Dejanje, Prizor

 1   1, 6|    stokrat sem pozabila vsega. (K drugim.) Rod sva šla obiskat
 2   1, 7|   Kregar pozdravlja hčer, potem k drugim. Politika je kriva,
 3   1, 7|   politika ... (Pripravljajo se k odhodu.) ~Dolenčevka. Pa
 4   2, 2|        li za vino! (Gre in sede k mizi poleg Žagarja.) Saj
 5   2, 2|    poleg Žagarja.) Saj se lahko k vam sede, spoštovani gospod
 6   2, 2|     Dvakrat bodo trobili, kakor k maši. ~Dolenc. K maši navadno
 7   2, 2|          kakor k maši. ~Dolenc. K maši navadno zvonijo. ~Torbarček.
 8   2, 3|      Tona in Zavrletovka sedeta k moškim. ~Pečarica sede k
 9   2, 3|        k moškim. ~Pečarica sede k drugi prazni mizi. Na pozdrave
10   2, 4|         še dosti. Semkaj sedite k nam, gospod Amerikanec.
11   2, 5|        novo golido. ~Vsi sedejo k Pečarici. ~Kregar. Kje je
12   2, 5| dolžniki. ~Lojz skoči izza mize k materi. Mati, še to vas
13   2, 5|    Torbarček. Na veselico gredo k Vrhovcu. Nekakšen teater
14   2, 6|    zapeljivih besed! (Obrača se k odhodu in odhajajoč na desno
15   3, 2|     Misliš, pojdem sreče iskat, k meni v zapeček je ne bo. ~
16   3, 3|       za nama, pošilja ogleduhe k nam. Pusti me, to bo najbolje. ~
17   3, 3|      Sede na klop in jo potegne k sebi.) Jaz te moram zdaj
18   3, 3|        je sanjalo, da je prišla k meni in mi je prigovarjala.
19   3, 3|          da je to, kakor bi šel k vojakom. ~Ančka. Oh, da
20   3, 3|    dragica, pojdiva. Spremim te k vam domov. Bolna si, kaj
21   3, 4|        morda. ~Amerikanec stopi k njej in ji pogleda v oči.
22   3, 4|     kako te ljubim! (Privije jo k sebi, poljublja jo, odvede
23   3, 5|    nečem! (Iztrga se mu in beži k družbi, ki prihaja med drevesi.)
24   3, 5|         ne bo nikoli! (Pristopi k družbi.) Pripovedoval sem
25   3, 5|    naravno je, da se je zatekla k meni. Dušica, umiri se! ~
26   4, 4|     mislil, da te ne bo! Le sem k meni sedi. Do New Yorka
27   4, 4|        kovčeg in drugo prtljago k peči. Bratu in sestri:)
28   4, 5|       morem. In ne smem. (Stopi k mizi, kjer sede Žagar, Žima
29   4, 6|       nosi kovček na glavi. Tam k peči ga postavi. Huj, skoro
30   4, 6|       je ostal Lojz? ~Pečarica. K Streharju ga je vleklo še
31   4, 6|      vleklo še enkrat. Po slovo k Ančki. In po njenega očeta
32   4, 8|      Srečni ostanite! (Pristopi k peči in vzame svoj kovčeg;
33   4, 9|        bi bilo vsega konec. Sem k peči sedite. Vsi ste mokri