stene, zaradi mene so. In
 503 Deklic  |        lepa jesen in oni dan da je opazil na Slatni že prvega jelena. ~
 504 Vrata   |   premotrim pročelje naše hiše, in opazim, da poleg mene ni nobenega
 505 Vrata   |         pravil, da ga je dlje časa opazoval, kako je poslušal godbo.
 506 Deklic  |    rumenkasto poslopje hlev. Rdeča opeka mlin. Tista žena tam, ki
 507 Vrata   |           odpro oči, da je vse -- ~Opogumim se: ~Radi mene, Hana? ~Zasmejala
 508 Deklic  |         vedno ležal, o ne, ne, ne. Opolnoči sem vstal včasih in slikal
 509 Deklic  |       preteklost! Ni mogel preko. ~Opotekla se je, zatipala k izhodu.
 510 Mansarda| telegrafske žice. Vsa sestarana in orumenela je ulica pod menoj, komaj
 511 Vrata   |        zakaj, je bil ves zbegan in osramočen. Mencal je z dlanmi in dejal,
 512 Vrata   |           čutila mojo žalost in bo ostala doma. ~Ravnatelja pričakujeta,
 513 Deklic  |          hodi tam po moji sobi. Ne ostanem več tu, na deželo odidem.
 514 Mansarda|       veseli! Menda bom res morala ostati vedno pri vas. -- ~Tako
 515 Deklic  |        ležal v blazinah kot majhen otrok in se smehljal: Zakaj se
 516 Vrata   |             Toplota njenih udov ga ovija. ~Sedaj -- natanko sem razločil --
 517 Vrata   |            nevarno! Krogla je samo oškrnila kost, šok. ~Tedaj sem videl
 518 Vrata   |           ni vidnega vzroka. Da je pač nekje med nami smrt in --
 519 Deklic  |           nama grad. Večer pustiva padati nase. ~To, stari del, to
 520 Vrata   |            moreta mučiti. ~Roka mi pade ob postelji. Celo večnost
 521 Deklic  |         odločijo ure raz stolp, mi padejo trudne pred noge. ~Sedaj,
 522 Mansarda|           bom planil po stopnicah, padel na cesto. Od tal bo zrastel
 523 Deklic  |      dvorišče teče Brok, Fronču je padla pipa iz ust, v mestu pa
 524 Deklic  |     neumnost, tako mimogrede mi je padlo v glavo. O, zelo dobro se
 525 Vrata   |          če ga zalotimo, ga surovo pahnemo nazaj. Prosim! Moja gospodinja
 526 Deklic  |            slika? Kdaj je odšel iz Paiza in se skril med te igrače?
 527 Vrata   |              Odtrnil sem raz steno pajčevino in jo razpel med prsti. ~*** ~
 528 Vrata   |     samomoru. Sklanjam se nad list papirja in zapišem: "Onstran." ~
 529 Deklic  |             vse odkar sem odšel iz Pariza. Letos nekoč pa majhno pismo,
 530 Deklic  |           temne rupe gozda. Majhen pastirček je pritekel čez plot, vrgel
 531 Deklic  |      preveč kričavi so bili drugi, patetični. On pa -- nekako truden
 532 Vrata   |          skrbnimi, zavistnimi očmi pazimo, da se kdo ne odstrani,
 533 Vrata   |           odpotovala sama. V nekem penzionu sem potem ležala na divanu
 534 Vrata   |             da obsuje zopet grob s peskom, ki ga je izpral dež. Ves
 535 Vrata   |           Ves čas že ponavlja to o pesku. Nalašč ponavlja, ker ve,
 536 Vrata   |           Uprl sem pleča, usekal s pestjo, s treskom so odletela vrata --
 537 Deklic  |         dušama, bog jima daj mir. ~Pet let nisem videl Franka,
 538 Deklic  |         teče Brok, Fronču je padla pipa iz ust, v mestu pa se začenja
 539 Deklic  |            zrasel eden, ki je imel pisan cvet. Mnogo veselja je imela
 540 Deklic  |          boljše, kakor razvidim iz pisma, vse dobro bo. Bog jima
 541 Vrata   |             kako živi naprej in se plazijo ob stenah sence, čeprav
 542 Vrata   |        Gospa Lebanova je imela nov plašč in -- ~Mala je zaječala.
 543 Vrata   |              hropenje -- ~Uprl sem pleča, usekal s pestjo, s treskom
 544 Deklic  |        slika deklice, zavite v črn pled in sedeče s podvitimi nogami
 545 Vrata   |            roke. V rahlih valih je pljuskala godba, usihala ob težkih
 546 Vrata   |    napravil! Menda so ravno hrupno ploskali, tedaj je prilil kavi strupa
 547 Deklic  |          pastirček je pritekel čez plot, vrgel sem ga kvišku, potolkljal
 548 Deklic  |      streže. ~Ogledal sem si dekle pobližje in spoznal drobno Marijo,
 549 Deklic  |            vedno dejal. Človek jih poboža, veselje ima ž njimi, ali
 550 Deklic  |        solze: ~Vi morate biti zelo pobožni, gospod. ~Zakaj? Ne, ne,
 551 Vrata   |          pravila, da so pred dnevi pobrali nekoga v kavarni na oglu
 552 Vrata   |             In sedaj povej, kaj si počel danes? ~Zakaj me muči s
 553 Vrata   |       spolni sli je zaječala. ~Kaj počenja z otrokom? Kaj -- Kri mi
 554 Deklic  |     vračajo od dela in se jim hoče počitka. ~Za ženske ni maral. Dvignil
 555 Deklic  |            glavo. O, zelo dobro se počutim, srečen sem. Glej te njive!
 556 Deklic  |          In na Slatni -- na Slatni podirajo bore. Tisto o vrtnici, ki
 557 Deklic  |         delavce same! In na Slatni podiramo bore. Z ogljem sem že cel
 558 Deklic  |      oživela. Marija, bi rekel, in podoba bi se dvignila, stopila
 559 Vrata   |        pred menoj -- temno, prazno podstrešje. ~*** ~Tu sedim in strmim
 560 Deklic  |      zavite v črn pled in sedeče s podvitimi nogami v postelji, ali slikana
 561 Deklic  |             In zadnjič, zadnjič je pognala vrtnica, ki jo je cepila
 562 Deklic  |             ali stvar je bila bolj pogreb kot veselje. In kar je bilo
 563 Deklic  |          da me ne morejo več dalje pogrešati v mestu. Odpotoval sem.
 564 Vrata   |           vzpnejo ob meni, vdam se pohotnim slikam. Visoka je, zravnan
 565 Deklic  |          stvari krog človeka. Toda poizkusi. Odgrni jo, ali polahko,
 566 Vrata   |       takoj vsako ženo zase, ki se pojavi v naši bližini! Uvidel sem,
 567 Vrata   |         nastanil, ni bilo in so se pojavili šele pozneje. In mnogo tišji
 568 Deklic  |        bila tako popolna, da bi jo poklical in bi stopila iz okvirja.
 569 Deklic  |           da je dobro, vse je bilo pokojno -- sredi noči jo je vrgel
 570 Vrata   |            se mi zdi, da poje. ~Na pokopališču je bila danes. Grobarju
 571 Mansarda|        sprejeli medse. ~Prah ga je pokril, leta že mora sedeti tako.
 572 Vrata   |          sem moral vedno čakati po pol, tričetrt ure. Varala me
 573 Deklic  |          zabavne stvari preteklega poletja: grad imam pred seboj, stare
 574 Deklic  |            pozabim, da pride zopet poletje in je tam pri njih mnogo
 575 Mansarda|     sesedel, prižgati moram luč. S police dvignem knjigo, naravnam
 576 Deklic  |           vnesemo vanjo, povsem na poljuben način jo lahko živimo, toda
 577 Deklic  |         miši" Georgette v naročje, poljubil Madeleine, ali zaveroval
 578 Vrata   |          moji prisotnosti se pusti poljubovati. Zmotil sem se v njej: Marija,
 579 Deklic  |           je bilo tistega dne zelo polno sonca v ateljeju. Sedel
 580 Deklic  |        sedla na rob postelje in mi položila roko na glavo. Tako hladno,
 581 Deklic  |        sliko? Tisto tam, zavešeno? Pomakni jo s sonca, še bolj, tja.
 582 Vrata   |           menoj besede. In kaj naj pomeni to: radi tebe? Nesmisel
 583 Deklic  |         uslužno nasmehne in lokavo pomežikne. Jaz pa se obrnem in stečem
 584 Mansarda|         Malo, zelo malo jih je še, pomrli so že izvečine. ~Nekega
 585 Vrata   |            pesek je izpral dež, je ponovila že tretjič. ~Skušam si predstaviti
 586 Deklic  |           o sliki, ki bi bila tako popolna, da bi jo poklical in bi
 587 Vrata   |      Prišel bo na obed. Kam naj ga posadita, se menita. ~Prišel bo zopet
 588 Deklic  |            na grad. Nikdar ni bila posebno pri zdravju. In ti razbeljeni
 589 Vrata   |       bolni melanholiki, brezdelni posedajo za šipami in se ne menijo
 590 Deklic  |        prestrašila, če je iznenada poskočil. Kratkočasno je bilo. ~*** ~
 591 Deklic  |       prizidal jaz. Ono rumenkasto poslopje hlev. Rdeča opeka mlin.
 592 Vrata   |         starka ve, da laže, ter jo posluša z napeto skrbnostjo. Potrebne
 593 Vrata   |        dlje časa opazoval, kako je poslušal godbo. Potem, zgubil ga
 594 Vrata   |         svoj kot. Nikdar več nočem poslušati, kaj se godi tam preko. ~*** ~
 595 Vrata   |         vsakemu zavidamo, ki se mu posreči. Nevoščljivi smo; s skrbnimi,
 596 Deklic  |           pred noge. ~Sedaj, sedaj postaja promet v mestu hlastajoč,
 597 Deklic  |            njim, vedno temnejši je postajal. In bližal se je določeni
 598 Deklic  |         skoraj celo leto, potem pa postala zopet prijatelja. Vzela
 599 Vrata   |         preje. Šele zadnje čase so postali tako razločni -- Mogoče --
 600 Vrata   |           Boji se je. Kadar zaspi, postane njen glas popolnoma drugačen. ~
 601 Vrata   |            s to igro? Ali hoče, da postanem ljubosumen? ~Njen glas se
 602 Deklic  |      staršev že v najmlajših letih posvetil slikarstvu. Življenje takrat
 603 Deklic  |        Prijel me je za roko, nujno potegnil k sliki: ~Danes je bila
 604 Vrata   |            natanko sem razločil -- potegnila ga je nase -- ~Hana, je
 605 Vrata   |      prilil kavi strupa in se prav potihoma splazil na ono stran. Neznansko
 606 Deklic  |         plot, vrgel sem ga kvišku, potolkljal po okrogli bučki. Hej, ho,
 607 Deklic  |        njem: evo me! ~Hej, ho, sva potovala skozi gozd. Nor je grizel
 608 Vrata   |       posluša z napeto skrbnostjo. Potrebne so jima te laži, da se moreta
 609 Deklic  |       spozna, živci menda. Miru da potrebuje, miru in miru. Naj ne skrbim
 610 Deklic  |          imam s tem, da to mislim. Potrkam na rame staremu vrtnarju
 611 Vrata   |          ne bom mogel delati več. ~Potujem. Od okna do peči in od peči
 612 Deklic  |        mestu -- kaj praviš? Dajva, povabiva jo. ~Pogledala bo sem in
 613 Deklic  |            iz spanja, zahteval, da pove. In potem, potem se je nadaljevalo,
 614 Deklic  |           jo spraševal, in sama ni povedala. Še danes da ne ve ničesar,
 615 Deklic  |        ojemal jih in rotil, naj mu povedo, če je vlačuga. Oglarja
 616 Vrata   |           na zločinski misli. ~Da, povejmo si naravnost, vsak misli
 617 Deklic  |      Drugim ne bi pravila, ali vam povem, vi veste vse, ko ste napravili
 618 Vrata   |        zastorih. ~Gospod ob kaminu pozabi cigareto, strmi v zrak.
 619 Mansarda|        kakor da so vsi odšli in me pozabili tu nekje v podstrešju. ~
 620 Deklic  |            njegova žena. ~In da ne pozabim, da pride zopet poletje
 621 Vrata   |       Dotični je prišel in sedel v pozabljen kot. Zahteval je čašico
 622 Vrata   |            v svojem smehu. Vsakega pozdravi tako, vsakega s tem narejenim
 623 Deklic  |          Slatni že prvega jelena. ~Pozdravlja da me tudi njegova žena. ~
 624 Vrata   |           drug poleg drugega in ne poznati obrazov. Vse njene besede
 625 Deklic  |            z našega hodnika, če jo poznaš. Hotela je videti novo sliko.
 626 Vrata   |        bilo in so se pojavili šele pozneje. In mnogo tišji so bili
 627 Vrata   |    obledele rože na tapetah. ~*** ~Pozvonilo je. Vsa vzhičena leti Hana
 628 Deklic  |         Kratkočasno je bilo. ~*** ~Pošto sem dobil. To in ono, da
 629 Mansarda|    predmeti so ga sprejeli medse. ~Prah ga je pokril, leta že mora
 630 Vrata   |      pričnem enako: Tu sedim in je prasketanje ognja, mreža dežja za šipo. ~
 631 Vrata   |            nikdar nič ne premakne. Prastara mora biti. Mogoče je celo
 632 Mansarda|          malo sestrašeni in nimamo pravega zaupanja do njih. ~Da me
 633 Deklic  |    razbeljeni dnevi v mestu -- kaj praviš? Dajva, povabiva jo. ~Pogledala
 634 Deklic  |         Franko in njegova žena. Da pravzaprav je bolj žalostno tam. na
 635 Vrata   |           mogoče za njo. ~Lepo je; praznični so ljudje in skoraj bi me
 636 Vrata   |           vežbati kakor vojaka. Za praznike ji je kupila sabljo in čepico.
 637 Vrata   |               pred menoj -- temno, prazno podstrešje. ~*** ~Tu sedim
 638 Deklic  |           udrli so iz nje le čudni prazvoki: ~Su sur tou ru jala, su
 639 Vrata   |           in premikam stole, da jo predramim. ~Zganila se je; preokrenila
 640 Mansarda|           je počil les. Sklonim se prédse in poslušam. ~ ~
 641 Vrata   |           zrak v cunje. Zaposleni, prehitevajoči se koraki. Telefon. Možje
 642 Deklic  |           jo spoznal? Saj si jo že prej kdaj videl? ~Da, da. Ali
 643 Deklic  |         svojimi skrbmi. ~Danes sem prejel pismo od Franka. Sporoča
 644 Vrata   |      naslado oblikuje njegovo ime. Prejle sem se celo naglas zasmejal. ~
 645 Vrata   |          Tik pred odhodom so Vladu preložili dopust in tako sem odpotovala
 646 Vrata   |                  Še vedno ne morem premagati v sebi nagnjenja do literature,
 647 Vrata   |          črnem in se nikdar nič ne premakne. Prastara mora biti. Mogoče
 648 Deklic  |             zganila je trepalnice, premaknila se je, stopila iz okvirja. ~
 649 Mansarda|            bom stisnil, ne se upal premakniti noge -- ~Ali to je vse tako
 650 Deklic  |          ki se trudno in na široko premikajo tam okoli, klink-klonk iz
 651 Vrata   |          korakam hrupno po sobi in premikam stole, da jo predramim. ~
 652 Vrata   |         Kakor bi umrl, je človek. ~Premišljam, če bi šel ven. Dolgčas
 653 Vrata   |         oknu. Prvič se spomnim, da premotrim pročelje naše hiše, in opazim,
 654 Deklic  |          seznanil v Parizu. Bil je premožne rodbine in se je proti volji
 655 Deklic  |          še bolj, tja. Sonca še ne prenese, slabotna je še, le v mraku
 656 Vrata   |          šum, zganila so se krila. Preoblači se. To vzgibavanje oblačil
 657 Vrata   |         predramim. ~Zganila se je; preokrenila se je v postelji in se zasmejala.
 658 Deklic  |           iz mesta, kupil ta grad, prepotoval vse dneve po gozdih. Že
 659 Vrata   |            Mogoče -- kaj, če bi se prepričal, če bi se uprl ob vrata?
 660 Vrata   |           zoprn mi je ta pogovor. ~Prepričati me hoče, da ga je imela
 661 Deklic  |        Gledal sem, gledal, strmel. Preprosta, skromna slika deklice,
 662 Deklic  |          sedaj sem zopet tu ter se prerivam med ljudmi za svojimi skrbmi. ~
 663 Deklic  |      Izredno vesel je bil in kakor prerojen. Tisoč stvari je žlobudral
 664 Deklic  |         polahko, polahko, da se ne prestraši. Tako. In sedaj -- pojdi
 665 Deklic  |       Spomnim se, kako se je vedno prestrašila, če je iznenada poskočil.
 666 Deklic  |            različne zabavne stvari preteklega poletja: grad imam pred
 667 Deklic  |          Tedaj nam je vzšlo: njena preteklost! Ni mogel preko. ~Opotekla
 668 Vrata   |     Norčuje se, zasmehuje me. ~Ne, prevara je bila, blaznost, kaj sploh
 669 Deklic  |         prostitutka je, in me zelo prezirajo radi nje. Ali vi ne, vi
 670 Vrata   |            Zasmejala se je, z vsem prešernim glasom zasmejala. ~Norčuje
 671 Vrata   |         nisem storil tega? ~S silo preženem misli in motrim ljudi na
 672 Vrata   |             kako nespametno je, da prežim na vsako njeno kretnjo in
 673 Deklic  |         viršnu jun -- -- ~Stala je pribita ob zid, zlogovala svojo
 674 Vrata   |         povedal, ki sem mu bil sam priča. To ni bilo pri nas zunaj,
 675 Vrata   |           ostala doma. ~Ravnatelja pričakujeta, kakor sem razločil iz besed,
 676 Vrata   |         Dež, vedno dež. ~Danes sem pričel študijo o samomoru. Sklanjam
 677 Deklic  |             ali potem se je iznova pričelo. ~Vedel ni prav ničesar
 678 Deklic  |       tednov na izpregled. Ko nato pridem k Franku, trčim na pragu
 679 Vrata   |        vstali zopet tam za vrati. ~Pridrli so iz ulice in mi segajo
 680 Deklic  |           čudovito naravno, da sem pridržal dih. ~Marija, Marija, je
 681 Vrata   |           zopet je tukaj. Vsak dan prihaja. Na zofi sedi poleg nje
 682 Deklic  |             potem pa postala zopet prijatelja. Vzela sta se. In dolgo
 683 Deklic  |            Marijo. ~Povabil nas je prijatelje v svoj atelje na odhodno
 684 Deklic  |         kabaret " Pri rdeči miši", prijatelji od vseh vetrov -- Bouchard,
 685 Deklic  |            takrat v Parizu je bilo prijazno: ~montmartrski ateljeji,
 686 Deklic  |         komaj ga je bilo spoznati. Prijel me je za roko, nujno potegnil
 687 Deklic  |           glas kar letel od njega. Prijemal me je za roke in hitel pripovedovati
 688 Vrata   |          hrupno ploskali, tedaj je prilil kavi strupa in se prav potihoma
 689 Vrata   |            smrti v večini slučajev primarno iz človeka samega, iz bolezni,
 690 Vrata   |          iz bolezni, če hočete. Za primer navajam čevljarčka, ki se
 691 Deklic  |    Prijemal me je za roke in hitel pripovedovati konfuzne stvari, da sem
 692 Deklic  |       vrnil. Mariji je naročil, da pripravi vse, in se izgubil. Sam
 693 Mansarda|        vzpostavi med ljudmi, ki so prisiljeni biti vsled kake slučajnosti
 694 Vrata   |            vsakega s tem narejenim priskutnim smehom. ~Mala je prišla,
 695 Vrata   |            sence, čeprav nisem več prisoten v nji. ~Danes dolgo ne vstane.
 696 Vrata   |          celo že umrla in se je le pritajila, kakor da spi. Prav potiho
 697 Deklic  |         gozda. Majhen pastirček je pritekel čez plot, vrgel sem ga kvišku,
 698 Deklic  |              To, stari del, to sem prizidal jaz. Ono rumenkasto poslopje
 699 Mansarda|           nasprotnem podstrešju je prizidek kakor tu pri meni. Najbrž
 700 Deklic  |         misli, jih je zadavil. Ali prišle so zopet in zopet. Zbežal
 701 Deklic  |            čeprav ne, vseeno boste prišli v nebesa. Dobro srce morate
 702 Deklic  |       Marija, je dahnil Franko, se prižel k mojemu licu. ~Groza me
 703 Vrata   |              Ljubkujeta se, povsem prižet je k njej. ~Toplota njenih
 704 Mansarda|                Mrak se je sesedel, prižgati moram luč. S police dvignem
 705 Vrata   |            na to, da bi se splazil proč, in vsakemu zavidamo, ki
 706 Vrata   |           se spomnim, da premotrim pročelje naše hiše, in opazim, da
 707 Deklic  |        noge. ~Sedaj, sedaj postaja promet v mestu hlastajoč, pravim.
 708 Vrata   |     Potrkal bom. Potrkal bom in jo prosil, naj ne čaka samo njega. ~
 709 Vrata   |           ga surovo pahnemo nazaj. Prosim! Moja gospodinja z dvorišča
 710 Vrata   |            soba nima okna! V takem prostoru vendar ni mogoče stanovati! ~
 711 Deklic  |            razločil v dolini sredi prostranega travnika črno senco: nihala
 712 Vrata   |         pajčevino in jo razpel med prsti. ~*** ~Že zopet je tukaj.
 713 Vrata   |            je roko, senca štrlečih prstov je šla skozi špranjo vrat. ~
 714 Deklic  |          da je opazil na Slatni že prvega jelena. ~Pozdravlja da me
 715 Vrata   |         roko, ki je ranjencu preje prvi močil glavo. Ko je izjavil
 716 Deklic  |        gospoda! Ko je bog ustvaril prvo ženo, je -- In punc smo
 717 Vrata   |            njeno nagoto. ~Zdraženi psi se vzpnejo ob meni, vdam
 718 Deklic  |            ob mlado dekle: tiho in pst, bolan da je. Pred dvema
 719 Mansarda|            in ne bo nikogar. ~Tudi ptič, ki poje včasih na nasprotni
 720 Deklic  |       košnjo imamo. Lepa ta, če bi pustil delavce same! In na Slatni
 721 Deklic  |       sediva, pod nama grad. Večer pustiva padati nase. ~To, stari
 722 Deklic  |            pogledam in pravim: tam pšenica, tam obronek gozda. Danes
 723 Deklic  |           veselje ima ž njimi, ali računal ni da bi nanje. ~Naključilo
 724 Vrata   |             da poslušam in me muči radovednost. ~Tudi Gina se smeje sedaj.
 725 Vrata   |           bile tam, trudne roke. V rahlih valih je pljuskala godba,
 726 Deklic  |           da to mislim. Potrkam na rame staremu vrtnarju in mu zakričim
 727 Vrata   |            z glistasto roko, ki je ranjencu preje prvi močil glavo.
 728 Vrata   |         žalost in bo ostala doma. ~Ravnatelja pričakujeta, kakor sem razločil
 729 Deklic  |         posebno pri zdravju. In ti razbeljeni dnevi v mestu -- kaj praviš?
 730 Vrata   |            Iznenada je počil strel razcefral zrak v cunje. Zaposleni,
 731 Deklic  |            rokah in so mi v mislih različne zabavne stvari preteklega
 732 Vrata   |        zadnje čase so postali tako razločni -- Mogoče -- kaj, če bi
 733 Vrata   |         sedaj. -- Zopet. Popolnoma razločno: Zaradi tebe! ~Skušal jo
 734 Vrata   |          nje in z mesnatimi rokami razsipava svoj hrupni glas. ~On vidi
 735 Vrata   |           mati! ~Vlačugarsko se je razsmejala: ~Naj vidi! Ali te je sram? ~
 736 Deklic  |        teater! Sestraši se, široko raztrga usta, potem pa, ko vidi
 737 Deklic  |           v svojem kotu, strmela z raztrganimi očmi v strop. Slednjič,
 738 Vrata   |             Lepo je, če človek vse razume in more odpustiti, ali pusto
 739 Deklic  |        Gledal sem ga in nisem prav razumel, čemu mi to pripoveduje.
 740 Vrata   |        Vana -- nisem se razburjal, razumem vse. ~Lepo je, če človek
 741 Deklic  |            radi nje. Ali vi ne, vi razumete, naslikali ste ravno tako. ~
 742 Deklic  |          bo pa sedaj boljše, kakor razvidim iz pisma, vse dobro bo.
 743 Deklic  |          rumenkasto poslopje hlev. Rdeča opeka mlin. Tista žena tam,
 744 Vrata   |      svetle lase mora imeti, skoro rdeče. In -- zanemarjena mora
 745 Deklic  |          gozda. Danes žari hosta v rdečem in je tiho. Včeraj je bila
 746 Deklic  |            ateljeji, kabaret " Pri rdeči miši", prijatelji od vseh
 747 Vrata   |           koraki. Telefon. Možje z rdečimi čepicami, zdravnik. Hvala
 748 Deklic  |         reči, ki se jih spominjam, recimo Franko in njegova žena.
 749 Deklic  |       stopila sem in tja, sedla na rob postelje in mi položila
 750 Deklic  |            Parizu. Bil je premožne rodbine in se je proti volji staršev
 751 Vrata   |             njenega obraza, njenih rok ne vem. ~Sedajle si je morala
 752 Deklic  |           v pledu~To pismo držim v rokah in so mi v mislih različne
 753 Deklic  |       spomnim, ga vidim z litrom v roki in krilečo desnico: Gospoda,
 754 Mansarda|           tal bo zrastel oglušujoč ropot in mi zadavil korak. V težkih
 755 Deklic  |       zbral delavce, ojemal jih in rotil, naj mu povedo, če je vlačuga.
 756 Deklic  |           smo zbrani vsi, Gordoni, Rudel, Tissot, vsa naša bohemska
 757 Deklic  |           to sem prizidal jaz. Ono rumenkasto poslopje hlev. Rdeča opeka
 758 Deklic  |          zrak, se zaganjal v temne rupe gozda. Majhen pastirček
 759 Deklic  |            pred menoj v tisti črni ruti. Zbolel sem, stregla mi
 760 Vrata   |           Za praznike ji je kupila sabljo in čepico. Na zofo jo vzame,
 761 Vrata   |           črto njenih nog ima pred sabo. ~*** ~Danes sem se vendar
 762 Deklic  |           ta, če bi pustil delavce same! In na Slatni podiramo bore.
 763 Vrata   |       slučajev primarno iz človeka samega, iz bolezni, če hočete.
 764 Deklic  |       lahko živimo, toda če zadobi samolastno življenje, če stopi iz okvirja --?
 765 Vrata   |          izjavil zdravnik, da bodo samomorilca rešili, so se mu sprostile
 766 Vrata   |         Danes sem pričel študijo o samomoru. Sklanjam se nad list papirja
 767 Vrata   |          čez okno in pravim: ubogi samotar! ~Kako smešno je, da zahtevamo
 768 Mansarda|            za onimi šipami človek, samoten kakor jaz: brezbarvni se
 769 Deklic  |          zlogovala svojo izpoved: ~Sar su muntja všri tu jrula
 770 Deklic  |       dolino: ~Su sur tou ru jala, sarmu všri talviršnu jun -- -- ~
 771 Vrata   |            je spreletel -- zloben, satanski nasmeh. ~Vse to bom povedal. ~
 772 Mansarda|           da ni zbegal stvari krog sebe in predmeti so ga sprejeli
 773 Deklic  |            poletja: grad imam pred seboj, stare dobre ljudi, ki se
 774 Deklic  |      deklice, zavite v črn pled in sedeče s podvitimi nogami v postelji,
 775 Mansarda|            je pokril, leta že mora sedeti tako. In ves majhen je ter
 776 Vrata   |          Vsak dan prihaja. Na zofi sedi poleg nje in z mesnatimi
 777 Deklic  |      dvignila, stopila sem in tja, sedla na rob postelje in mi položila
 778 Vrata   |          Pridrli so iz ulice in mi segajo v misli. ~Zakaj ne morem
 779 Vrata   |           se je. Dvignila je roko, senca štrlečih prstov je šla skozi
 780 Deklic  |          prostranega travnika črno senco: nihala je globoko k tlom
 781 Mansarda|         pozabila. ~*** ~Mrak se je sesedel, prižgati moram luč. S police
 782 Mansarda|     dimniki, telegrafske žice. Vsa sestarana in orumenela je ulica pod
 783 Mansarda|        smehljajo; da smo samo malo sestrašeni in nimamo pravega zaupanja
 784 Deklic  |            začenja v mestu teater! Sestraši se, široko raztrga usta,
 785 Mansarda|          ker sem preveč sam. ~Tudi sestrica mi je rekla tako, ko sva
 786 Mansarda|       podstrešju. ~Da bi imel vsaj sestrico pri sebi! Ali tudi ona je
 787 Deklic  |                   S Frankom sem se seznanil v Parizu. Bil je premožne
 788 Vrata   |      zgubil ga je izpred oči in -- silno zahrbtno da je napravil!
 789 Vrata   |        Zakaj nisem storil tega? ~S silo preženem misli in motrim
 790 Mansarda|            zadavil korak. V težkih skladih bo obvisel jek nad ulico. ~
 791 Vrata   |   literature, čeprav sem še vselej sklenil, da ne pričnem nikdar več.
 792 Mansarda|           nekem kotu je počil les. Sklonim se prédse in poslušam. ~ ~
 793 Deklic  |          všri talviršnu jun -- -- ~Skočil je kvišku, zbežal v mrak.
 794 Vrata   |           Sedaj -- zganila sta se, skočila sta narazen. Stara se je
 795 Deklic  |    potrebuje, miru in miru. Naj ne skrbim zanj, ona da mu streže. ~
 796 Deklic  |     prerivam med ljudmi za svojimi skrbmi. ~Danes sem prejel pismo
 797 Vrata   |        posreči. Nevoščljivi smo; s skrbnimi, zavistnimi očmi pazimo,
 798 Vrata   |         besed, zato se oblači tako skrbno. Prišel bo na obed. Kam
 799 Vrata   |            ter jo posluša z napeto skrbnostjo. Potrebne so jima te laži,
 800 Deklic  |            je odšel iz Paiza in se skril med te igrače?  Slikam?
 801 Deklic  |         gledal, strmel. Preprosta, skromna slika deklice, zavite v
 802 Deklic  |       njive! Ali ni ganljivo, kako skromne ležijo v soncu? Kako dobre
 803 Deklic  |         Omahnila, se ujela ob zid. Skušala izoblikovati besede, ali
 804 Vrata   |            se bodo, kakor da imajo slabo vest in sem jih zalotil
 805 Deklic  |          tja. Sonca še ne prenese, slabotna je še, le v mraku se zgane.
 806 Deklic  |           v svoj atelje na odhodno slavje. Bili smo zbrani vsi, Gordoni,
 807 Deklic  |          je povedal vse. Po tistem slavju v ateljeju sta se izbegavala
 808 Vrata   |           zaječala. Kakor v spolni sli je zaječala. ~Kaj počenja
 809 Deklic  |   podvitimi nogami v postelji, ali slikana tako čudovito naravno, da
 810 Deklic  |          najmlajših letih posvetil slikarstvu. Življenje takrat v Parizu
 811 Deklic  |           srce morate imeti, iz te slike vidim. Podobna je na las
 812 Vrata   |   zanemarjena mora biti; nikdar ne slišim, da bi se umivala. ~Mati,
 813 Vrata   |            želja po smrti v večini slučajev primarno iz človeka samega,
 814 Mansarda|         prisiljeni biti vsled kake slučajnosti dolgo skupaj. Sovražnost
 815 Mansarda|      stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da smo samo malo sestrašeni
 816 Vrata   |           tem narejenim priskutnim smehom. ~Mala je prišla, Gina.
 817 Vrata   |           utaplja došleca v svojem smehu. Vsakega pozdravi tako,
 818 Vrata   |        kavarni na oglu naše ulice. Smejati sem se moral, ko je pravila,
 819 Vrata   |        sedaj. Nekaj šepetata in se smejeta. Kaj uganja z otrokom? ~
 820 Vrata   |       pravim: ubogi samotar! ~Kako smešno je, da zahtevamo takoj vsako
 821 Vrata   |           dni je veselo žvižgal in smolil čevlje, nekega jutra pa
 822 Vrata   |           Da je pač nekje med nami smrt in -- takole proti jutru,
 823 Vrata   |            okna. ~Zbegam se: njena soba nima okna! V takem prostoru
 824 Deklic  |    ganljivo, kako skromne ležijo v soncu? Kako dobre so sploh vse
 825 Vrata   |           njenega glasu. Brezmejno sovraži svojega mrtvega moža, vendar
 826 Vrata   |        glasov? Zazebe me. Kakor jo sovražim, sem se tako navadil njene
 827 Deklic  |          sredi noči jo je vrgel iz spanja, zahteval, da pove. In potem,
 828 Mansarda|           kakor jaz: brezbarvni se spenjajo čez njega dnevi, mu na večer
 829 Vrata   |          je le pritajila, kakor da spi. Prav potiho je umrla, da
 830 Vrata   |             kako se bodo zgražali. Spogledovali se bodo, kakor da imajo
 831 Vrata   |          Mala je zaječala. Kakor v spolni sli je zaječala. ~Kaj počenja
 832 Vrata   |             vendar hlini materi te spomine. Tudi starka ve, da laže,
 833 Deklic  |            prejel pismo od Franka. Sporoča mi, da se obeta lepa jesen
 834 Deklic  |          je podrlo, zdravnik se ne spozna, živci menda. Miru da potrebuje,
 835 Deklic  |        zopet mrk, komaj ga je bilo spoznati. Prijel me je za roko, nujno
 836 Deklic  |         upiralo se mu je, da bi jo spraševal, in sama ni povedala. Še
 837 Deklic  |      nebogljen pred menoj in če je spregovoril, je glas kar letel od njega.
 838 Mansarda|        krog sebe in predmeti so ga sprejeli medse. ~Prah ga je pokril,
 839 Vrata   |       sprostile prsi in usta mu je spreletel -- zloben, satanski nasmeh. ~
 840 Vrata   |       samomorilca rešili, so se mu sprostile prsi in usta mu je spreletel --
 841 Deklic  |       strop. Slednjič, slednjič -- sproščajoči koraki, stopinje -- obstal
 842 Deklic  |       boste prišli v nebesa. Dobro srce morate imeti, iz te slike
 843 Deklic  |     zadaviti. ~Čez čas nato sem ga srečal na cesti. Izredno vesel
 844 Deklic  |           ho, hola, ho! ~Kosce sva srečavala, drvarje, težke ljudi z
 845 Deklic  |             zelo dobro se počutim, srečen sem. Glej te njive! Ali
 846 Vrata   |          prostoru vendar ni mogoče stanovati! ~Tudi se domislim, da še
 847 Mansarda|         kakor da se je še po smrti staral naprej. ~Malo, zelo malo
 848 Vrata   |        kost, šok. ~Tedaj sem videl starca z glistasto roko, ki je
 849 Vrata   |          ure. Varala me je z nekim starcem. ~Vana -- nisem se razburjal,
 850 Deklic  |            mislim. Potrkam na rame staremu vrtnarju in mu zakričim
 851 Deklic  |            in trosi kuram zrna, je starica Mara, mož na klopi vrtnar,
 852 Deklic  |       rodbine in se je proti volji staršev že v najmlajših letih posvetil
 853 Vrata   |         slikam. Visoka je, zravnan stas mora imeti, rečem, in zapiram
 854 Deklic  |     pomežikne. Jaz pa se obrnem in stečem za Brokom ter se veselim
 855 Vrata   |            naprej in se plazijo ob stenah sence, čeprav nisem več
 856 Vrata   |            menoj. ~Odtrnil sem raz steno pajčevino in jo razpel med
 857 Vrata   |          čepico. Na zofo jo vzame, stiska k sebi, poljublja jo in
 858 Vrata   |         Užaljen sem. Vstanem in se stisnem v svoj kot. Nikdar več nočem
 859 Mansarda|          nad ulico. ~Ob zid se bom stisnil, ne se upal premakniti noge -- ~
 860 Deklic  |      napravili to sliko. Moja mala stoji doli na ulici svetega Michela,
 861 Vrata   |         hrupno po sobi in premikam stole, da jo predramim. ~Zganila
 862 Deklic  |    klink-klonk se odločijo ure raz stolp, mi padejo trudne pred noge. ~
 863 Deklic  |           klink-klonk iz grajskega stolpa -- zelo zabavno je bilo.
 864 Deklic  |           mlin. Tista žena tam, ki stopa čez dvor in trosi kuram
 865 Deklic  |           samolastno življenje, če stopi iz okvirja --? Veš, veš,
 866 Mansarda|       zbudil in ne bo nikogar več; stopil bom k oknu in ne bo nikogar. ~
 867 Deklic  |    slednjič -- sproščajoči koraki, stopinje -- obstal je na pragu, se
 868 Vrata   |           in skoraj bi me veselilo stopiti mednje. ~Čudim se, da Hane
 869 Mansarda|       Vidim se, kako bom planil po stopnicah, padel na cesto. Od tal
 870 Vrata   |            poleg mene. Zakaj nisem storil tega? ~S silo preženem misli
 871 Mansarda|      nasprotni strehi, bo utihnil. Strašna tišina bo. ~Vidim se, kako
 872 Deklic  |         tisti hip sva videla nekaj strašnega, nekaj neizrekljivega, kakor
 873 Deklic  |       tisti črni ruti. Zbolel sem, stregla mi je. Sicer pa, saj sem
 874 Mansarda|           poje včasih na nasprotni strehi, bo utihnil. Strašna tišina
 875 Vrata   |          znano. ~Iznenada je počil strel razcefral zrak v cunje.
 876 Deklic  |          ne skrbim zanj, ona da mu streže. ~Ogledal sem si dekle pobližje
 877 Deklic  |         boji. ~Gledal sem, gledal, strmel. Preprosta, skromna slika
 878 Deklic  |            Ždela je v svojem kotu, strmela z raztrganimi očmi v strop.
 879 Vrata   |            kaminu pozabi cigareto, strmi v zrak. Nekdo dvigne časopis,
 880 Vrata   |      podstrešje. ~*** ~Tu sedim in strmim v votlino vrat. ~Vem. ~ ~
 881 Vrata   |     ploskali, tedaj je prilil kavi strupa in se prav potihoma splazil
 882 Deklic  |            je pravil, da sem vedno sunjal o sliki, ki bi bila tako
 883 Vrata   |    odstrani, in če ga zalotimo, ga surovo pahnemo nazaj. Prosim! Moja
 884 Deklic  |          vstal včasih in slikal ob sveči. Ali tiho, tiho, da ne zve
 885 Deklic  |           mala stoji doli na ulici svetega Michela, prostitutka je,
 886 Mansarda|            knjigo, naravnam zaslon svetilke. ~Marija je rekla, da je
 887 Vrata   |         Zaprem oči, poslušam. Zelo svetle lase mora imeti, skoro rdeče.
 888 Deklic  |         ničesar, mogoče da je bila svetnica. ~Ko so mu prvič vstale
 889 Mansarda|      naročje. Sedaj pa je nekje po svetu in me je pozabila. ~*** ~
 890 Vrata   |           glasu. Brezmejno sovraži svojega mrtvega moža, vendar hlini
 891 Vrata   |            in se zarinil med nas s svojim bučnim glasom. Kako ga le
 892 Deklic  |          se prerivam med ljudmi za svojimi skrbmi. ~Danes sem prejel
 893 Deklic  |         roka. Meniš li, da je greh taka misel, da bi se mogla maščevati?
 894 Mansarda|           to je vse tako žalostno, take misli, in je zaradi tega,
 895 Vrata   |            njena soba nima okna! V takem prostoru vendar ni mogoče
 896 Vrata   |            smešno je, da zahtevamo takoj vsako ženo zase, ki se pojavi
 897 Vrata   |          nekje med nami smrt in -- takole proti jutru, ko se začne
 898 Deklic  |            tou ru jala, sarmu všri talviršnu jun -- -- ~Skočil je kvišku,
 899 Vrata   |            sence, obledele rože na tapetah. ~*** ~Pozvonilo je. Vsa
 900 Mansarda|         knjige, od zidu se luščijo tapete. Nad predmeti visi tiha
 901 Deklic  |       začenja teater. Čez dvorišče teče Brok, Fronču je padla pipa
 902 Deklic  |            bolan da je. Pred dvema tednoma že da ga je podrlo, zdravnik
 903 Deklic  |           v delo in me ni bilo več tednov na izpregled. Ko nato pridem
 904 Deklic  |         njej. In če se mi ne ljubi teh reči, gledam v nebo in mislim
 905 Vrata   |           prehitevajoči se koraki. Telefon. Možje z rdečimi čepicami,
 906 Mansarda|                Dež. ~Dež, dimniki, telegrafske žice. Vsa sestarana in orumenela
 907 Deklic  |         Brok v zrak, se zaganjal v temne rupe gozda. Majhen pastirček
 908 Deklic  |        bilo še hujše ž njim, vedno temnejši je postajal. In bližal se
 909 Vrata   |    odletela vrata -- pred menoj -- temno, prazno podstrešje. ~*** ~
 910 Deklic  |           je vprašal, kaj pravim k temu, da bi jo povabil za par
 911 Vrata   |       brezposelnost in tako dalje, temveč da nastopi želja po smrti
 912 Deklic  |            sva srečavala, drvarje, težke ljudi z rokami pri tleh.
 913 Vrata   |          postelji. Celo večnost že tičim tu v tem podstrešju, prepričan
 914 Mansarda|          tapete. Nad predmeti visi tiha sovražnost, kakor se vzpostavi
 915 Deklic  |            v mansardi in se menila tihe stvari, kakršne se menijo
 916 Vrata   |          Italiji je bilo najlepše. Tik pred odhodom so Vladu preložili
 917 Vrata   |           v notrannjem mestu in še tiste čase, ko sem rad hodil naokoli.
 918 Deklic  |             Spomnim se, da je bilo tistega dne zelo polno sonca v ateljeju.
 919 Deklic  |           me je groza, kako sem mu tiščal usta. Zdi se mi, da bi ga
 920 Vrata   |            v obraz, čisto na vrata tiščim uho. Hana se smeje, na vsa
 921 Vrata   |    pojavili šele pozneje. In mnogo tišji so bili preje. Šele zadnje
 922 Mansarda|         čeprav sem žalosten. ~Tudi Tju je rekla tako in Vana. ~
 923 Deklic  |              zviška ga je podrlo v tla in stene so zajele krik: ~
 924 Deklic  |           težke ljudi z rokami pri tleh. Tako, tako, hm -- da. Trava,
 925 Deklic  |         senco: nihala je globoko k tlom in se tolkla na prsi. ~*** ~
 926 Deklic  |    pogledam. In če bi šel stran od tod ter se vrnil čez dvajset
 927 Deklic  |          Marija! Ubogo dekle se je toliko mučilo zame, do smrti bi
 928 Deklic  |            je globoko k tlom in se tolkla na prsi. ~*** ~Hodim sem
 929 Vrata   |          povsem prižet je k njej. ~Toplota njenih udov ga ovija. ~Sedaj --
 930 Deklic  |             Su sur tou ru jala, su touh jarmi viršnu jun -- -- ~
 931 Deklic  |            Sicer so bili vsi dobri tovariši, ali preveč kričavi so bili
 932 Deklic  |        tleh. Tako, tako, hm -- da. Trava, lepa je. Še danes in jutri,
 933 Deklic  |           dolini sredi prostranega travnika črno senco: nihala je globoko
 934 Deklic  |           Ko nato pridem k Franku, trčim na pragu ob mlado dekle:
 935 Deklic  |          saj sem dejal: zganila je trepalnice, premaknila se je, stopila
 936 Vrata   |          na vsako njeno kretnjo in trepetam za vsak korak, ko vendar
 937 Vrata   |          pleča, usekal s pestjo, s treskom so odletela vrata -- pred
 938 Vrata   |         izpral dež, je ponovila že tretjič. ~Skušam si predstaviti
 939 Vrata   |         moral vedno čakati po pol, tričetrt ure. Varala me je z nekim
 940 Deklic  |          tam, ki stopa čez dvor in trosi kuram zrna, je starica Mara,
 941 Deklic  |          tam. na gradu. Nekdo zelo trpi tam. O makih govori in vrtnicah
 942 Deklic  |        potem sva se ločila. Če kaj trpim? Ne, ne, nikakor ne. Pozabil
 943 Deklic  |         patetični. On pa -- nekako truden je bil vedno. Sedela sva
 944 Deklic  |           stare dobre ljudi, ki se trudno in na široko premikajo tam
 945 Deklic  |           Pogovor se je zatikal -- uboga Marija! Ždela je v svojem
 946 Deklic  |          če bi vedela, da je nisem ubogal in sem se večkrat splazil
 947 Vrata   |    sklanjam se čez okno in pravim: ubogi samotar! ~Kako smešno je,
 948 Deklic  |        dobro bo. Bog jima daj mir, ubogima dušama, bog jima daj mir. ~
 949 Deklic  |            tiho, da ne zve Marija! Ubogo dekle se je toliko mučilo
 950 Vrata   |            k njej. ~Toplota njenih udov ga ovija. ~Sedaj -- natanko
 951 Deklic  |           izoblikovati besede, ali udrli so iz nje le čudni prazvoki: ~
 952 Vrata   |        šepetata in se smejeta. Kaj uganja z otrokom? ~Užaljen sem.
 953 Mansarda|           njega dnevi, mu na večer ugašajo pri nogah. Mogoče -- da,
 954 Deklic  |    zatipala k izhodu. Omahnila, se ujela ob zid. Skušala izoblikovati
 955 Mansarda|          sestarana in orumenela je ulica pod menoj, komaj še nosijo
 956 Mansarda|         skladih bo obvisel jek nad ulico. ~Ob zid se bom stisnil,
 957 Vrata   |         tal -- ko se lepi na šipah umazana vlaga -- ~Že naprej uživam,
 958 Vrata   |         nikdar ne slišim, da bi se umivala. ~Mati, mati je v črnem
 959 Mansarda|          zid se bom stisnil, ne se upal premakniti noge -- ~Ali
 960 Vrata   |         bom vprašati: ~Radi -- ~Ne upam se, kaj če ne odgovori in
 961 Deklic  |            ni prav ničesar o njej, upiralo se mu je, da bi jo spraševal,
 962 Vrata   |            Čim bolj se ji v mislih upiram, s tem večjo naslado oblikuje
 963 Deklic  |           popolnoma domač v gradu. Ura udari štiri, obotavljaje
 964 Deklic  |           prepričan sem bil, da je usahnila, zadnjič pa je naenkrat
 965 Vrata   |       hropenje -- ~Uprl sem pleča, usekal s pestjo, s treskom so odletela
 966 Vrata   |          valih je pljuskala godba, usihala ob težkih žametnih zastorih. ~
 967 Deklic  |            da to ni nič hudega, se uslužno nasmehne in lokavo pomežikne.
 968 Deklic  |            Fronču je padla pipa iz ust, v mestu pa se začenja teater. ~
 969 Deklic  |          če je vlačuga. Oglarja je ustavil v gozdu: Oče, žena je tako
 970 Deklic  |        Gospoda, gospoda! Ko je bog ustvaril prvo ženo, je -- In punc
 971 Vrata   |      vzhičena leti Hana na hodnik, utaplja došleca v svojem smehu.
 972 Vrata   |         sem bil, da sem jim končno utekel, sedaj pa so vstali zopet
 973 Mansarda|            na nasprotni strehi, bo utihnil. Strašna tišina bo. ~Vidim
 974 Vrata   |          se pojavi v naši bližini! Uvidel sem, kako nespametno je,
 975 Vrata   |             Kaj uganja z otrokom? ~Užaljen sem. Vstanem in se stisnem
 976 Deklic  |      mučilo zame, do smrti bi bila užaljena, če bi vedela, da je nisem
 977 Vrata   |           sem se vendar že iznebil užaljenosti ter našel zopet stari mir.
 978 Vrata   |        umazana vlaga -- ~Že naprej uživam, kako se bodo zgražali.
 979 Deklic  |       Letos nekoč pa majhno pismo, vabi da me na svoj grad, tam
 980 Vrata   |         tam, trudne roke. V rahlih valih je pljuskala godba, usihala
 981 Deklic  |          Drugim ne bi pravila, ali vam povem, vi veste vse, ko
 982 Deklic  |            samo to, kar mi vnesemo vanjo, povsem na poljuben način
 983 Vrata   |          po ulici. Z Marijo, Lijo, Vano. ~Lijo sem moral vedno čakati
 984 Vrata   |       čakati po pol, tričetrt ure. Varala me je z nekim starcem. ~
 985 Mansarda|            morala ostati vedno pri vas. -- ~Tako je rekla in mi
 986 Vrata   |            psi se vzpnejo ob meni, vdam se pohotnim slikam. Visoka
 987 Vrata   |        kakakor Hana, je njena mati vdova po oficirju. ~Sedaj se začne
 988 Deklic  |           na klopi vrtnar, ki čaka večerje. ~Če še kaj slika? Kdaj
 989 Vrata   |           nastopi želja po smrti v večini slučajev primarno iz človeka
 990 Vrata   |          ji v mislih upiram, s tem večjo naslado oblikuje njegovo
 991 Deklic  |          je nisem ubogal in sem se večkrat splazil iz postelje. ~Vidiš
 992 Vrata   |          mi pade ob postelji. Celo večnost že tičim tu v tem podstrešju,
 993 Deklic  |         Vse lansko leto ni zganila vejic, prepričan sem bil, da je
 994 Vrata   |         menijo ničesar več. Vse že vejo. Vsako stvar pričnem enako:
 995 Vrata   |            da ga je imela rada. Ne verjamem ji, zato me muči vedno znova.
 996 Deklic  |           srečal na cesti. Izredno vesel je bil in kakor prerojen.
 997 Mansarda|           je: -- Ej, kdaj boste že veseli! Menda bom res morala ostati
 998 Vrata   |          so ljudje in skoraj bi me veselilo stopiti mednje. ~Čudim se,
 999 Deklic  |            stečem za Brokom ter se veselim svoje lopovščine. ~Franko
1000 Deklic  |          je imel pisan cvet. Mnogo veselja je imela ž njim. In zadnjič,
1001 Vrata   |            imel vzroka. Vse dni je veselo žvižgal in smolil čevlje,