Deklica v pledu

To pismo držim v rokah in so mi v mislih različne zabavne stvari preteklega poletja: grad imam pred seboj, stare dobre ljudi, ki se trudno in na široko premikajo tam okoli, klink-klonk iz grajskega stolpa -- zelo zabavno je bilo. Ali so tudi žalostne reči, ki se jih spominjam, recimo Franko in njegova žena. Da pravzaprav je bolj žalostno tam. na gradu. Nekdo zelo trpi tam. O makih govori in vrtnicah pa ga zalivajo solze. Miško, zakliče, pa mu zahriplje glas in se mora odkašljati. Sicer bo pa sedaj boljše, kakor razvidim iz pisma, vse dobro bo. Bog jima daj mir, ubogima dušama, bog jima daj mir.

Pet let nisem videl Franka, vse odkar sem odšel iz Pariza. Letos nekoč pa majhno pismo, vabi da me na svoj grad, tam nekje pod gorami da je mnogo sonca -- na vrat na nos sem bil pri njem: evo me!

Hej, ho, sva potovala skozi gozd. Nor je grizel pred nama Brok v zrak, se zaganjal v temne rupe gozda. Majhen pastirček je pritekel čez plot, vrgel sem ga kvišku, potolkljal po okrogli bučki. Hej, ho, hola, ho!

Kosce sva srečavala, drvarje, težke ljudi z rokami pri tleh. Tako, tako, hm -- da. Trava, lepa je. Še danes in jutri, ležala bo. Zastirali smo si oči, mežikali v sonce: še bo, še bo visoko vreme.

Na holmu sediva, pod nama grad. Večer pustiva padati nase.

To, stari del, to sem prizidal jaz. Ono rumenkasto poslopje hlev. Rdeča opeka mlin. Tista žena tam, ki stopa čez dvor in trosi kuram zrna, je starica Mara, mož na klopi vrtnar, ki čaka večerje.

Če še kaj slika? Kdaj je odšel iz Paiza in se skril med te igrače?

Slikam? Ne, slikam ne več. Meniš, da bi s to roko še mogel? -- Sploh pa -- košnjo imamo. Lepa ta, če bi pustil delavce same! In na Slatni podiramo bore. Z ogljem sem že cel mesec v zamudi. Ne, ne, slikam ne več.

O ženskah se meniva.

Saj veš, saj veš, kako pride! Dve leti je bila pri meni, potem sva se ločila. Če kaj trpim? Ne, ne, nikakor ne. Pozabil sem, popolnoma pozabil. Tu in tam ji še pišem, kaj malega ji pišem. Hm. Make na vrtu je zelo ljubila. Neko leto je zrasel eden, ki je imel pisan cvet. Mnogo veselja je imela ž njim. In zadnjič, zadnjič je pognala vrtnica, ki jo je cepila ona. Vse lansko leto ni zganila vejic, prepričan sem bil, da je usahnila, zadnjič pa je naenkrat odprla cvete. Poslal sem ji jih. Ali -- vse to je neumnost, tako mimogrede mi je padlo v glavo. O, zelo dobro se počutim, srečen sem. Glej te njive! Ali ni ganljivo, kako skromne ležijo v soncu? Kako dobre so sploh vse stvari tu okoli. Če se mi zazdi, jih pogledam in pravim: tam pšenica, tam obronek gozda. Danes žari hosta v rdečem in je tiho. Včeraj je bila nemirna in še preje se je glasil kos v njej. In če se mi ne ljubi teh reči, gledam v nebo in mislim svoje misli. Gozd tam žari dalje, nič ne vsiljuje svoje prisotnosti, mirno čaka, da ga zopet pogledam. In če bi šel stran od tod ter se vrnil čez dvajset let, še vedno bi čakal in nič ne očital.

Hm -- da. Da, da.

Tu sediva. Večer.

***

S Frankom sem se seznanil v Parizu. Bil je premožne rodbine in se je proti volji staršev že v najmlajših letih posvetil slikarstvu. Življenje takrat v Parizu je bilo prijazno:

montmartrski ateljeji, kabaret " Pri rdeči miši", prijatelji od vseh vetrov -- Bouchard, Tissot, Gordoni, Larsen -- Boucharda smo nazivali Žalostna Madona; kadarkoli se ga spomnim, ga vidim z litrom v roki in krilečo desnico: Gospoda, gospoda! Ko je bog ustvaril prvo ženo, je -- In punc smo imeli, punc: Jeaninne, Madeleine, Alice!

Najljubši od vseh mi je bil on, Franko. Sicer so bili vsi dobri tovariši, ali preveč kričavi so bili drugi, patetični. On pa -- nekako truden je bil vedno. Sedela sva v mansardi in se menila tihe stvari, kakršne se menijo ljudje na večer, ko se vračajo od dela in se jim hoče počitka.

Za ženske ni maral. Dvignil je "Pri miši" Georgette v naročje, poljubil Madeleine, ali zaveroval se ni nikdar v nobeno. Kakor otroci so, kakor otroci, je vedno dejal. Človek jih poboža, veselje ima ž njimi, ali računal ni da bi nanje.

Naključilo se je, da sem se nekoč zatopil v delo in me ni bilo več tednov na izpregled. Ko nato pridem k Franku, trčim na pragu ob mlado dekle: tiho in pst, bolan da je. Pred dvema tednoma že da ga je podrlo, zdravnik se ne spozna, živci menda. Miru da potrebuje, miru in miru. Naj ne skrbim zanj, ona da mu streže.

Ogledal sem si dekle pobližje in spoznal drobno Marijo, znan model v vsi mestni četrti. No, da, če je tako, je že bolje, da ne motim. Ali jutri se oglasim zopet, oglasini se zopet.

Čez par dni potem sem ga videl. Bog, ga je vzelo! Spomnim se, da je bilo tistega dne zelo polno sonca v ateljeju. Sedel je nebogljen pred menoj in če je spregovoril, je glas kar letel od njega. Prijemal me je za roke in hitel pripovedovati konfuzne stvari, da sem dvomil, če je že popolnoma pri sebi. Se spomniš, se spomniš, je pravil, da sem vedno sunjal o sliki, ki bi bila tako popolna, da bi jo poklical in bi stopila iz okvirja. Da bi oživela. Marija, bi rekel, in podoba bi se dvignila, stopila sem in tja, sedla na rob postelje in mi položila roko na glavo. Tako hladno, voščeno roko, kot sem jo naslikal. In bi bilo naenkrat vse mirno, vse tiho, ničesar več, samo roka, hladna roka. Meniš li, da je greh taka misel, da bi se mogla maščevati? Mrtva slika je samo to, kar mi vnesemo vanjo, povsem na poljuben način jo lahko živimo, toda če zadobi samolastno življenje, če stopi iz okvirja --? Veš, veš, jaz sem delal tako sliko, "Deklico v pledu" sem delal, na tihem, popolnoma na tihem, nikomur povedal. In vse se mi zdi, da sem že na cilju, vse. Nikar ne misli, da sem vedno ležal, o ne, ne, ne. Opolnoči sem vstal včasih in slikal ob sveči. Ali tiho, tiho, da ne zve Marija! Ubogo dekle se je toliko mučilo zame, do smrti bi bila užaljena, če bi vedela, da je nisem ubogal in sem se večkrat splazil iz postelje.

Vidiš tam sliko? Tisto tam, zavešeno? Pomakni jo s sonca, še bolj, tja. Sonca še ne prenese, slabotna je še, le v mraku se zgane. Najraje ponoči, ko je vse mirno, ko so samo misli in stvari krog človeka. Toda poizkusi. Odgrni jo, ali polahko, polahko, da se ne prestraši. Tako. In sedaj -- pojdi sem, pojdi sem, in tiho, čisto tiho, mogoče se zgane, mogoče se tebe ne boji.

Gledal sem, gledal, strmel. Preprosta, skromna slika deklice, zavite v črn pled in sedeče s podvitimi nogami v postelji, ali slikana tako čudovito naravno, da sem pridržal dih.

Marija, Marija, je dahnil Franko, se prižel k mojemu licu.

Groza me je obšla. Planil sem kvišku, zatisnil Franku usta. Tako sva stala in se gledala. Dolgo, dolgo. In tisti hip sva videla nekaj strašnega, nekaj neizrekljivega, kakor samo neznosno onstran.

Zdrznil sem se, šel z roko čez čelo. Franko je ležal v blazinah kot majhen otrok in se smehljal: Zakaj se bojiš, ljubi?

Zbežal sem; in če se zmislim, še danes me je groza, kako sem mu tiščal usta. Zdi se mi, da bi ga bil zmožen v tistem hipu zadaviti.

Čez čas nato sem ga srečal na cesti. Izredno vesel je bil in kakor prerojen. Tisoč stvari je žlobudral in tisoč načrtov. Da jo je končno našel, ki jo je vedno iskal, Marijo. Vidiš, je rekel, in se milo smehljal, slika je res oživela. Stopila j iz okvirja in sedaj hodi tam po moji sobi. Ne ostanem več tu, na deželo odidem. Vse že imava domenjeno, hišo imava domenjeno, vrt -- ej, dragi, včasih je tudi lepo življenje, tu in tam je tudi lepo.

Kdaj pa si jo spoznal? Saj si jo že prej kdaj videl?

Da, da. Ali sedaj sem jo slikal in -- sedela je tako trudna pred menoj v tisti črni ruti. Zbolel sem, stregla mi je. Sicer pa, saj sem dejal: zganila je trepalnice, premaknila se je, stopila iz okvirja.

Čez dni je bil zopet mrk, komaj ga je bilo spoznati. Prijel me je za roko, nujno potegnil k sliki:

Danes je bila pri meni neka žena, madam Crochon tu z našega hodnika, če jo poznaš. Hotela je videti novo sliko. In je rekla nekaj čudnega, zelo nekaj čudnega je rekla. Gledala je sliko ter si brisala solze:

Vi morate biti zelo pobožni, gospod.

Zakaj? Ne, ne, že dolgo nisem bil v cerkvi.

O, čeprav ne, vseeno boste prišli v nebesa. Dobro srce morate imeti, iz te slike vidim. Podobna je na las moji mali. Drugim ne bi pravila, ali vam povem, vi veste vse, ko ste napravili to sliko. Moja mala stoji doli na ulici svetega Michela, prostitutka je, in me zelo prezirajo radi nje. Ali vi ne, vi razumete, naslikali ste ravno tako.

Gledal sem ga in nisem prav razumel, čemu mi to pripoveduje. Hm. Da ji je podobna tista prostitutka? Zakaj ji ne bi mogla biti podobna?

Čez čas je bilo še hujše ž njim, vedno temnejši je postajal. In bližal se je določeni dan, ko je imel odpotovati z Marijo.

Povabil nas je prijatelje v svoj atelje na odhodno slavje. Bili smo zbrani vsi, Gordoni, Rudel, Tissot, vsa naša bohemska družina. Marija je gospodinjila. Imeli smo vino, ženske, muziko, ali stvar je bila bolj pogreb kot veselje. In kar je bilo najlepše, njega ni bilo. Že pred dvema dnevoma je odšel z Žalostno Madono in se do tedaj ni vrnil. Mariji je naročil, da pripravi vse, in se izgubil. Sam bog je vedel, kaj je bilo ž njim!

Čakali smo ure in ure, nikogar. Pogovor se je zatikal -- uboga Marija! Ždela je v svojem kotu, strmela z raztrganimi očmi v strop. Slednjič, slednjič -- sproščajoči koraki, stopinje -- obstal je na pragu, se zadregasto smehljal, potem -- zviška ga je podrlo v tla in stene so zajele krik:

Vlačuga, vlačuga, vlačuga -- --

Tedaj nam je vzšlo: njena preteklost! Ni mogel preko.

Opotekla se je, zatipala k izhodu. Omahnila, se ujela ob zid. Skušala izoblikovati besede, ali udrli so iz nje le čudni prazvoki:

Su sur tou ru jala, su touh jarmi viršnu jun -- --

Stala je pribita ob zid, zlogovala svojo izpoved:

Sar su muntja všri tu jrula hul -- --

****

Franko je vztrepetal v konvulziji, zakričal je, kot zveneč oblok se je razpel čez dolino:

Su sur tou ru jala, sarmu všri talviršnu jun -- --

Skočil je kvišku, zbežal v mrak. Čez čas sem razločil v dolini sredi prostranega travnika črno senco: nihala je globoko k tlom in se tolkla na prsi.

***

Hodim sem in tja tu okoli in sem že popolnoma domač v gradu. Ura udari štiri, obotavljaje se, klink-klonk se odločijo ure raz stolp, mi padejo trudne pred noge.

Sedaj, sedaj postaja promet v mestu hlastajoč, pravim. In ko bije osem: sedajle se začenja teater. Čez dvorišče teče Brok, Fronču je padla pipa iz ust, v mestu pa se začenja teater.

Veselje imam s tem, da to mislim. Potrkam na rame staremu vrtnarju in mu zakričim v uho: Sedajle se začenja v mestu teater! Sestraši se, široko raztrga usta, potem pa, ko vidi z mojega obraza, da to ni nič hudega, se uslužno nasmehne in lokavo pomežikne. Jaz pa se obrnem in stečem za Brokom ter se veselim svoje lopovščine.

Franko mi je povedal vse. Po tistem slavju v ateljeju sta se izbegavala skoraj celo leto, potem pa postala zopet prijatelja. Vzela sta se. In dolgo je bilo dobro, dolgo -- ali potem se je iznova pričelo.

Vedel ni prav ničesar o njej, upiralo se mu je, da bi jo spraševal, in sama ni povedala. Še danes da ne ve ničesar, mogoče da je bila svetnica.

Ko so mu prvič vstale misli, jih je zadavil. Ali prišle so zopet in zopet. Zbežal je iz mesta, kupil ta grad, prepotoval vse dneve po gozdih. Že je mislil, da je dobro, vse je bilo pokojno -- sredi noči jo je vrgel iz spanja, zahteval, da pove. In potem, potem se je nadaljevalo, dan za dnem, dve leti. Hlapce je zbral delavce, ojemal jih in rotil, naj mu povedo, če je vlačuga. Oglarja je ustavil v gozdu: Oče, žena je tako in tako, povej mi, kaj misliš!

Nista zdržala več. Odšla je. Sedaj -- sedaj -- -- Košnjo imajo, skoro še ni imel tako lepe mrve. In na Slatni -- na Slatni podirajo bore. Tisto o vrtnici, ki jo je cepila ona, je res zelo čudno. Sicer pa ji jih je poslal, poslal ji jih je.

Pred kratkim me je vprašal, kaj pravim k temu, da bi jo povabil za par dni na grad. Nikdar ni bila posebno pri zdravju. In ti razbeljeni dnevi v mestu -- kaj praviš? Dajva, povabiva jo.

Pogledala bo sem in tja, Miška bo pogledala -- takrat je bil še mlado žrebe, ko je odhajala. Spomnim se, kako se je vedno prestrašila, če je iznenada poskočil. Kratkočasno je bilo.

***

Pošto sem dobil. To in ono, da me ne morejo več dalje pogrešati v mestu. Odpotoval sem. In sedaj sem zopet tu ter se prerivam med ljudmi za svojimi skrbmi.

Danes sem prejel pismo od Franka. Sporoča mi, da se obeta lepa jesen in oni dan da je opazil na Slatni že prvega jelena.

Pozdravlja da me tudi njegova žena.

In da ne pozabim, da pride zopet poletje in je tam pri njih mnogo sonca.