Mansarda

Tu sedim.

Knjige tam na mizi so že zelo stare. Zelo stare so že, rečem, mnogi so že čitali iz njih.

Naenkrat čutim, kako sem zapuščen. Tako mi je, kakor da so vsi odšli in me pozabili tu nekje v podstrešju.

Da bi imel vsaj sestrico pri sebi! Ali tudi ona je odšla in me pozabila.

Stare so knjige, od zidu se luščijo tapete. Nad predmeti visi tiha sovražnost, kakor se vzpostavi med ljudmi, ki so prisiljeni biti vsled kake slučajnosti dolgo skupaj. Sovražnost železniške čakalnice je nad predmeti.

***

Dež.

Dež, dimniki, telegrafske žice. Vsa sestarana in orumenela je ulica pod menoj, komaj še nosijo hiše druga drugo.

Za nekim oknom se je zganila zavesa. Zelo malo ljudi mora biti še po hišah.

V nasprotnem podstrešju je prizidek kakor tu pri meni. Najbrž je za onimi šipami človek, samoten kakor jaz: brezbarvni se spenjajo čez njega dnevi, mu na večer ugašajo pri nogah. Mogoče -- da, mogoče je celo že mrtev. Prav potiho je umrl, da ni zbegal stvari krog sebe in predmeti so ga sprejeli medse.

Prah ga je pokril, leta že mora sedeti tako. In ves majhen je ter zgrbljen, kakor da se je še po smrti staral naprej.

Malo, zelo malo jih je še, pomrli so že izvečine.

Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar več; stopil bom k oknu in ne bo nikogar.

Tudi ptič, ki poje včasih na nasprotni strehi, bo utihnil. Strašna tišina bo.

Vidim se, kako bom planil po stopnicah, padel na cesto. Od tal bo zrastel oglušujoč ropot in mi zadavil korak. V težkih skladih bo obvisel jek nad ulico.

Ob zid se bom stisnil, ne se upal premakniti noge --

Ali to je vse tako žalostno, take misli, in je zaradi tega, ker sem preveč sam.

Tudi sestrica mi je rekla tako, ko sva bila zadnjič skupaj. Rekla je: -- Ej, kdaj boste že veseli! Menda bom res morala ostati vedno pri vas. --

Tako je rekla in mi vzela glavo v naročje. Sedaj pa je nekje po svetu in me je pozabila.

***

Mrak se je sesedel, prižgati moram luč. S police dvignem knjigo, naravnam zaslon svetilke.

Marija je rekla, da je mnogo stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da smo samo malo sestrašeni in nimamo pravega zaupanja do njih.

Da me ima rada, je rekla, čeprav sem žalosten.

Tudi Tju je rekla tako in Vana.

Vana, kako drobne roke je imela. Jokal sem se v njih.

Sedaj sem sam. Tu sedim in nimam nobene iluzije več.

Mlečne liste božam.

V nekem kotu je počil les. Sklonim se prédse in poslušam.