Vrata

Sedaj vem gotovo: nalašč so ti glasovi tam onkraj stene, zaradi mene so. In starka, najbrže je radi mene gluha; da vse čujem, zato je gluha.

Žena z dvorišča, ki mi je dala sobo v najem, ni nič omenila, da še kdo stanuje poleg mene. V vratih ni kljuke in zdi se mi, da so zabita.

Čudno je živeti tako drug poleg drugega in ne poznati obrazov. Vse njene besede vem, vse šume gibov, njenega obraza, njenih rok ne vem.

Sedajle si je morala zajeti koleno in se nagniti z životom naprej.

Pesek, pesek je izpral dež, je ponovila že tretjič.

Skušam si predstaviti njen obraz. Zaprem oči, poslušam. Zelo svetle lase mora imeti, skoro rdeče. In -- zanemarjena mora biti; nikdar ne slišim, da bi se umivala.

Mati, mati je v črnem in se nikdar nič ne premakne. Prastara mora biti. Mogoče je celo že umrla in se je le pritajila, kakor da spi. Prav potiho je umrla, da mlada ne ve in jo more še dalje mučiti s svojo navzočnostjo.

Pesek, pesek je izpral dež.

Če ne poslušam besed, se mi zdi, da poje.

Na pokopališču je bila danes. Grobarju je naročila, da obsuje zopet grob s peskom, ki ga je izpral dež. Ves čas že ponavlja to o pesku. Nalašč ponavlja, ker ve, kako zoprn mi je ta pogovor.

Prepričati me hoče, da ga je imela rada. Ne verjamem ji, zato me muči vedno znova. Čim bolj se ji v mislih upiram, s tem večjo naslado oblikuje njegovo ime. Prejle sem se celo naglas zasmejal.

Starka se je zbudila od mrtvih:

Kaj?

Takrat, v Italiji je bilo najlepše. Tik pred odhodom so Vladu preložili dopust in tako sem odpotovala sama. V nekem penzionu sem potem ležala na divanu in ga čakala. Čez strop nad menoj so bile vržene rože in sem ga čakala.

Gnusi se mi, bolan sem od njenega glasu. Brezmejno sovraži svojega mrtvega moža, vendar hlini materi te spomine. Tudi starka ve, da laže, ter jo posluša z napeto skrbnostjo. Potrebne so jima te laži, da se moreta mučiti.

Roka mi pade ob postelji. Celo večnost že tičim tu v tem podstrešju, prepričan sem bil, da sem jim končno utekel, sedaj pa so vstali zopet tam za vrati.

Pridrli so iz ulice in mi segajo v misli.

Zakaj ne morem biti nikjer sam? Sam in vstajajoče sence, obledele rože na tapetah.

***

Pozvonilo je. Vsa vzhičena leti Hana na hodnik, utaplja došleca v svojem smehu. Vsakega pozdravi tako, vsakega s tem narejenim priskutnim smehom.

Mala je prišla, Gina. Imeti mora osem, deset let in kakakor Hana, je njena mati vdova po oficirju.

Sedaj se začne zopet tista njena igra z otrokom. Pusti jo korakati po sobi, vežbati kakor vojaka. Za praznike ji je kupila sabljo in čepico. Na zofo jo vzame, stiska k sebi, poljublja jo in kliče z moškimi imeni.

Tesneje, še tesneje, Vlado ! Tako. In sedaj povej, kaj si počel danes?

Zakaj me muči s to igro? Ali hoče, da postanem ljubosumen?

Njen glas se je naenkrat izpremenil. Stara je morala zaspati. Boji se je. Kadar zaspi, postane njen glas popolnoma drugačen.

Gina pripoveduje, kdo je bil zadnje dni v obiskih. Gospa Lebanova je bila in stari general je prišel. Gospa Lebanova je imela nov plašč in --

Mala je zaječala. Kakor v spolni sli je zaječala.

Kaj počenja z otrokom? Kaj -- Kri mi udari v obraz, čisto na vrata tiščim uho. Hana se smeje, na vsa usta se smeje, kakor bi vedela, da poslušam in me muči radovednost.

Tudi Gina se smeje sedaj. Nekaj šepetata in se smejeta. Kaj uganja z otrokom?

Užaljen sem. Vstanem in se stisnem v svoj kot. Nikdar več nočem poslušati, kaj se godi tam preko.

***

Še vedno ne morem premagati v sebi nagnjenja do literature, čeprav sem še vselej sklenil, da ne pričnem nikdar več. Vsi moji ljudje so bolni melanholiki, brezdelni posedajo za šipami in se ne menijo ničesar več. Vse že vejo. Vsako stvar pričnem enako: Tu sedim in je prasketanje ognja, mreža dežja za šipo.

Dež, vedno dež.

Danes sem pričel študijo o samomoru. Sklanjam se nad list papirja in zapišem: "Onstran."

Najprvo hočem dokazati, da samomorom ni vzrok nesrečna ljubezen, brezposelnost in tako dalje, temveč da nastopi želja po smrti v večini slučajev primarno iz človeka samega, iz bolezni, če hočete. Za primer navajam čevljarčka, ki se je pred kratkim skušal končati v naši hiši in ki pri milem bogu ni imel vzroka. Vse dni je veselo žvižgal in smolil čevlje, nekega jutra pa so ga našli visečega ob oknu. Ko so ga rešili in vprašali zakaj, je bil ves zbegan in osramočen. Mencal je z dlanmi in dejal, da je bilo vse tako pusto, ko se je zbudil zjutraj.

Dokazati hočem, da samomorom sploh ni vidnega vzroka. Da je pač nekje med nami smrt in -- takole proti jutru, ko se začne kopati dan od tal -- ko se lepi na šipah umazana vlaga --

Že naprej uživam, kako se bodo zgražali. Spogledovali se bodo, kakor da imajo slabo vest in sem jih zalotil na zločinski misli.

Da, povejmo si naravnost, vsak misli na to, da bi se splazil proč, in vsakemu zavidamo, ki se mu posreči. Nevoščljivi smo; s skrbnimi, zavistnimi očmi pazimo, da se kdo ne odstrani, in če ga zalotimo, ga surovo pahnemo nazaj. Prosim! Moja gospodinja z dvorišča je pravila, da so pred dnevi pobrali nekoga v kavarni na oglu naše ulice. Smejati sem se moral, ko je pravila, kako se je razburjal natakar. Dotični je prišel in sedel v pozabljen kot. Zahteval je čašico črne in natakar je pravil, da ga je dlje časa opazoval, kako je poslušal godbo. Potem, zgubil ga je izpred oči in -- silno zahrbtno da je napravil! Menda so ravno hrupno ploskali, tedaj je prilil kavi strupa in se prav potihoma splazil na ono stran. Neznansko ogorčen je bil natakar!

Tudi o onem bom povedal, ki sem mu bil sam priča. To ni bilo pri nas zunaj, ampak v nekem lokalu v notrannjem mestu in še tiste čase, ko sem rad hodil naokoli. Lepe žene so bile tam, trudne roke. V rahlih valih je pljuskala godba, usihala ob težkih žametnih zastorih.

Gospod ob kaminu pozabi cigareto, strmi v zrak. Nekdo dvigne časopis, ga odloži. Nihče ne čita več, vse jim je že znano.

Iznenada je počil strel razcefral zrak v cunje. Zaposleni, prehitevajoči se koraki. Telefon. Možje z rdečimi čepicami, zdravnik. Hvala bogu, ni nevarno! Krogla je samo oškrnila kost, šok.

Tedaj sem videl starca z glistasto roko, ki je ranjencu preje prvi močil glavo. Ko je izjavil zdravnik, da bodo samomorilca rešili, so se mu sprostile prsi in usta mu je spreletel -- zloben, satanski nasmeh.

Vse to bom povedal.

Ali mogoče, mogoče tudi ne bom. Čemu?

Za vrati je vstal šum, zganila so se krila. Preoblači se. To vzgibavanje oblačil me vznemirja, misliti moram njeno nagoto.

Zdraženi psi se vzpnejo ob meni, vdam se pohotnim slikam. Visoka je, zravnan stas mora imeti, rečem, in zapiram oči, da jo boljše vidim.

Danes ne bom mogel delati več.

Potujem. Od okna do peči in od peči zopet do okna.

***

V postelji sedim in si skušam predstaviti, kako bo, kadar me ne bo več. Svojo sobo gledam, kako živi naprej in se plazijo ob stenah sence, čeprav nisem več prisoten v nji.

Danes dolgo ne vstane. Včeraj je bila zunaj in nisem čul, kdaj je prišla ponoči domov. Kaj če sploh ne vstane in ne bo več glasov? Zazebe me. Kakor jo sovražim, sem se tako navadil njene bližine, da mi je ta misel neznosna. Nalašč korakam hrupno po sobi in premikam stole, da jo predramim.

Zganila se je; preokrenila se je v postelji in se zasmejala. Bdeča je bila in sedaj se smeje, da sem se tako nerodno izdal.

Sram me je. Sedaj misli, da sem zaljubljen. Ne zmenim se več zanjo.

Izredno dolgo se oblači. Najbrže bo šla zopet ven. Zadnje čase hodi mnogo ven.

Poslušam vzgibavanje oblačil in sem žalosten. Mogoče bo čutila mojo žalost in bo ostala doma.

Ravnatelja pričakujeta, kakor sem razločil iz besed, zato se oblači tako skrbno. Prišel bo na obed. Kam naj ga posadita, se menita.

Prišel bo zopet in njegov hrupni glas bo med njo in menoj.

Odtrnil sem raz steno pajčevino in jo razpel med prsti.

***

Že zopet je tukaj. Vsak dan prihaja. Na zofi sedi poleg nje in z mesnatimi rokami razsipava svoj hrupni glas.

On vidi njen obraz, črto njenih nog ima pred sabo.

***

Danes sem se vendar že iznebil užaljenosti ter našel zopet stari mir. Zunaj je sonce, sklanjam se čez okno in pravim: ubogi samotar!

Kako smešno je, da zahtevamo takoj vsako ženo zase, ki se pojavi v naši bližini! Uvidel sem, kako nespametno je, da prežim na vsako njeno kretnjo in trepetam za vsak korak, ko vendar vem, da je imela že druge in je vse mogoče za njo.

Lepo je; praznični so ljudje in skoraj bi me veselilo stopiti mednje.

Čudim se, da Hane ni pri oknu. Prvič se spomnim, da premotrim pročelje naše hiše, in opazim, da poleg mene ni nobenega okna.

Zbegam se: njena soba nima okna! V takem prostoru vendar ni mogoče stanovati!

Tudi se domislim, da še nikdar nisem vprašal gospodinje, kdo stanuje poleg mene. Zakaj nisem storil tega?

S silo preženem misli in motrim ljudi na ulici. Žene gledam.

Včasih sem tudi jaz hodil tako po ulici. Z Marijo, Lijo, Vano.

Lijo sem moral vedno čakati po pol, tričetrt ure. Varala me je z nekim starcem.

Vana -- nisem se razburjal, razumem vse.

Lepo je, če človek vse razume in more odpustiti, ali pusto je tako brez vsake iluzije. Kakor bi umrl, je človek.

Premišljam, če bi šel ven. Dolgčas mi je nekako.

***

Ne vzdržim več. Samo njega čaka. Potrkal bom. Potrkal bom in jo prosil, naj ne čaka samo njega.

Tako lepo mirno smo živeli, sedaj pa je prišel on in se zarinil med nas s svojim bučnim glasom. Kako ga le more imeti rada! Ves mesnat je in željan, ona pa trudna, zamišljena.

Ali je spregovorila, ali sem čul njeno misel? Rekla je: Zaradi tebe!

Zmota mora biti, halucinacija. Še nikdar ni spregovorila z menoj besede. In kaj naj pomeni to: radi tebe? Nesmisel je.

Ali sedaj. -- Zopet. Popolnoma razločno: Zaradi tebe!

Skušal jo bom vprašati:

Radi --

Ne upam se, kaj če ne odgovori in se mi odpro oči, da je vse --

Opogumim se:

Radi mene, Hana?

Zasmejala se je, z vsem prešernim glasom zasmejala.

Norčuje se, zasmehuje me.

Ne, prevara je bila, blaznost, kaj sploh ve ona o meni. Kako more vedeti, da jo imam rad!

Ali so sploh glasovi? Sedaj se natančno spominjam, da jih v začetku, ko sem se tu nastanil, ni bilo in so se pojavili šele pozneje. In mnogo tišji so bili preje. Šele zadnje čase so postali tako razločni -- Mogoče -- kaj, če bi se prepričal, če bi se uprl ob vrata? Toda potem -- če jih ni -- če --

Bojim se vedeti.

***

Tukaj je in -- da, poljublja jo. Nič je ni sram, v vsej moji prisotnosti se pusti poljubovati. Zmotil sem se v njej: Marija, Lija, Vana!

Sedaj -- zganila sta se, skočila sta narazen. Stara se je morala vzdramiti.

Da, zbudila se je. Dvignila je roko, senca štrlečih prstov je šla skozi špranjo vrat.

Oddahnil sem se.

***

Samo njej živim in drgetam, kdaj pride on. V kotu postelje sedim in mislim.

***

Ljubkujeta se, povsem prižet je k njej.

Toplota njenih udov ga ovija.

Sedaj -- natanko sem razločil -- potegnila ga je nase --

Hana, je zahropel, mati!

Vlačugarsko se je razsmejala:

Naj vidi! Ali te je sram?

Ob vratih klečim --

Kriknila je:

Saj je mrtva, že zdavnaj je mrtva, samo dela se, da živi!

Tišina, potem -- šumenje kril -- hropenje --

Uprl sem pleča, usekal s pestjo, s treskom so odletela vrata -- pred menoj -- temno, prazno podstrešje.

***

Tu sedim in strmim v votlino vrat.

Vem.