Dejanje, Prizor
1 Oseb | Osebe~Streharjeva Ančka, mlado dvajsetletno dekle.~
2 1, 10| PRIZOR~Prejšnji. Streharjeva Ančka. ~Ančka drobno in milo dekle,
3 1, 10| Prejšnji. Streharjeva Ančka. ~Ančka drobno in milo dekle, prikupljivega
4 1, 10| pa ne očeta! Poznamo se. ~Ančka. Jaz nikogar ne lovim, strinja.
5 1, 10| Niso še popolnoma krepki. ~Ančka. Zakaj ne? Kaj se jim je
6 1, 10| podirali neki stari hrast. ~Ančka. Za božjo voljo! Mi nič
7 1, 10| bodo zdravi kakor jaz. ~Ančka. Oh, kako mi je hudo! Drugi
8 1, 10| Lahko bi bilo huje. Draga Ančka, le nikar ne jokaj! (Pogladi
9 1, 10| da ne bi vedela?! Ha ha! ~Ančka prestrašeno. Ne, mi res
10 1, 10| Udari jo z roko po obrazu.) ~Ančka zajoka glasno. Moj Bog,
11 3, 3 | Pečarjev Lojz in Streharjeva Ančka. ~Ančka. Ali si slišal?
12 3, 3 | Lojz in Streharjeva Ančka. ~Ančka. Ali si slišal? Pred nami
13 3, 3 | je to, če greš z menoj. ~Ančka. Nečem, da bi me vas zopet
14 3, 3 | očetom, ve, da sem pošten. ~Ančka. Ve, kaj bi ne vedel. Ali
15 3, 3 | pustim?! Ko te imam tako rad, Ančka, draga Ančka, ti si moje
16 3, 3 | imam tako rad, Ančka, draga Ančka, ti si moje dekle! (Poljublja
17 3, 3 | te ne bi pustil, za nič! ~Ančka. Ne bodi tak! Ko se mi tako
18 3, 3 | nagledam, ti prisrčno moje! ~Ančka. Nikar, Lojz! Ti si tako
19 3, 3 | težko, vidiš. ~Lojz. Oh, Ančka, ko pridem iz Amerike, boš
20 3, 3 | boječa. (Jo poljublja.) ~Ančka. Jaz nič ne verjamem, da
21 3, 3 | roko ne moreš biti nič. ~Ančka. Ta Amerika! Odkar so oče
22 3, 3 | moraš iskati! To je. Oh, Ančka, če bi vedela, kako sem
23 3, 3 | vesela, ko se bom vrnil! ~Ančka. Rajši ne hodi, Lojz! Lojz,
24 3, 3 | ti kaj žalostna, reci? ~Ančka. Manj žalostna, manj, kakor
25 3, 3 | drugačnega zaslužka ni. ~Ančka. Lepo je pri nas. Naši hribje
26 3, 3 | Lojz. Kakšne misli imaš! ~Ančka. Slaba sem. V prsih me boli
27 3, 3 | še nisi potožila dozdaj. ~Ančka. Kaj bi človek govoril o
28 3, 3 | meni in mi je prigovarjala. Ančka mi je rekla, Ančka, zakaj
29 3, 3 | prigovarjala. Ančka mi je rekla, Ančka, zakaj mi nisi pela; tako
30 3, 3 | take stvari. To ni nič. ~Ančka. Jaz ne vem, ali žalostna
31 3, 3 | Hrvaško, mi nisi branila. ~Ančka. Mislila sem, da bo srečno,
32 3, 3 | kakor bi šel k vojakom. ~Ančka. Oh, da veš, kako me je
33 3, 3 | pustilo! ~Lojz. Kaj ti je, Ančka?! Ančka, zakaj jokaš, zakaj
34 3, 3 | Lojz. Kaj ti je, Ančka?! Ančka, zakaj jokaš, zakaj si taka!
35 3, 3 | Ali jaz te imam zelo rad, Ančka, zelo! (Odhajata proti levi.) ~
36 4, 6 | ropotija stara. ~Tona. Ančka je bolna, pripovedujejo. ~
37 4, 8 | bom se premislil. Ampak Ančka je jako bolna. To vam povem,
38 4, 8 | se mi je storilo. Mati, Ančka je jako bolna ... Toliko
39 4, 10| DESETI PRIZOR~Prejšnji. Ančka. ~Vrata se nagloma odpro
40 4, 10| nagloma odpro in v sobo plane Ančka, smrtno bleda s pletenimi
41 4, 10| istežaj odprta. Noči se. ~Ančka. Kje so?! (Ozira se okrog.)
42 4, 10| ostane na svojem mestu.) ~Ančka se dvigne in zakriči. Odšli
|