Dejanje, Prizor
1 1, 3 | dokler je mlad. ~Dolenčevka. Oh da, to imaš prav. Jaz sem
2 1, 10| zdravi kakor jaz. ~Ančka. Oh, kako mi je hudo! Drugi
3 2, 4 | iztegneš roke. Vse je tvoje. Oh, ljudje, toži se mi po Ameriki,
4 3, 1 | pijan! Kaj te ni sram?! Oh, samo da bi bila že doma.
5 3, 1 | Izpod škarpe sem te vlekla, oh, moj Bog! ~Torbarček. Pa
6 3, 1 | kaznoval Bog! ~Alenka joka. Oh, preljuba Mati Božja, torej
7 3, 1 | Joj, kako sem nesrečna, oh! ~Torbarček. Na, samo jokaj,
8 3, 3 | jako težko, vidiš. ~Lojz. Oh, Ančka, ko pridem iz Amerike,
9 3, 3 | maši in po maši poroka. Oh, in mater bomo tudi ukrotili.
10 3, 3 | jo moraš iskati! To je. Oh, Ančka, če bi vedela, kako
11 3, 3 | ne hodi po tujem. ~Lojz. Oh, ti noričica! Kar pustim
12 3, 3 | je rekla, vidiš. ~Lojz. Oh, kolikokrat se sanjajo človeku
13 3, 3 | bi šel k vojakom. ~Ančka. Oh, da veš, kako me je strah!
14 3, 3 | Nima! Jaz te imam rada, oh! Rajši te imam, kakor vse
15 3, 3 | Kaj ne, da ne pojdeš?! Oh, vsak dan te bom prosila:
16 3, 4 | odvisno od vas. ~Ema. Od mene? Oh, jaz sem vam že pred dvema
17 3, 4 | povedal, da vas ljubim. ~Ema. Oh, v resnici! Smejala sem
18 3, 4 | ne ljubim! ~Amerikanec. Oh, Ema! Poglejte me, kaj nisem
19 3, 4 | Amerikanec. Nisi rekla! Oh, ko bi vedela, kako te ljubim! (
20 3, 4 | poljubljajoč in objemajoč jo.) Oh, koliko let sem čakal, koliko
21 3, 5 | Ljubica! Ljubica zlata! ~Ema. Oh ne! Oh ne! Nečem tega, nečem!
22 3, 5 | Ljubica zlata! ~Ema. Oh ne! Oh ne! Nečem tega, nečem! Pustite
23 3, 6 | pri znamenju. Kasno je. Oh, da ga moram loviti na tak
24 3, 6 | Nečem, da ostanem tako! ... Oh, moj Bog, zakaj sem ti verjela?! ~
25 3, 6 | drugega ženina. ~Metka. Oh, zdaj govoriš tako, ko je
26 3, 6 | prosim, ne pusti me tako. Oh, jaz sem te imela tako rada,
27 3, 6 | obljubiti ... Prosim te, oh, prosim te! Ne bodi tako
28 3, 6 | življenju in v smrti! (Zajoka.) Oh, ko bi mogla umreti, takoj
29 4, 5 | na svoj kovčeg in zaihti) Oh, kako sem žalostna, ko bi
30 4, 6 | sila za denar. ~Pečarica. Oh, jaz je ne morem trpeti.
31 4, 8 | da ostaneš doma. ~Lojz. Oh ne, ne bom se premislil.
32 4, 9 | morje gre oče, čez morje! Oh, zakaj sem ga pustila, reveža! ~
33 4, 10| dvigne in zakriči. Odšli so! Oh! (Molk.) In vi ste jih pustili?! (
|